Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jane Weber
Kozmična Amerika
Bob Wills
WESTERN SWING
Bob Wills verjetno ni izumil kavbojskega swinga, zato pa ga je populariziral in poskrbel, da je postal eden najbolj cenjenih slogov v countryju oziroma kozmični ameriški glasbi. Bob je s svojo skupino Texas Playboys ekperimentiral ne samo z jazzovskimi improvizacijami, v svojo posebno glasbo je vpeljal glasbila, ki jih country and western do tedaj tako rekoč ni poznal. Willsova glasba je bila sredi tridesetih let nekaj novega, najpomembneje pa je, da je bila namenjena predvsem plesu in sobotnim zabavam.
Tako kot pri ocenjevanju vseh vrst glasbe se tudi pri vrednotenju kozmične ameriške glasbe porajajo velika nesoglasja. Po mojem mnenju - in upam, da se ne motim - so najlepša poglavja te občutene glasbe polna nekakšne hlinjene pobožnosti, bolj ali manj odkrite bolečine, po drugi strani pa tudi brezmejnega užitkarstva. Večini novejših izvajalcev te glasbe ob pomanjkljivem znanju igranja manjka tudi kaka od naštetih značilnosti, in ravno zato njihova dela ne zdržijo primerjave s klasiko, v katero sodijo nekatere plošče, bolje rečeno, pesmi Grama Parsonsa in Gena Clarka. Da ne bo pomote: že če raziskujemo samo country rock, se pravi kozmično ameriško glasbo poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let, kmalu odkrijemo številne kakovostno sporne albume. To je pač glasba, ki se igra s čustvi, in takšna poigravanja znajo biti zares nevarna.
Bob Wills (1905-1975) je bil legenda že za življenja in o njem kroži cela vrsta zgodbic, ki spominjajo že na tiste napol verjetne o Robertu Johnsonu in njegovem podpisu pogodbe s hudičem na nekem razpotju v Mississippiju. Nekega večera v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih letih je razvpiti klasični violinist Jascha Heifetz nastopil v nekem teksaškem mestu. Po čudovitem koncertu sta se z menedžerjem odpravila v hotel. Utrujeni glasbenik je menedžerja prosil, naj uredi vse potrebno v hotelski recepciji, in se z violino pod pazduho odpravil v sobo, a ga je receptor ustavil, češ da v sobi ni dovoljeno imeti glasbila. Menedžer je začudeno pogledal zoprnega receptorja in ga vprašal, ali ne pozna Heifetza, odličnega violinista. Vendar to na hotelskega uradnika ni naredilo posebnega vtisa. "Briga me, tudi če je Bob Wills. Nihče ne bo imel violine v naših sobah," mu je zabičal. Bob Wills je bil pač pravi narodni junak, in ko sem se pogovarjal z ameriškimi glasbeniki, so mi velikokrat povedali, da se iz otroštva ne spominjajo drugega kot glasbe Boba Willsa. O tekmovanjih violinistov na ameriškem jugu smo že pisali in nasploh je znano, da so violinisti countryja na teh srečanjih velikokrat premagali klasično izobražene virtuoze. Ko sem pred kratkim nekemu radijskemu uredniku z akademsko izobrazbo vrtel glasbo violinista Marka O'Connorja - brez dvoma učenca Boba Willsa - je onemel in mi rekel, da mi oprosti polovico neumnosti. Tudi Bob Wills je bil virtuoz z izjemnim občutkom. Ustvaril oziroma populariziral je svojevrsten glasbeni slog - western swing. Lahko rečemo, da gre za splet teksaške violinske glasbe, bluesa in swinga jazzovskih big bandov. Korenine western swinga verjetno sežejo vse tja do glasbe Jimmieja Rodgersa, družine Carter, češkega priseljenca Adolfa Hofnerja, Billa Boyda, Hanka Pennyja in zgodnjih skupin Light Crust Doughboys ter Milton Brown and His Musical Brownies, s katerima je igral tudi Wills. V štiridesetih letih, ko je bil Bob Wills na vrhuncu, so v njegovi skupini igrali najboljši glasbeniki. Prvih glasbenih korakov sta ga naučila oče in ded in kmalu je začel kot razmeroma dober kitarist, mandolinist in pozneje violinist nastopati kot v črnca preoblečeni komedijant. Bob Wills je leta 1935 zbral klasično swingovsko zasedbo s kitaro steel, violino, klavirjem, basom, kitaro za ritem, pihalno sekcijo in bobni in dokončno ustoličil western swing kot nov glasbeni slog. Vse tja do poznih štiridesetih let je bil eden najbolj priljubljenih glasbenikov v deželi, sledili so številni padci in razočaranja, v šestdesetih letih pa tudi resne zdravstvene težave.
