Afrogermanski elektro - Anthony Rother

Zemlja, 2512

"Mars je naseljen, ljudje in stroji so enakovredna inteligentna bitja. Ena oblast, en zakon, ena pot v prihodnost ... Ampak ne edina. Majhna podzemna skupina ljudi in strojev se bori za svobodo misli in govora. Imenujejo se TheLittle Computer People Project. Vlada zasužnjuje ljudi z obsežnim medijskim sistemom. Vse se dogaja na zaslonih in zvočnikih. Njihov vpliv je povsod, ni mu mogoče zbežati ...

The Little Computer People Project se borijo proti vladi in tvegajo, da jih bodo odkrile skrivne vladne sile in jih iztrebile ...

Upam, da bo sporočilo doseglo leto 1998 - preteklost je naša edina prihodnost," je zapisal Anthony Rother na spletni strani založbe PSI 49 NET.

Afro-germanic

Afro-germanic lahko razumemo kot osnovno idejo detroitsko-nemške komunikacije in fascinacije z združevanjem navidezno nezdružljivega: ameriškega funka, hip hopa in evropskih hladnih, sintetiziranih melodij. Rezultat je po definiciji elektro v vseh mogočih oblikah.

Čeprav Anthony Rother prihaja iz Nemčije, primerjava z detroitskimi producenti ni neumestna. Zaradi poudarjene manifestativnosti in politične nabitosti pride prvi na misel ravno kolektiv Underground Resistance (UR), v vlogi založbe in posameznih producentov. Idejni vodja UR - "Mad" Mike Banks v analih elektronike, ki jih pogosto najdemo na internetu in vsebujejo vse vrste in zvrsti elektra - sodi med začetnike značilnega detroitskega zvoka, ki izolira pretirano kičasti funky element, vsebovan v electric hip hopu (začetek osemdesetih), in se seveda približa (zgodnji) tehno godbi. Zgodba o razvoju in mitu detroitskega tehna nam je dobro znana, sad pa ves detroitski imperij in že domala tretja generacija producentov. Elektro je v nasprotju s tehno godbo ostal v ozadju z občasnimi preporodnimi obdobji, med katere lahko štejemo tudi obdobje zadnjih dveh let. Vplivi, ki so jih imele evropske skupine, kot so Front 242, Neitzer Ebb in druge (celotna EBM in industrial scena), na detroitske elektro in tehno producente, so se skozi njih spet vrnili na evropsko stran Atlantika. Detroitski (pri)zvok je bil vedno prisoten tudi v Evropi, še posebej zato, ker so si mnogi producenti za azil izbrali ravno Berlin. Detroitske založbe, na primer Interdimensional Transmissions, so bile odskočna deska za evropske elektro producente, kot je I-F (Inter-Ferenc), znana so tudi sodelovanja z avstrijskimi producenti: Gerhardom Potuznikom, Pommaslom in dunajsko založbo Sabotage, ki je že leta 1996, ko se je začenjal novi val nu-skool elektra, izdajala kompilacije z mešano avstrijsko-nemško-detroitsko vsebino.

