U.S. MAPLE

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 6. 11. 1999

THE FLYING LUTTENBACHERS

MKNŽ, 16. 11. 1999

Če že moramo iskati pravšnjo prispodobo za neko sobotno pozno večerno uro, ko je v sistemu že preveč raznih substanc in ilegale, potem je to besedna zveza 'more horror'. In ko se spet odpraviš v preljubo nam Bistrico - v MKNŽ, da bi se že tretjič udeležil psihoterapije, ki so je bili vsaj do nedavnega zmožni kreirati predvsem čikaški čudaki U.S. Maple, potem ima tista besedna zveza še večji pomen. Ni kaj, saj je to tisti bend, ki je ob prvem nastopu marsikoga od prisotnih tako šokiral, da je zaradi zdravja predčasno zapustil prostore prečastitega kluba. No, ampak vseeno so jih mnogi pred dvema letoma pričakali še v drugo; v tistem maratonskem večeru, ki se je končal šele ob štirih ponoči. Še zmeraj nevrotični, prekleto posebni in originalni, povsem zamaknjeni v svojem svetu, v katerega je bilo kar težko vstopiti, saj je deloval, kot da je na povsem drugi frekvenci in v drugih, nefizičnih sferah. Ja, sliši se zelo filozofsko, ampak učinek je bil povsem nasproten: bolj podoben strelu v glavo, ki ni pojenjal niti naslednji dan. Vse je bilo nekako na mestu in pod popolno kontrolo, čeprav je učinek teh kvaziimprovizacij in navidezno neurejenega kaosa povsem nasproten. Delujejo pravzaprav tako, kot lepo in natančno izpeljana nesreča, kjer vsak gradi nekaj povsem svojega, a na koncu se vsi kar nekako čudežno ujamejo. In potem nastopi še tretje snidenje s kvartetom, ki se je letos - zaradi raznih 'mučk' in nove založbe Drag City, ki je nadomestila Skin Graft - skorajda izognil Sloveniji. No, videli smo jih pa le; sicer z manjšo zamudo in prešpricali prvih nekaj komadov v presenetljivo kar lepo napolnjenem MKNŽ-ju. In tisto, kar smo dobili, je bilo povsem nasprotujoče prvima dvema izlivoma. Mogoče je to še najlaže pripisati njihovi zadnji, že skorajda 'zabluzeni', ampak še vedno izjemno originalni plošči Talker, na kateri so se že kar pretirano umirili. S tem sicer ni nič narobe, ampak komadi tudi v živo zvenijo skorajda tako kot na plošči - brez pretirani odstopanj, preobrazb in naključnih šokov. Slednje bi od U.S. Maple najbrž pričakoval prav vsak, ki jih je vsaj kdaj že videl v živo, saj so predvsem koncerten bend, ki izrazito sloni na neposrednem in fizičnem pristopu k podajanju vsebine in oblike. To soboto pa na žalost nismo bili deležni prav nobenega hororja in možganskega terorja, temveč smo dobili povsem običajen, že skorajda rutinsko odigran nastop. In če si lahko zamislite, skozi tisto uro smo prilezli skorajda z levo roko, nihče ni zapustil kluba pred dokončnim koncem. Postali so pač bolj melodični in zvočno lahko sprejemljivi; brez izstopajočih ekscesov, prekleto 'soft' in - skorajda heretične besede - pop. Repertoar je bil že skoraj predvidljiv, saj je osnovan praktično predvsem na novi plošči in nekaterih starejših komadih z obeh predhodnih plošč. Prav takrat so malce bolj napeli strune in primaknili v napačno smer odigranim blues rifom še nekaj umazanega hrupa. To je bilo tudi vse. Pač, razvijajo se naprej, v povsem drugo smer kot pred časom. Al Johnson se je v vokalnih izpadih povsem umiril, oba kitarista - Mark Shippy in Todd Rittmann - sta kot vedno zabadala 'folk' z mrkimi pogledi, medtem ko bobnar Pat Samson že nekaj časa producira povsem linearen ritmičen tok, ki je že kar pretirano 'kvazi plesen'. Torej, za sklep lahko rečem samo to, da smo prisostvovali rutinskemu, premalo psihotičnemu in prelahko prebavljivemu koncertu U.S. Maple.

Povsem drugačna zgodba nas je čakala deset dni kasneje v istem prostoru, ki je tokrat zaradi snežne klavstrofobije ostal lepo prazen; z veliko manevrskega prostora za pravo katarzo. Ampak ne tako, kot smo je večinoma deležni v tem klubu, temveč 'free jazz' katarzo, dragi moji. In koncert je potekal povsem v stilu besed vodje in bobnarja Weasla Walterja - preteklost je pokopana, ponovno začenjamo od začetka. Torej, pričakovanja so daleč od tistega, česar smo bili deležni pred dvema letoma, ko nam je ta nevrotični čikaški kolektiv namenil prvi obisk. In Weaslove besede pomenijo veliko, saj na presenečenje vseh trio po novem ponovno obuja nostalgijo izpred nekaj let, ko so neuravnovešeno in izven vseh norm podžigali pankerski odnos do raztelešenja free jazza.

Nova sestava - z angažmajem Michaela Colligana in Kurta Johnsona - je zatorej nadvse preprosta: kontrabas, ki seže do stropa kluba in v transu masira moje trebušne mišice, saksofoni in drugi pihalni pripomočki, ki marljivo načenjajo moje živčne celice, ter čudaško zmaličen tolkalski set, ki je namenjen temu, da se ti na 'bad tripu' zazdi, kot da skozi tvojo glavo drvi brzovlak. Ni kaj, nova, pravzaprav prastara ideologija benda jim je omogočila, da koncert podaljšajo iz pol ure prečudovitega trpljenja na dobro uro. Z obveznim predahom, ki je bil bolj potreben samemu bendu kot pa 'nedolžnim' prisotnim dušam. Komunikacija je bila nadvse konfuzna in skorajda sovražna, saj so vse besede odveč, ko svojemu sodrugu za dodaten strel adrenalina nameniš 'sredinec'. On ti ga vrne in žagata naprej. Potem vsak odigra obvezen solo. Komadi, ki nastajajo iz neznanih virov in vzgibov, se razvijajo počasi, povečini v skorajda povsem minimalističnem stilu; na koncu le dosežejo učinek eksplozije hrupa, neznosnega škripanja in 'mrcvarjenja' ter se ustavijo ravno na tistem vrhuncu, ki bi kasneje drvel samo še navzdol. Časovna odločba zatorej popolna. In če je pred dvema letoma Weasel s prejšnjim triom povzročal predvsem veliko hrupa in izrabljal namenskost kompozicije, smo tokrat doživeli ravno nasproten, a še vedno veličasten učinek. As free as it gets. Improviziran teater, ki ga ne smete prezreti v naslednjem avgustu.

Danijel Mežan