TILT

KUD Franceta Prešerna, 9. 11. 1999

S prijateljstvom utegne biti križ, težava. Lahen nasvet: Prijatelja, prijateljico si izberem, ker sta dobra – nista pa dobra zato, ker sta prijateljska do mene. Prijatelja, prijateljico si izberem, ker sta dobra v stvari, ki mi je intimno blizu, ne pa obrnjeno – da bi bil blizu komu ali kateri, ne glede na to, kaj počne; kamo-li izkoriščevalsko ali za osebno korist, »projektno«. Morda je to čudaško, a rad vzamem za zgled Iča Vidmarja: Brezkompromisno kritična, neizprosna sva večkrat drug do drugega, saj je to edini pogoj, da zdržujeva in gradiva prijateljstvo, ki izhaja iz neke neoprijemljive, težko opisljive skupne »note«, ne glede na vsa razhajanja v »karakterju«, »okusu«, »malenkostih«. Drug do drugega sva se pritipala, nisva frenda iz peskovnika ali pijana zagrenjenca iz svetov večno istih žurov; žensk; bendov; besed. Tako sva lahko produktivna vsak zase in oba skupaj. Zdi se mi, da mora biti prav takšna »nota« par excellence atribut improvizirane in nove godbe, tisti element, iz katerega se šele napaja možnost za kreacijo oziroma za fluxus, ki improviziranim in novim godbam sploh daje njeno prepogostoma preslišano razsežnost in skupnost po imenu – improvement. Prepričan sem, da je prav bolestno, zadrgnjeno, obsojeno in nekritično prijateljstvo razlog, da je pričujoča promocija albuma tako spodletela. Morda je ta mikrosociološka opazka o nasilnih zavezniških skupnostih, ki v ljubljanskem predmestnem občestvu ni nevemkako težko opazna, tudi splošen razlog, da so naše kreativne godbe tako redke, če pa že zaživijo, so kratkega diha. Toda o tem kdaj drugič.

Tomaž Grom in prijateljski krog se lahko, skratka, še tako izmotavajo, da je bil zapet nastopni videz del peklenskega načrta, a me ne morejo prepričati: Nobenega notranjegodbenega (konceptualnega, če hočete) razloga ni bilo ondan v Kudu, da so Taova pihala občepela v nepredušni zvočni čumnati; da je bil Stanič po gurtujevsko talen; da je, navsezadnje, Grom momljal nekaj sebi v brk, ko da bi mu bilo muka in docela vseeno za predstavo, zase, za bend in za nas. Golob je bil bazičen, edina suverena instanca, profi, kakor se reče. Prva lekcija v performerski umetnosti, sploh tisti improv tipa, govori, če sem dobro poučen, o prezenci, o nekem osnovnem »muževnem tonu«, ki se kratko malo mora nastaviti, telesno postaviti, izzveneti v svoj ponosni svet, da se nanj sploh lahko nagrmadijo nianse gor-dol, levo-desno, naprej-nazaj ... Morda je kriva Čučnikova poezija skrajno metafizičnega, prelicejskega tipa, nagrmadeno razčustvovano besedje, ki je dušilo prostor za tisto malo jazzy pogona, kakršnega, se bojim, lahko spodbode samo njena brezkompromisno kritična sestra. Tista, ki je res prijateljica nepredvidljivim godbam. Oh, kje si bila političnost (saj razumete ta izraz »prav«?), trda reka, žilava spontanost, grenka skupnost med besedo in godbami, kakršno znajo podati Amiri Baraka, David Murray ali Art Ensemble of Chicago. Say it, man, or shut up!!! Saj ne terjam mačizmov in slepega gneva spričo vsakdanjosti, kje pa, samo: Bodi človek in to pokaži na odru, ne pa luščiti izključno svojih dobrih lastnosti. Kdo pa je samo »dober«, kdo? Prijatelji, če so že tako redukcionistični, naj se trepljajo po ramenčkih kje doma, ne pa v javnosti. Sicer pa jih bo tudi domača laž prej ali slej popeljala v slepo ulico. (Hrbtenica?) Priča smo bili letargični, aseptični, do konca zgrešeni navezi, v kateri sta trpela glas in glasbilo. Literarni nokturno. Zapovedana umetnost. Nacionalna brkljarija. Nadzorovan kaos. Kulturna stran Dela. Artističen balast. Zagamana vseenost. Kakor 98,3 % vseh reči na svetu. In to so nam povzeli ljudje, ki kobajagi reprezentirajo »drugih« 1,7 % populacije. Mar res? (Dobro, duhovito: montaža Dreyerjevega Trpljenja device Orleanske, zreducirana zgolj nanjo in njene velike plane, in branje slovenskega teksta s tujejezičnim naglasom.)

Prava škoda – »radikalnejši« glasbeniki, ogrožena vrsta v naših krajih bo morala resno razmisliti o hudem paradoksu: Kritiška poučenost in pričakovanja postajajo zahtevnejša – in bojim se, da tudi znalsko upravičenejša – od ponujenega gradiva. Zakaj pa bi nas, pravzaprav, imeli za norca? Mi jim povemo, ker upamo zanje, oni nam tokrat niso povedali ničesar. Kakor da si niso upali ...

Miha Zadnikar