Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: T. Capuder

UMETNOST ARABSKEGA KLASIČNEGA PETJA

ENSEMBLE AL KINDI, SABRI MOUDALLAL, OMAR SARMINI

Le Salon de Musique d'Alep

(Le Chant du Monde, 1998)

Ansambel Al Kindi sestavljata ustanovitelj in glavni nosilec vseh utelešenj, kanunist Julien Džalal Ed Din Weiss, ter stalni sodelavec, tolkalec Adel Šams Ed Din, za ploščo Alepski glasbeni saloni sta se jima (kot Al Kindi) pridružila še nejist Zijad Kadi Amin in lutnjist Mohamed Kadri Dalal. Posebna gosta sta pevca Sabri Mudalal, bojda najstarejši mojster arabske vokalne glasbe (rojen je leta 1918), in Omar Sarmini, mlajši, še uveljavljajoči se solist; v spremni besedi neomenjena (torej nikamor uvrščena, ne v Al Kindi ne med goste) sta korista Maher Mudalal in Omar Naha, verjetno vajenca obeh pevskih mojstrov solistov.

Vsa dvojna plošča (135 minut izvrstne godbe) je posvečena alepskim glasbenim salonom. Glasbeni saloni so nedvomno starodavni; domišljija zlahka ustvari podobe veljakov, ki v razkošne dvore vabijo najboljše glasbenike od blizu in daleč ter z žametnimi zvoki lepšajo večere prijateljskih srečanj: gostom, zleknjenim med blazinami, strežejo sladak metin čaj, kavo, začinjeno s kardamomom, in lepljive arabske slaščice, tiho in neopazno, da ne bi motili glasbenikov, ki igrajo pozno v noč. Prijazno, tihotno razpoloženje, napolnjeno z mehkimi dišavami in ovito v opojno glasbo, ja aini, ja lejli, o noč, o oči,le tu in tam prekinjajo vzkliki Alah! Ja salam! in drugi izrazi zadovoljstva in vzpodbude glasbenikom ... Oh, sladak čar preteklosti in veličastnega orienta! Vse prevečkrat in premnogokje izgubljen v vonju smodnika, krvi, glasbi eksplozij in strelnega orožja - tvojih in nekakšnih pra(kri)vičnikov. (Patos!)

In vendar se je bojda Julien Džalal z alepsko salonsko tradicijo seznanil v pravem salonu, ki ga je pripravljal pri sebi doma Zein Al Abdin (pri njem je Julien Weiss prvič slišal znamenitega Sabrija Mudalala), dobrodošel pa je bil vsak prijatelj glasbe. Zein Al Abdin se je poročil in opustil glasbene večere, sedaj menda goste k sebi domov v Alepu vabi kar gospod Weiss ter tako ohranja staro tradicijo. Toda privatna bivališča še zdaleč niso edino prizorišče glasbene dejavnosti - glasba živi, morda še bolj, tudi v kavarnah, kamor pa (vsaj nekdaj) ljudje visokega rodu in drugi imenitniki nikakor ne bi zašli. Kavarni pa se ne more in ne sme (ponavadi tudi noče) izogniti mojster muzikant, kajti četudi je v ozračju in okolju med salonom in kavarno precejšnja razlika, je glasba podobna in vladajo ji enaka pravila. V glasbeni salon lahko zaidejo le tisti izbranci, ki jih je povabil hišni gospodar. V kavarni se more glasbe naužiti vsakdo, odprta je vsem, ki jih prinese mimo. Vsaj povečini. Včasih so vrata in okna kavarne zastrta in zapahnjena, vse kaže, da je prazna in zaprta, potem pa skozi zid predre rahel vonj po glasbi, nenavaden zvok: kavarna se je prelevila v glasbeni salon. Le redki mimoidoči so pretentani, da se nič ne dogaja, nihče pa ni toliko nevljuden, da bi skušal na silo vstopiti, če ni bil vabljen.

