ŠTUDIJ GLASBE V TUJINI

Decembra lani sta violončelist Gal Faganel in pianist Jan Bratož v ciklu GM Oder odigrala kar šest koncertov po Sloveniji. Mlada glasbenika trenutno študirata v tujini, Jan na Mozarteumu v Salzburgu, Gal pa na Južnokalifornijski univerzi v Los Angelesu, zato se je pogovor dotikal predvsem te teme.

Gal, zakaj si že v prvih letih odšel na zagrebško glasbeno šolo, in to prav k profesorici Berkovićevi?

V Ljubljani se je videlo, da ne bom napredoval toliko, kot bi realno lahko. Ko sem se v Starem gradu na Hvaru udeležil poletnega tečaja, sem spoznal zagrebško profesorico in videli smo, da bom imel tam boljše možnosti. Pri njej se bolj išče, veliko razmišlja. Profesorica Berkovićeva ne igra, temveč skuša vse doseči z razlago. Uporablja prispodobe, skuša ustvariti določeno predstavo in misel razvija tako dolgo, da doseže zvokovni učinek. Za tak način sta potrebni posebna sposobnost in velika mera kreativnosti. Profesorica zna motivirati učence, ve, kaj bo z nekim primerom dosegla. V samem razredu se učenci drug od drugega veliko naučijo, poslušajo se med seboj, enkrat na teden se dobijo in vsak zaigra tisto, kar je pripravil, sledijo pa komentarji.

Kaj pa je botrovalo tvojemu odhodu v Los Angeles?

Profesorica Schoenfeldova je bila v žiriji tekmovanja v Zagrebu, ki sem se ga udeležil, in povabila me je v svoj razred. Če bi se po redni poti prijavil na univerzo v Los Angelesu, za katero pa do povabila sploh nisem vedel, je vprašanje, h kateremu profesorju bi me dodelili. Tako pa sem vedel, kam odhajam. Ta profesorica je odlična, vsakega študenta gleda kot umetnika, če pa to še ni, skuša storiti vse, da bi postal. Včasih na kakšni frazi vztraja pet ali deset minut, sama zaigra, uporablja prispodobe, dokler ne doseže tistega, kar želi. Ne pusti ti dihati! Prav živi za svoje delo, pogosto je lekcija daljša, kot je predpisano.

Ameriške šole so ponavadi zelo drage …

So. To so privatne šole in imajo zelo visoke šolnine. Tudi mnogim Američanom ni enostavno najti sredstva za takšen študij. Poznam take, ki pol leta delajo, da si nato lahko privoščijo pol leta študija. Meni je prvo leto sredstva za polovico šolnine našla sama profesorica, tako da sem najprej vpisal samo polovičen študij. Naslednje leto mi je šola nudila študij, ker je potrebovala čelista za orkester. Tokrat sem končno dobil 75% celoletne šolnine, to je 17.000 dolarjev.

Zelo mlad si odšel v tujino …

S sedemnajstimi leti. Na ljubljanski srednji glasbeni šoli sem opravil izpite za tretji in četrti razred, v Zagrebu pa sem bil tako in tako za eno leto v prednosti.

V tem šolskem letu si v Los Angelesu "cel" študent, obiskuješ vse predmete. Kako je z jezikom?

Zdaj z jezikom ni več problemov, če pa bi začel študirati vse predmete prvo leto, bi bilo malo hudo. Za marsikateri predmet je mogoče opraviti izpit, in če ti uspe, ti jih ni treba obiskovati. Obvezen predmet je na primer klavir, ki sem se ga pri nas učil, a mi tega ne priznajo, pač pa mi bodo dali note skladb, ki so pri njih predpisane za to stopnjo znanja, in bom delal izpit. Izobrazba na srednji stopnji je namreč v Ameriki na precej nizki ravni, tako da se mnogi učijo privatno, če želijo pozneje na univerzi uspešno delati. Še posebej pomembno pa je, da si čimbolj samostojen. Vedeti moraš, kaj hočeš, se znati pozanimati za vse, kar te zadeva. Čeprav na šolah obstajajo svetovalci, sami šoli ni veliko mar, kdaj in kako končaš študij. Če se ne znajdeš, si mimogrede narediš slabo uslugo, si na primer podaljšaš študij, to je šoli samo v prid, saj jo moraš krepko plačati …

Koliko izkušenj pa lahko študenti dobite z nastopanjem?

Spet odvisno od posameznika. Če ne želiš, ti ni treba nastopati, razen na izpitu seveda. Doslej sem nastopil enkrat sam, enkrat s triom in seveda z orkestrom. Orkester te univerze je dober in ima koncerte za odprto publiko. Prav na orkester so vsi najbolj pozorni, ker se tam javno pokaže, koliko zmorejo študenti, koliko so se naučili. Zato se vsi zelo trudijo. Imamo pa tudi tako imenovane razredne večere, ko naj bi se zbrali vsi profesoričini učenci, a nas večinoma pride le kakšna polovica, ker nekateri menijo, da se več naučijo, če sami vadijo. Zamisel pa je zelo dobra, skladbo odigrati pred kolegi in z njimi nato pretehtati doseženo …

Spoznate tudi kaj ameriške sodobne glasbe?

