Busi Mhlongo

Pevka borbenega duha

Čeprav v Južnoafriški republiki uradno vlada mir, je v državi še vedno veliko nasilja, korupcije in družbenih krivic. Ljudje, ki so pozdravili Nelsona Mandelo, so namreč ljudje, ki so živeli pod zatiralskim režimom apartheida. Mednje sodi tudi pevka, skladateljica in plesalka Busi Mhlongo.

Ko sem jo pred kratkim srečala, da bi spregovorili o njenem zadnjem albumu Urbanzulu, ki ga je izdala britanska založba Melt 2000, sem imela občutek, da bi lahko njena izkušnja služila kot analogija za ljudi, ki jih najdemo povsod po svetu. Ljudi, ki so se naučili živeti, upirati in boriti se v težkih časih, kasneje pa so se morali naučili lekcije o miru. Vsestranska Busi je prepotovala planet, sodelovala z mednarodno uveljavljenimi umetniki v mjuziklih, pri jazzovskih in roots albumih in v predstavah. Novi album pomeni odmik od preteklosti, razpoloženje, polno sprave in miru, pa je v sozvočju z naprednimi silami njene rodne Južne Afrike. Ostro jezo in bolečino, ki sem ju pred nekaj leti slišala v njenem gibkem in enkratnem glasu, je z novimi izkušnjami in s prizadevnim producentom Willom Mowattom preusmerila v sijajen in enkraten zvok, ki zrcali spremembe današnjega časa.

Zgodba Busi Mhlongo se je začela v Inandi, v gorovju Kwazulu Natal, v času, ko je bil zrak prežet z zvoki melodij, ki so takrat zibale Ameriko in Evropo. Spomni se Elvisa Presleyja, Littla Richarda, Cliffa Richarda. V tistem času so domače radijske postaje namenjale afriškim popevkam le pol ure na dan. Takrat so vsi črni služabniki izginili v hiše in prisluhnili radijskim aparatom delodajalcev. Busi se je rodila v družini ljubiteljev glasbe. Tako kot pri večini deklic je tudi njena prva pevska izkušnja povezana s cerkvijo. Z malim bobenčkom in dvema palicama v roki je nastopala v cerkvenem zboru, v šoli in na porokah. Imela je tudi teto, ki se je med triurnim odmorom pripeljala z avtobusom in s seboj prinesla najnovejši gramofon z ročico za navijanje. "Prihajala je ob sobotah. Vse smo spustili iz rok in jo šli pričakat na avtobusno postajo. Opazili smo jo v trenutku, ko se je dvignila s sedeža. Na poti domov smo lahko nosili njene plošče. Najprej nas je pustila nekaj časa čakati, potem pa je položila ploščo na gramofon in zaslišali smo najnovejše posnetke Miriam Makebe, Dorothy Masuke ... In teta je rekla: ‘Zakaj samo sedite?!!’ V trenutku smo poskočili in začeli plesati, plesati ... to je trajalo verjetno cele tri ure, ko nas je namreč prekinila, je bil čas, da se odpravi." Zgodbe, polne revščine, težkega dela in bolečine ob izgubi zemlje prednikov, vtisnjene v navidez nedolžna besedila, polna neponovljivega poetičnega naboja dežele, kjer je bila svoboda govora prepovedana. Dragocena glasba, ki te povsem prevzame in začara. Zato je povsem razumljivo, da se je Busi takoj zaljubila v to glasbo in glasbenike. "Ti ljudje so bili zame božanska bitja ... začutila sem – to je življenje, takšno bi moralo biti." Glasba, ki je pomenila preživetje. "V spominu so mi ostali samo srečni ljudje, ljudje, ki so plesali in prepevali. To je bila čista radost. Radost Afrike."

Prvo skupino je Busi ustanovila že v osnovni šoli. ("Vedno sem nekaj ustanavljala! Vedno!") "V skupino sem povabila štiri fante iz vasi, sošolce. Sama sem prepevala, oni pa so poskrbeli za harmonično spremljavo." Postati profesionalec je bilo pravzaprav zelo težko. Takrat ni bilo založb, ki bi kar čez noč ustvarile glasbene zvezde. "Moral si biti res dober. Moral si dokazati, da te pri tem, kar počneš, žene neustavljiva sila." Skupaj z drugimi mladimi upi je Busi na koncertih zvesto čakala pod odrom in upala, da se ji bo med odmorom nasmehnila priložnost. "Bilo je noro. V tistem času so glasbeniki na odru samo igrali, ples je bil povsem ženska zadeva. Bili so smrtno resni, njihovih glasbil se nisi smel niti dotakniti. Običajno si posedal pod odrom, in kdo ti je rekel: ‘Ali poznaš to pesem? Pridruži se nam na odru in jo zapoj.’ Moral si biti pripravljen in znati na pamet vse pesmi, sicer bi se lahko zgodilo, da izgubiš priložnost." To je bil ognjeni krst, ki so ga preživeli le vztrajni, pogumni in nadarjeni.

