ANTHONY COLEMAN'S SEPHARDIC TINGE

Jazzovski klub Satchmo, Maribor, 16. 11. 1999

Naravnost smešno je že, kako nekatere ugledne jazzovske revije – v pogumnem razponu med produktivnim italijanskim mesečnikom Musica Jazz in “čezvse uglednim” Down Beatom – Anthonyja Colemana po svojih bralskih anketah vneto razglašajo za “mladega talenta leta”. Sintagma je z ene strani naperjena proti Anthonyjevi docela “zunajpianistični” odločitvi, da se nagiblje k marginalnosti, z druge strani pa skoznjo razbiramo prav posebno nevoščljivost, ki dokazuje, da so v glasbi “zunajglasbene”, torej tudi “zunajpianistične” odločitve zmerom socialno uničujoče. Za dodatno izrivanje na rob že poskrbi “pravilno” usmerjena garnitura – ožja glasbeniška srenja ni tukaj nič blažja od kritiške ali diskografske.

Z napornim, resnim in duhovitim podjetjem, ki se mu pravi “jazzovsko védenje”, Coleman osupljivo ustreza znamenitemu odgovoru, kakršnega si je nedavno pokojni Lester Bowie sam ponudil na vprašanje “Ali je jazz mrtev?” (gl. širšo razlago v našem nekrologu za LB). Anthonyjeva aktivacijska popotovanja po kreativni zgodovini in kreativni muzični geografiji so fokusirani izleti. Ja, koliko plodnejše od revivalov, world musics, world sales, če že hočete, skratka – od namišljenih izvirov, roots, korenin, ki nas prej ali slej trdo lopnejo za uhelj. Raje Boogie-Duke-Roll-Monk-Brooklyn, vzemimo, in z druge strani intimne, pa prav nič razsentimentirane fonološke štrene: brazilski žur + švicarsko bivališče + newyorški ljubimec + potovanje v Senegal. Basta, piči! Ali sveže predstavljena “sevdalinka-tango”: Kako pretanjena antiformalna nit se plete skoz to navidez komplementarno, mestoma ubrano, celo karakterno ujemajočo se dvojico. Anthony Coleman ta hip v sebi “ve”, kaj je jazz in ga tudi rad proizvaja, razdaja, razsaja. Rada ponoviva, da je dostopen za tradicionalno uho, a prav nič dolgočasen za tisto, ki je vajeno radikalnejših, celo svobodno improvizirajočih prijemov.

Rada tudi priznava, da naju je pred koncertom nažiral dvom, enega bolj, drugega manj - debata je bila žolčna, pričakovanja velika, argumentov dovolj - ,če bova sploh slišala Sephardic Tinge. Tistega, ki odzvanja s prejšnjih, s špilavca. Mar "borni" električni klavir ne sesuje "barve", mar trio sploh vzdrži brez odtenkov, premolkov, pristriženih not in rahlega odmeva. Brez grand klavirja. Bo plehko odmonodiral kakor pokvečeni piano roll, ki vsaj daje slutiti, da so nekoga prsti tolkli, se blazinčasto dotikali tipk v rahlem neskladju. Trio so trije. Bend. Roland je lahko glasen, celo vulgaren, sploščen, a nežni dotik, tista barva sta bili iz čvrstega čokatega basiranja Bena Streeta in muziciranja na tolkalih Michaela Sarina. Morenica vzdrži tudi to zadrego.

Verjemite nama, da je Anthony Coleman ta čas eden izmed največjih jazzovskih pianistov, Sephardic Tinge pa ta klavirski trio. Morda sploh ni tako slabo, da se ta resnica – naj zveni še tako epohalno – skriva v obskurnih medijih tipa Muska, po svetu pa jo razširja maloštevilno občestvo čudakov: Anthonyjeva marginalistična drža se tako ujame z ustreznim bistvom njegovega občinstva. Družba, navsezadnje, sploh ni slaba, pa še dobro je poučena in očitno zna poslušati – pri nas so Anthonyjeve poučne vragolije na predlog ozaveščenih posameznikov, posameznic promotersko uvedli pri FVju oziroma v KUDu, nadaljevalo se je s Kino-ušesom oziroma SyHaPA, po novem pa naju prav radosti, da sta v sefardofilnih vrstah tudi Pekarna in Društvo za zaščito ateističnih čustev. V dobrobit decentralizacije. Tako se - vsaj pri nas je temu tako - vidi, kdo je in koga ni več: Pravzaprav ga in je nikdar niti ni bilo.

Vidmar & Zadnikar