Orkester občasno igra kakšno sodobnejšo glasbo, tudi ameriško. Zadnjič smo igrali celo novost z naslovom Titanic mladega skladatelja, ki je bil prisoten na koncertu.

Torej imaš priložnosti, da slišiš kakšne posebej zanimive koncerte?

Na sami šoli so dobri koncerti in vstopnice za nas študente niso drage. Kdaj pa kdaj šola omogoči vstopnico za kakšen posebej odmeven koncert, obstajajo pa tudi koncerti, kjer lahko počakaš do zadnjega, in če je še kakšna vstopnica, jo dobiš za zmerno ceno.

Jan, kdaj sta z Galom prvič skupaj igrala?

V srednji glasbeni šoli.

Je bila to obvezna komorna igra?

Bila je prostovoljna komorna. Spodbudo je dal Galov profesor Matija Lorenz. Nameravali smo celo imeti trio, pa ni uspelo.

Po srednji stopnji pri profesorju Lovšetu in dveh letih pri profesorju Gadžijevu v Kopru si se odločil za Mozarteum …

Na ljubljanski Akademiji sem vpisal tudi dirigiranje, a sem ugotovil, da vse ne bo mogoče, in sem se odločil, da se bom raje pri profesorju Gadžijevu pošteno pripravil na študij v tujini. In res sem dobil ogromno programa virtuoznega značaja, tako da sem imel dovolj dela. Za profesorja Leygrafa v Salzburgu sem se odločil, ker sem veliko spodbudnega slišal o njem kot profesorju in koncertantu. Pred sprejemnim izpitom sem mu šel zaigrat, tako da sem se lahko dogovoril z njim, da me vzame v razred. Leygraf mi je zelo všeč, ker je zelo umirjen, ne pokaže nobenega razburjenja. Tudi igra tako, da sedi popolnoma mirno, v glasbi pa je vse, kar mora biti, fantastično. Njegove pripombe so zelo zanimive. Ko sem mu, na primer, igral Chopinovo prvo Balado, me je za neko frazo vprašal: "Zakaj si tako naredil?" Odgovoril sem: "Po občutku." On pa malo cinično: "No, saj je fino, da ima človek občutek." Doseči hoče, da začnem glasbo posredovati tudi navzven. Misli, da čutim glasbo preveč v samem sebi. Lahko sam pri sebi uživaš, pa drugi od tega nimajo kaj dosti. Za posredovanje je potrebna močna koncentracija, čista glava.

Štipendijo imaš?

Zoisovo. Na Mozarteumu za Slovence k sreči ni šolnine …

Kakšni so za pianiste predmeti na tej šoli?

Zelo zanimivi. Na primer urjenje sluha (Gehoerbildung), kjer nas poučuje skladatelj in pianist, tako da zdaj v tretjem semestru delamo že koralne preludije v Bachovem slogu. Potem so tu zgodovina, akustika, oblikoslovje, veda o klavirju, uglaševanju …

Si od vsega začetka igral klavir?

Ne, začel sem s kljunasto flavto.

To gotovo ni slabo, ker je klavir marsikdaj premočna opora posluhu, medtem ko je še posebej pri godalih intonacijo teže izčistiti.

Saj v tem se razlikuje predmet urjenja sluha pri pianistih. Drugi imajo pretežno solfeggio, pianisti pa moramo slišati harmonije in točne tone, ki te harmonije sestavljajo.

Zahteva tvoj salzburški profesor, da skladbo tudi mentalno obvladaš?

O seveda. Pravi, da ni dovolj, če poznaš harmonije, točno moraš vedeti za vsako noto, vsak ton. Preden skladbo začnem igrati, moram pregledati notno sliko in jo prenesti v glavo. Prej se nisem nikoli z namenom učil na pamet, igral sem pač tako dolgo, da sem znal.

Kako pa je pri vas z nastopi? Imate dovolj priložnosti, da se preskušate na odru, pred publiko?

Vsak mesec so klavirski večeri, ki jih profesorji pripravljajo za učence, čeprav obiskani niso ravno dobro. Res pa je tudi, da je v Salzburgu vsak dan veliko nastopov in koncertov.

Upošteva profesor tudi vaše programske želje, igrate kaj sodobne glasbe?

Profesor ima svoj način dela, ker hoče pokazati, kaj želi od učenca. Najprej sem mu prinesel program, ki sem ga delal prej, potem pa mi je dal Bachove dvoglasne invencije, Chopinove preludije. Trenutno ne igram nič iz 20. stoletja, pri starejših učencih pa vem, da igrajo tudi sodobnejše skladbe.

Je profesor kaj sodeloval pri programu, ki sta ga z Galom izbrala za GM Oder?

Jan: Nisem mu niti povedal, ker se je mudilo.

Gal: Program sem predelal s profesorico in vztrajala je, da natančno poznam klavirsko spremljavo in kako naj zveni v odnosu s čelom. Povedala mi je, kaj moram Janu reči, naredila natančne oznake v notah, tako da je pravzaprav vse pripravila. Tako vedno dela. Če imam kakšno vprašanje, me napoti pogledat v klavirski part …

Kaja Šivic