Busi je bila ena od njih. Njena poklicna pot se je začela po tem, ko je zbežala iz šole in se udeležila glasbenega tekmovanja v Johannesburgu. Kasneje se je pridružila skupini African Jazz. Sodelovala je tudi pri filmu, izvedla je pevsko točko. To je poudarila, ker v tistem času pevke niso smele poplesavati na odru in preveč migljati s telesom, sicer bi bile hitro ob dober glas. "Spoštovati si moral ta mala pravila. Pravila, ki v umetnosti sicer sploh ne obstajajo. Moral si se zaščititi. Imela sem srečo, ker sem se poročila mlada. Moj mož je bil v istem poslu, zato sem jo kar dobro odnesla."

Zatekanje v glasbo ji je pomenilo pobeg pred omejitvami tistega časa. "Vedno sem bežala v glasbo, to je bila stvar, ki mi jo je naklonil bog. To je moje poslanstvo. Pobegnila sem pred vsemi, celo pred mamo ... Enako se je zgodilo tudi z mojim zakonom. Prišla sem do točke, ko sem se morala vprašati: Naj stvari pustim take, kot so? Ali bom raje izbrala glasbo. Ne morem se ločiti od glasbe. Povsem nemogoče. Med nama ni nobene razdalje ... Samo glasba je zame življenje." Kljub napornemu delu v skupini African Jazz je Busi živela v pomanjkanju. Med turnejo po Južni Afriki je spoznala skupino Conjunto Juan Paulo, ki jo je povabila naj se jim pridruži. Busi je takoj zagrabila priložnost in skupaj z njimi pobegnila prek Mozambika in Angole na Portugalsko. Zapustila ni le moža, temveč tudi hčerko. "Morala sem se žrtvovati."

Med njenim obujanjem spominov sem jo vprašala, ali je odločitev vplivala na glasbo. Začela mi je pripovedovati o Conjuntu. "Bila sem njihova pevka in dovolili so mi, da prepevam južnoafriške pesmi. Naučila sem se tudi nekaj portugalskih. Drugi člani skupine so prepevali v portugalščini, tu in tam pa so zapeli tudi v angolskih jezikih. Večkrat sem opazovala reakcije gledalcev, ki niso razumeli niti besedice. Da bi dobili delo, smo morali v Južni Afriki prepevati v angleščini, zato se mi je zdelo njihovo početje dokaj nenavadno. Takrat sem dokončno spoznala, da glasba res nima meja, tudi jezikovnih ne."

Busina mednarodna kariera je poletela. V sedemdesetih je prišla v London in posnela glasbo z južnoafriškimi izgnanci, kot so Dudu Pukwana, Julian Bahula, Lucky Ranku in Osibisa. Potem je dobila glavno vlogo v kanadski predstavi Reefer Gladness. Osemdeseta je preživela med Nizozemsko in Južno Afriko. Z novo ustanovljeno skupino Twasa in z Winstonom Mankuunkujem Ngozo je nastopala pred nabito polno dvorano Blue Note v Durbanu. Ob podpori gambijske skupine Ifang Bondi je zablestela na festivalu African Roots v Amsterdamu, leta 1998 pa je na festivalu afriške glasbe v nizozemskem Delftu nastopila ob Salifu Keiti in Manu Dibangu. Leta 1993, več desetletij po začetku kariere, je Busi posnela svoj prvi album Babemu za nizozemsko založbo Munich. Njen izreden glas, poln jeze in žalosti, hrepenenja, razočaranj, kljubovalnosti in odločnosti, je končno doživel zasluženo priznanje in potrdil dolgoletna prizadevanja te zrele in karizmatične pevke. Album Babemu je predvsem odsev borbenega duha, s katerim je Busi premagovala številne težave na glasbeni poti. Drobna ženska z velikim glasom, ki od poslušalca zahteva popolno predanost.

