Pierre-Laurent Aimard

Alkimist za klavirjem

Pierrot Lunaire[1] in obenem Lorenzo il Magnifico za klavirjem,kot ga je duhovito imenoval neki francoski kritik, je Pierre-Laurent Aimard, eno najbolj zvenečih imen v svetu interpretov sodobne glasbe in obenem koncertni solist, čigar repertoar zajema vsa obdobja glasbenega dogajanja. Solistično kariero uspešno usklajuje s poučevanjem na pariškem in kölnskem konservatoriju. Slovenski publiki se je novembra 1998 predstavil v Mariboru, kot pianist dua Aimard and Aimard, v katerem spremlja sestro Valérie Aimard, prav tako mednarodno uveljavljeno violončelistko.

Rojen leta 1957 v Lyonu, je že kot otrok pokazal genialnost pri igranju klavirja in tako z dvanajstimi leti postal učenec Yvonne Loriod, žene Olivierja Messiaena. Pod njunim varstvom je dozorel v izjemnega pianista in obenem uglednega interpreta in poznavalca Messiaenovega opusa. Prva nagrada Messiaenovega tekmovanja leta 1973 je pomenila začetek njegove mednarodne kariere. Obenem je nadaljeval študij v Londonu in Budimpešti, kjer se je izpopolnjeval ob skladatelju Györgyu Kurtagu.

Pri devetnajstih letih ga je siva eminenca instituta IRCAM Pierre Boulez kot solista povabil k sodelovanju s slovitim Ensemble Intercontemporain, v katerem je ostal dvajset let. Postal je eden največjih interpretov sodobne glasbe in kot solist ali v spremstvu orkestra je obšel svet. Predstavniki družbe Sony so ga izbrali za izvajanje celotnega opusa etud za klavir Györgya Ligetija, s katerim sodeluje že vrsto let, skladatelj mu je posvetil tudi več svojih del.

Kot slovit interpret sodobne glasbe vključuje Pierre-Laurent Aimard v obsežni koncertni opus dela Karlheinza Stockhausna, Györgya Kurtaga, Pierra Bouleza in mlajših skladateljev, kot sta Marco Stroppa in George Benjamin. Kot koncertanta so ga spoznali že na vseh celinah, saj je kot cenjen gost igral ob spremstvu orkestrov Chicaga, Clevelanda, Bostona, San Francisca, Londona, Dresdna, Hamburga, Pariza, sodeloval je tudi na Salzburškem in Berlinskem festivalu, Kölnskem trienalu, pa festivalih v Lucernu, Tanglewood in seveda na Festival d'Automne v Parizu.

Ob obisku v Ljubljani in Mariboru je bil Pierre-Laurent Aimard navdušen nad Slovenijo in koncertnim občinstvom, slovenski skladatelji mu tudi sicer niso neznani, saj so številni izmed njih znane osebnosti pariške glasbene scene.

Pianist solist in obenem profesor na dveh prestižnih institucijah, kot sta Conservatoire de Paris in Hochschule v Kölnu, nista lahki nalogi. Kako ju združujete?

Z dobro organizacijo in veliko veselja. Koncertni nastopi mi veliko pomenijo, mislim pa, da je združitev profesorske funkcije in vloge solista najboljša kombinacija za profesionalnega glasbenika. V Parizu poučujem komorno glasbo, v Kölnu pa klavir, oboje mi zelo veliko pomeni. Res pa je potrebno veliko discipline in predvsem dobra organizacija časa, da lahko delo poteka nemoteno.

Kako uspete združiti obe vlogi?

Priznam, da je včasih zelo naporno, saj potovanja in turneje vzamejo veliko časa. Vendar imam svoje delo zelo rad, zato ga opravljam z veseljem. Najpomembnejše pri vsem je natančna organizacija. Vsi koncerti in turneje so načrtovani za nekaj mesecev naprej, sicer bi nastopanje ogrožalo kontinuiteto dela na obeh konservatorijih.

Pogosto ste povabljeni na tako imenovane masterclasses, na primer v Kyoto, Como ali Szombately, večkrat ste gostovali na Srečanjih s skladatelji in interpreti sodobne glasbe v organizaciji Centra Acanthes v Avignonu. Kako doživljate ta srečanja?

Mednarodna srečanja in staži so zelo zanimiva izkušnja zame, saj na njih spoznam ljudi z različnim znanjem in poznavanjem zlasti sodobne glasbe, ki pa jih družita zanimanje za glasbo in predanost glasbi. Pri tem gre predvsem za glasbo 20. stoletja. To so priložnosti, ob katerih srečaš glasbenike iz tujih držav in njihov način razmišljanja, dojemanja in izvajanja glasbe. Srečanja, na katerih so prisotni tudi skladatelji, so zelo bogata, saj omogočajo spoznavanje in izvajanje glasbe ob prisotnosti avtorjev, to obogati delo samo, zlasti kadar gre za sodobno glasbo, kjer ima skladatelj vedno večjo kreativno moč in svobodo. Za izvajalca je informacija iz prve roke izjemno pomembna, lahko tudi ključna. Tudi sam sem pri snemanjih sodobnih del sodeloval s skladatelji, da bi dosegel optimalno realizacijo njihove vizije dela.