Sex With The Machines

Kljub detroitskemu zvoku Anthony Rother ne prihaja iz Berlina, Münchna ali z Dunaja, kot bi pričakovali, ko gre za elektro producenta, ampak iz bližine Frankfurta. Mestece Bad Nauheim leži kakšnih dvajset kilometrov severno od druge nemške tehno prestolnice, ki pa lahko s klubom Omen (ki so ga pred kratkim zaprli) in njegovim ustanoviteljem Svenom Väthom ponudi le mehkejšo, komercialno verzijo tega, kar ponuja Berlin. V izolski Ambasadi Gavioli smo se lani sicer lahko prepričali, da ta trditev ne velja povsem, saj tudi Sven premore težke minimal tehno didžej sete, ki jih občasno kombinira z elektrom. Ko so ga v nekem intervjuju na internetu vprašali, katere producente trenutno najbolj ceni, je odgovoril s tremi imeni: Si Begg (Buckfunk 3000), Johannes Heil in Anthony Rother. Če preskočimo prvega, ki prihaja iz Anglije, pristanemo pri založbi Kanzleramt, ki jo vodi Heiko Laux, Johannes Heil in Anthony Rother pa sta del njenega pridelka. EP Sex With The Machines, s katerim je Anthony Rother leta 1997 elektro sceno opozoril nase, ni njegov prvi izdelek za Kanzleramt, saj je pri isti založbi odgovoren za serijo z imenom Notsignall iz leta 1994, ostanek njegove produkcije pa je izdajal še pri založbah K20 (projekt Psy Performer), Monostress, Plasmek, Gadgets in Elektrolux. V lastni režiji je ustanovil še založbi Psy49Net in Multicolor. Prva je namenjena njegovi elektro obsedenosti, medtem ko je druga odprta širšemu spektru zvokov (od tehna, housa do downtempa) in producentov. Zanimivo naj bi bilo tudi sodelovanje z Octagon Manom (pri Psy49Net), ki je poleg Heika Lauxa edini človek, s katerim je Rother pripravljen sodelovati. Največjo publiciteto pa je dobil z remiksom komada Schubdüse, ki ga je na ploščo Fusion (založba Virgin) uvrstil Sven Väth.

The Little Computer People

Če je EP Sex With The Machines pripovedoval, kako so ljudje odvisni od strojev, ki nas bodo morebiti preživeli, se Rotherjev najnovejši izdelek, The Little Computer People Project, ukvarja z združitvijo ljudi in strojev v borbi proti nečemu, kar bi lahko simboliziralo tudi komercialne verzije elektro/tehno godbe. Srhljive glasove, ki so govorili "You lost your work because of me/I’m a machine, I never sleep" ter "Without machines, humans die", zamenja le glas osamljenega, neškodljivega stroja, ki očitno nikoli ne bo ugledal svetlobe dneva. Črni scenarij o prevladi strojev zamenja njihova simbioza z ljudmi - vidno tudi v uvodnem citatu, ki pripoveduje o medijski tiraniji in podzemni skupini, ki skuša premagati povsod navzoče (čudne/slabe) slike in zvoke.

Prvi EP založbe Psy49Net je bila cover verzija legendarnega komada Trans-Europe Express (pojavi se tudi na EP-ju Red Light District), ki je nastala obenem zaradi Rotherjeve fascinacije s Kraftwerk in zaradi predloga založniške hiše, da bi naredil celo serijo remiksov Kraftwerk. Na koncu je nastal le eden. Tudi osnova za Little Computer People je priredba istoimenskega komada iz leta 1979, ki ga je v originalu napisal Terry Lancaster. Obenem je zadnji EP tudi napoved za album v delu, ki bo vseboval več retro zvokov, kičastih melodij in predvsem vokalov. Rother je v lanskoletnem intervjuju za revijo De-Bug povedal, da lahko z vokali izrazi veliko več kot samo z glasbo, ker bolj poudari svoje mnenje in končno tudi družbeno kritiko. Žalostno je le, da so vokali in tudi družbena kritika za večino elektronskih producentov še vedno tabu in odvečno delo.

Space Is The Place

Znanstvena fantastika je elektro producentom že od začetka nudila dovolj gradiva za obdelavo, Anthony Rother pa je to dopolnil še z ljubeznijo do grozljivk. Kot pomemben vpliv navaja Johna Carpenerja in njegovo (sintetizirano) filmsko glasbo. Imenuje ga kar elektro pionir filmskega sveta. Tudi Rother je glasbeno pot začel z eksperimentiranjem na klaviaturah. Od leta 1988 se poklicno ukvarja z glasbo, in to skoraj izključno z elektrom, s katerim je prišel v stik na zabavah, ki so jih obiskovali tudi ameriški vojaki. Okolica Frankfurta je namreč polna ameriških oporišč. Temu primerna je bila tudi mešanica hip hopa in zgodnjega elektra. Od leta 1990 nastopa v živo in izjemoma stopi tudi za gramofone, čeprav mu je vloga producenta sčasoma postala najljubša.

Za Partysan (internet revija) je lani izjavil: "Elektro je poseben občutek, kombinacija naravne in umetniške vizije. Elektro je bil po neki točki v času vedno del mojega življenja in bitja."

Jure Matičič