Med tistimi, ki so jo slišali na promocijski turneji novega albuma, je bil tudi Will Mowatt, človek z izjemnimi zaslugami za uveljavitev Soul to Soul in producent, ki je s čarobnim dotikom poskrbel za zvok Angelique Kidjo. "Busi sem prvič srečal na Chard Festival of Women in Music leta 1994. Takoj sem se ji ponudil za producenta njenega prihodnjega albuma." Kmalu je našel tudi založbo Melt 2000, ki je bila pripravljena zagotoviti sredstva.

Busi je začela sodelovati z umetniki, ki delajo pri založbi Melt 2000. Na festivalu Grahamstown Arts je nastopila s Sipho Gumedejem, na koncertu Outernational Meltdown v londonskem afriškem centru pa z Madalo Kunenejem in z nekaj drugimi glasbeniki, ki snemajo pri Melt 2000. Kot gostja se je pojavila tudi na albumih Ubuntu Humanity (Gumede) in Kon'ko Man (Kunane). Po nastopu s Hughom Masekelo na afriškem gala koncertu v Londonu leta 1995 se je odpravila na turnejo po Evropi. V Johannesburgu je posnela album z Maxom Lasserjem, takoj zatem pa krenila ponovno na pot, tokrat z Madalo in s člani skupine Amampondo.

Če pustimo ob strani natrpan urnik njenih sodelovanj z drugimi glasbeniki, je bil njen glavni projekt priprava albuma Urbanzulu. Busi se je posvetila študiju maskande, glasbe, ki je izšla iz trde priseljenske resničnosti rudarjev v Natalu. Možje, daleč od doma, so prepevali zgodbe svojega življenja in pripovedovali prijateljem, kdo so bili in od kod prihajajo. Glasbeni slog je temeljil na moškem glasu in afriškem klavirju. Za Busi je bilo snemanje samostojnega albuma velik izziv, vendar je Will Mowatt kmalu ugotovil, da prvi poskusni posnetki niso zajeli vseh njenih glasovnih zmožnosti. "Glas je bil v surov in neobdelan. Potreboval je več barve in sence, več mehkobe."

Urbanzulu se je postopoma razvijal in dograjeval, zvok so dodatno obogatili glasbeniki iz Kameruna (bobni in bas), Senegala (tolkala, kora in kitare) in Južne Afrike (marimba, afriški klavir in spremljevalni vokali). V eni od skladb se kot poseben gost pojavi tudi Lokua Kanza (Zaire), eno od pesmi pa je napisala in odpela tudi Zeena Edwards (Antili). Album je nastajal v Durbanu, Parizu in v studiih založbe Melt 2000 v Sussexu v Veliki Britaniji. Med snemanjem, ki ga je Mowatt opisal kot "mučno borbo", je maskanda sicer ostala glavni glasbeni navdih, toda album je vse bolj dobival značilne poteze Busine glasbene izraznosti. Končni rezultat je zbirka pesmi zulujske ženske, ki je preživela apartheid in si počasi celi rane, ki jih je povzročila preteklost.

Na albumu najdemo pesmi, ki opisujejo osebne zgodbe: Yapheli'mali Yami (Denarja ni več) je pesem o obupani ženski (verjetno daleč od doma), ki piše možu in toži, da je ostala brez denarja. Uganga Nge Ngane (S tem otrokom se samo poigravaš) je svarilo objestnemu moškemu, ki poskuša z denarjem zapeljati mlado deklico. Bogata izraznost Businega glasu z lahkoto zajame sladkost otroka, modrost starke, obtožbo strastne ženske in prikrite zbadljivke. Pesmi odpoje tako občuteno, da glasbeni prehodi spominjajo na mehke pastelne odtenke.

Druge pesmi izražajo njeno skrb za širše družbene probleme: Zithin'izizwe (Kaj ljudje govorijo o nas?) svari Afričane, da so v tujini še vedno na slabem glasu, ker nočejo prekiniti nasilja. "Medsebojno pobijanje nam je pod častjo," odpoje energično in odločno. V vsaki hiši najdeš težavo je prošnja ljudem, da bi odprto spregovorili o težavah in si vzajemno pomagali. V Ukuthula (Življenje v miru) poveže posameznika in družbo. Pesem, ki na začetku zveni kot intimna in osebna izpoved, postopoma narašča v recital, vreden javnega zborovanja, dopolnjenega s prepevanjem množice. Ko množice ponesejo pesem, dobimo občutek, da Busijin glas povsem ponotranji moč naraščajočih čustev, ki preplavijo njeno dušo. Pri tej in tudi pri drugih pesmih je opravil Will Mowantt odlično delo, saj mu je povsem uspelo izkoristiti potencial glasu, ki ga je prvič slišal na festivalu Chard, in poudariti vse njegove odtenke.