Da ga občinstvo le ni pozabilo, se mora zahvaliti predvsem Merlu Haggardu, ki je leta 1970 izdal ploščo A Tribute To The Best Damn Fiddle Player. Med velikimi oboževalci swinga Boba Willsa so tudi nekateri naši koncertni znanci. Trio Bluegrass Etc. ima na svojem raznovrstnem repertoarju skladbo New San Antonio Rose, Steve James nam je na koncertih in radijskih snemanjih igral skladbo Steel Guitar Rag črnskega kitarista Sylvestra Weaverja, ki jo je sredi tridesetih let populariziral Wills, med Willsove najbolj goreče učence sodi Clarence "Gatemouth" Brown in nekaj Willsovega duha je bilo čutiti tudi na njegovih koncertih, apostolatom western swinga pa se komajda upira tudi Dale Watson. Zven violine in Willsovega big banda je torej še danes dovolj močan v zavesti številnih glasbenikov.
Jane Weber
Izbrana diskografija in bibliografija:
Anthology 1935-1973 (Rhino, 1991)
Založba Rhino sodi med boljše in njene antologije nam za razmeroma malo denarja omogočajo verodostojen pregled nad diskografijo izbranega izvajalca. Zbirka prinaša več kot trideset posnetkov, narejenih v obdobju med letoma 1935 in 1973, in nazorno kaže, kako se je Willsova glasba razvijala vse od prvega snemanja, ko je slovel kot violinist, zvest tradiciji južnjaških violinistov, do zadnjih obiskov v studiu, ko je bil le še vodja svojega big banda in ga je napol paraliziran vodil iz invalidskega vozička. Tu so zbrani izvirni in najbolj znani posnetki vseh uspešnic Boba Willsa: New San Antonio Rose, Take Me Back To Tulsa, Faded Love in drugih. Po mnenju poznavalcev je to ena redkih zbirk, ki so uspešen uvod v zapuščino izvajalca, obenem pa odličen pregled njegove celotne kariere. Bob Wills je znan tudi po veliki zbirki radijskih posnetkov. Če boste ob tej dvojni plošči uživali in v njej začutili brezmejno lepoto, tako značilno za to zvrst countryja, vam ne preostane nič drugega, kot da sežete tudi po swingovsko obarvanih albumih mlajših izvajalcev. Merle Haggard, George Strait ter zasedbe Asleep At The Wheel, Dan Hicks and His Hot Licks, Commander Cody and His Lost Planet Airmen Bobu Willsu dolgujejo veliko in nekatere njihove plošče so najlepše posvetilo kralju teksaškega swinga (Rhino Records, 10635 Santa Monica Blvd., Los Angeles, CA 90025, USA).
Ruth Sheldon: Bob Wills Hubbin' It (Country Music Foundation Press, 1995)
Ruth Sheldon je že leta 1938 napisala odlično knjigo o Bobu Willsu. Gre za pionirsko delo, saj je to ena prvih biografij kakega izvajalca countryja. Omogoča nam vpogled v življenje in delo glasbenika, ki je začel poklicno glasbeno kariero v obdobju velike krize in je bil že blizu vrhunca kariere. Če vas bosta življenje in delo Boba Willsa še podrobneje zanimala, vam priporočamo obsežnejšo knjigo Charlesa Townsenda z naslovom San Antonio Rose: The Life And Music Of Bob Wills (Country Music Foundation Press, 4 Music Square East, Nashville, TN 37203, USA).