Nova plošča Al Kindija želi predstaviti salon, omenja tudi kavarno, vendar se rahlo spotakne: Že res, da je salon uglajen, tihoten, popoln, kot glasba albuma, a tudi živi, diha, čeprav ne kriči in ne hrumi, šepeta in šelesti. Že res, da so mojstri muzikanti popolni in resnično mojstrski, poznajo vse zanke in najtežje tehnike muziciranja - a, pri Mohamedovi bradi, igrajo v živo, tam in tedaj, minuta glasbe je minuta glasbe, ne deset minut snemanja, nihče jih ne producira in nihče jih ne montira in “masterizira”. Morda sem krivična, saj ne poznam vse resnice, vendar si drugače ne znam razlagati podatkov, da so dobri dve uri glasbe snemali teden dni, resda v Alepu, resda morda v salonu, ne studiu, toda verjetno brez gostov, vsaj slišati jih ni. Nobenih Alah, Ja salam. Ali je glasbeni salon brez gostov sploh še salon? Drugače si tudi ne znam razlagati, da se med poslušanjem ne morem znebiti občutka nespontanosti (ki ne sme biti del glasbenega salona), obremenjenosti s tehniko (izvedbeno in zvočno) in že kar dušeče popolnosti. Ne, če si bom zaželela alepskega glasbenega salona, bom v igralnik položila Alepsko vaslo Sabrija Mudalala in (Sabrijevega) ansambla, posneto na koncertu - paradoksalno - v Parizu, in se naužila lutnje, spojene z dihanjem in vzdihovanjem, neja v duu s pokašljevanjem, kanuna s šelestenjem oblačil, glasu z odhrkavanjem - in seveda vseh tistih doživetih, čustveno nabitih Aaahh!, Alah alah!, Ain!, Salam!, prepredenih z glasbo.

Da ne bo nesporazuma: Če pozabimo na glasbeni salon, je glasba (in tudi izvedba) res odlična in jo je pravo veselje in užitek poslušati ter tudi doživeti, glasbeniki so kakovostni, oba pevca solista, še posebej stari mojster Mudalal, pa izvrstna. Potemtakem je za novi album Al Kindija mnogo ustreznejši naslov napis z zadnje platnice lične cedejske knjižice (po arabsko je tako ali tako naslovna) L'Art du Chant Classique Arabe ali Umetnost arabskega klasičnega petja. Še zlasti, ker je plošča tudi pravi učbenik glasbenih, predvsem vokalnih oblik. Prinaša tri vasle (wasla), dve sta klasični, ena ljudska; vasla je suita, v kateri se bolj ali manj poljubno spletajo vokalne in instrumentalne, zložene in improvizirane skladbe, vse pa morajo biti v istem primarnem makamu. Deli vasle so samai (instrumentalni uvod), taksim (instrumentalna improvizacija) in lajali (merjena vokalna improvizacija besed ja ain, ja lejl) ter mnoge druge vokalne oblike. Maval (mawwal) je nemerjena vokalna improvizacija poezije v dialektalni arabščini; kasida (qasida) je vokalna improvizacija klasične poezije v klasični arabščini, bojda najstarejša arabska glasbena oblika, sega še v predislamsko obdobje, izvedbeno pa je silno zahtevna. Muvašah (muwashshah) je kitična pesem z več notranjimi in zunanjimi rimami, namenjena petju, rodila se je v 10. stoletju v arabski Andaluziji, ohranila se je v učeni glasbi dežel Magreba; v Egiptu, Siriji in drugih vzhodnih arabskih deželah je termin sporen in le rahlo povezan z andaluzijskim modelom, označuje pa kitično pesem v klasični arabščini. Davr (dawr), tudi dor, je polimprovizirana merjena pesem v dialektalni arabščini, prva kitica je zložena, druga v improvizaciji razvije prvo. Kad (qadd) je najverjetneje izvirna sirska oblika; pojejo jo v alepskem dialektu, osnova tej merjeni ljudski pesmi v dialektalni arabščini pa je kratka pesem, ki je oblikovana po zakonitostih muvašaha. Vse to in še mnogo več podrobno razloži tudi obsežno spremno besedilo albumske knjižice, prispevke so spisali različni avtorji.

T. Capuder