Vloga opazovalca, ki je začutil moč njenega glasu na odru, ga je pripeljala do ugotovitve, da ta popolni napad na čutila poslušalcev - prej potreben, da Busi opazijo, pa tudi edini kanal za odvajanje njene jeze in bolečine - zdaj ni več tisto, kar bi moralo prevladovati v njeni umetnosti. Časi apartheida so minili (čeprav problemi ostajajo) in Busi je končno v položaju, da se lahko sprosti in prisluhne tudi bolj subtilnim, manj krčevitim odtenkom glasu.

Ob podpori založbe in producenta z izjemnim občutkom za njeno glasbo in s pripravljenostjo, da ji pomaga najti "jasno usmeritev in fokus", si je Busi lahko prvič vzela dovolj časa za pripravo in snemanje novega albuma. "Pri založbi Melt 2000 so se stvari spremenile ... Tukaj imaš kot umetnik možnost, da se povsem posvetiš svojemu delu. Želim si, da bi imeli tudi doma več podobnih založb. Umetniku moraš pomagati, ga obravnavati kot človeško bitje, preden ga postaviš na oder ... Poglobiti se moraš vase in izdreti vse trne." Ko se je Busi nenadoma znašla med ljudmi, ki jo spoštujejo in sprejemajo kot človeka, je to odsevalo tudi v njeni osebnosti. "Prehajam skozi različne faze. Počutim se kot na kliniki. In nihče nas v nič ne sili. Prihajamo iz groznih razmer, iz zmedenosti in mraka. V svetu smo novinci. Naučili so nas, da se moramo razumeti. Glasbeniki so zelo tekmovalni ... Naučili so nas tudi, kako sprejemati, razumeti in ljubiti drug drugega." Tako kot na albumu si Busi prizadeva prenesti osebne izkušnje v sfero javnega. In vleče vzporednice s težavnim življenjem Južnoafričanov zaradi spopadov med Inkatho in Afriškim narodnim kongresom. "Kot sem že omenila, se počutim, kot da sem na kliniki. Imam občutek, da bi morali vsi skozi tak proces, da bi se naučili sodelovati. Preživeli smo hude čase. Ljudje pograbijo stvari, preden to stori kdo drug. Položaj res ni lahek."

Urbanzulu spregovori o Busi in obenem zrcali današnji položaj njenega ljudstva. Glasba, ki izvira iz maskande, ne spodbuja toliko plemenskega ponosa, temveč zveni bolj kot prošnja za spremembe. Busi je v maskando temeljito posegla in pravila obrnila na glavo: ženski glas odpoje pesmi, ki so zgolj moška domena; glasbo, prej povezano izključno z ljudstvom Zulu, zdaj igrajo glasbeniki iz celotne Afrike. Z nastopi je Busi dokazala širokemu krogu občinstva, da so predstavniki Zulujev sposobni ustvarjalnosti in sodelovanja z drugimi. "S tem albumom ne poskušamo zaščititi samo naše kulture. Ljudi pripravim, da v njej uživajo, obenem pa sem pripravljena uživati tudi v njihovi. Glasbeniki prinašamo vedno nove ritme ... Naši duhovi se vse bolj približujejo."

Nekje na začetku najinega pogovora sem Busi vprašala, v kolikšni meri je apartheid vplival na njeno življenje in odločitve. Skromno je odvrnila: "Lahko smo srečni, da smo preživeli. Nekatere - pri tem ne mislim sebe - je izkušnja naredila močnejše. Morda bi se morale nekatere stvari, ki se mi dogajajo zdaj, zgoditi že pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Toda, tako pač je. Za to ne morem nikogar kriviti. Tudi če bom doživela priznanje šele pri osemdesetih, lahko rečem samo - hvala. Vse je v redu."

Omejene možnosti v domovini so Busi poslale na pot čez pol sveta in v desetletjih izoblikovale njen talent, ki je pred kratkim doživel tudi priznanje, ki ga zasluži. Lahko smo ji hvaležni, ker imamo priložnost prisluhniti njenemu glasu in pesmim, ki ne govorijo več o krutem in nepravičnem režimu.

Sklenimo z njenimi besedami: "Zdaj je čas za izmenjavo. Sezimo si v roke - in začutila bom toplino tvojih dlani, ti pa boš vzela mojo ..."

Lois Darligton

(prevod: Sabina Potočki)