Kakšne so vaše izkušnje s skladatelji sodobne klasične glasbe?

Zelo slikovite. Pri delu se pokaže ustvarjalčeva osebnost in v stiku z njim je veliko lažje oblikovati karakter, vsebino neke skladbe. Večinoma so avtorji zelo občutljivi in imajo natančno izdelano zvočno predstavo dela. Pri tem je treba upoštevati, da večinoma ne gre več za klasično pisavo del, ampak vključujejo skladbe pogosto zvoke, ki jih skladatelj želi doseči neklasično, recimo z igro po zaprti klaviaturi. Ti zvoki so večinoma predpisani z natančnimi navodili, ki pa kljub vsemu niso notni zapis, zato se mi zdi sodelovanje z njimi zelo pomembno. Številni skladatelji pa namenoma prepuščajo svobodo interpretacije glasbeniku in ga s tem vključijo v ustvarjalni proces.

V nekem intervjuju ste dejali, da je treba za izvajanje sodobne glasbe iznajti nove gibe. Kako si pri igranju pomagate sami?

Sodobna glasba obravnava inštrument z različnih vidikov. Pri ustvarjanju zvokov ne gre več le za klasično igranje na glasbilo, tako na primer skladbe za klavir zahtevajo igranje po strunah, po zaprti klaviaturi in tako dalje. Zato je nujno poiskati ustrezen način igranja. Včasih skladatelj od pianista zahteva igro z vso dlanjo ali kar s podlahtjo. Obenem sodobna dela zahtevajo več iznajdljivosti, saj je izvajalec vedno bolj aktivno vključen v proces ustvarjanja, zato si mora sam poiskati najbolj ustrezen način izvajanja.

Ali ste kdaj tudi sami napisali kako skladbo?

Nikoli. Všeč mi je interpretirati, raziskovati tuja dela, nikoli pa nisem začutil v sebi potrebe po ustvarjanju lastnih skladb.

Da bi sodobno glasbo in njene ustvarjalce približal občinstvu, je Pierre-Laurent Aimard organiziral serijo koncertov avtorjev 20. stoletja s komentarji. V repertoar je vključil 24 del različnih stilov, ki jih je predstavil na osmih koncertih v Lyonu in Parizu. Drugi ciklus koncertov je poimenoval Stik s klavirjem, predstavil je izbor del od J. S. Bacha do Marca Stroppe, vključujoč različne zasedbe, od dua klavir in violina pa vse do klavirskega koncerta z orkestrom. Obenem je za televizijski program ARTE posnel serijo srečanj z znanimi sodobnimi skladatelji. Sam pravi, da je bil to zanj zanimiv izziv, kateremu bi z veseljem posvetil več časa, ki pa ga v prihodnje ne bo veliko, saj ga v letošnjem letu čaka še veliko koncertov in še ena turneja po Vzhodni Evropi.

Kje vse ste nastopili v zadnjem času?

Novembra sem se skupaj s sestro violončelistko udeležil turneje po Vzhodni Evropi, kjer sva se med drugim predstavila tudi v Mariboru. Decembra sem bil povabljen v Birmingham, nato sem odpotoval na snemanje na Japonsko, januarja pa bom nastopil še v Londonu in Italiji, ki jima sledijo Skandinavija, Belgija in nova turneja po Vzhodni Evropi ...

Mnogo poslušalcev se ni moglo udeležiti vašega koncerta v Mariboru, zato bi bili izjemno veseli vašega ponovnega obiska, zlasti v Ljubljani. Ali bi se odzvali ponovnemu povabilu v Slovenijo?

Zelo rad. Ljubljana in Maribor sta čudoviti mesti, pa tudi sicer imam vtis, da so njuni prebivalci dinamični ljudje s pozitivnim odnosom do življenja. Všeč mi je njihov mediteranski temperament, mariborska publika me je navdušila. Tudi v Franciji so Slovenci znani kot delovni ljudje, ki jim ne manjka veselja do življenja, to me ne preseneča, saj znajo pripravljati odlično kuhano vino ... (smeh)

Pierre-Laurent Aimard je človek, ki drži besedo, zato upajmo, da se lahko v prihodnosti nadejamo njegovega ponovnega obiska. Ob tej priliki pa si zaželimo, da bi nas razveselil z repertoarjem del 20. stoletja, ki so mu prinesla svetovni sloves.

Marina Žlender

[1] Pierrot lunaire je delo avstrijskega skladatelja Arnolda Schoenberga, predstavnika tako imenovane Dunajske šole v letih 1920.