Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Marina Žlender

SKUPINA ZA GLASBENA RAZISKOVANJA

V studiu ljubljanskega Radia Slovenija se je v dneh od 14. do 15. januarja predstavila skupina Groupe de recherches musicales (GRM) iz Pariza; poslušalce je seznanila s pojavom in zgodovino konkretne glasbe[1], ki je lani praznovala petdesetletnico obstoja.

Zgodovina konkretne glasbe sega v leto 1948, ko je skupina skladateljev pod vodstvom Pierra Schaefferja predstavila občinstvu Koncert šumov in s tem razširila interesno področje glasbenega dogajanja tudi na šume in zvoke. Le-te so v studiu posneli z magnetofonom na trak in s tem dobili osnovno gradivo oz. tako imenovani zvočni objekt, iz katerega so nastajala nova dela. Ker gre za zvoke iz okolice ali zvoke inštrumentov, posnete brez predhodnega notnega zapisa, ki jih skladatelj poljubno uporablja v skladbah, je ta zvrst dobila ime konkretna glasba kot antiteza abstraktni, vokalno-instrumentalni glasbi.

Klub poskusov, kot se je imenovala skupina avantgardnih glasbenikov, je nadaljeval z eksperimentiranjem; tako je bil leta 1950 izveden koncert Pierra Schaefferja in Pierra Henryja z naslovom Simfonija za osamljenega človeka, leti dni za tem pa je bila že ustanovljena skupina Groupe de Recherches Musicales, v kateri so bili poleg omenjenih skladateljev še François Bayle, Bernard Parmeggiani, Ivo Malec, Luc Ferrari in skladatelj slovenskega rodu Janez Matičič, ki se je skupini pridružil nekoliko kasneje. Poleg Matičiča, ki je v sodelovanju z GRM v Parizu ustvarjal dobri dve desetletji, se s konkretno glasbo ukvarjata tudi Bor Turel, ki je tudi bistveno pripomogel pri organizaciji predstavitve, in Jože Krivokapič. Oba se trudita tovrstno glasbo približati slovenski publiki s skladanjem in tudi z vrsto radijskih oddaj.

S pojavom in razvojem elektronskih glasbil se je tako vzporedno razvila elektroakustična glasba kot sinteza obeh pojavov, zato ni nenavadno, da so se z eksperimentiranjem v konkretni glasbi prehodno ukvarjali tudi skladatelji, kot so Karlheinz Stockhausen, Iannis Xenakis ali Pierre Boulez.

Od leta 1974 deluje skupina GRM v Nacionalnem audiovizualnem institutu[2], ki ima sedež na francoskem Radiu v Parizu, v petdesetih letih delovanja pa so razvili tudi lastno tehnologijo raziskovanja zvokov, ki je bila 14. in 15. januarja predstavljena v studiu ljubljanskega Radia. Prvi del predstavitve je potekal na koncertu s selektivnim izborom del ob komentarju predstavnika skupine GRM Françoisa Donatoja. Vsi, ki jih ta glasba zanima, so se lahko v teh dneh udeležili predstavitve računalniškega delovnega okolja GRM Tools in ga tudi preizkusili.

Kratek ekskurz v konkretno glasbo je vsekakor pomenil prijetno eksperimentalno poslastico za vse navdušence sodobne glasbe, v prihodnosti pa se, čeprav s petdesetletno zamudo, nadejamo takšnih studijskih možnosti tudi v Sloveniji, saj je vsaj informativno poznavanje možnosti, ki jih daje skladanje z računalnikom ali izhajajoč iz konkretnega zapisa zvokov, tako rekoč nujno za sodobnega skladatelja. Upajmo, da bo obisk skupine GRM obrodil sadove tudi na slovenski Akademiji za glasbo, kjer je ta glasbeni vidik - razen teoretičnih iztočnic - za zdaj še popolnoma zapostavljen.

Marina Žlender


[1]Izraz konkretna glasba je dobesedni prevod za musique concrète, kot jo je poimenoval njen zaèetnik Pierre Schaeffer, ki je leta 1948 s pomoèniki v poskusnem studiu francoskega radia prièel snemati konkretne zvoke in šume direktno na magnetofonski trak. Gre za zvoke klasiènih glasbil ter tudi za najrazliènejše zvoke, glasove in šume iz okolice (cesta, glas, udarci kladiva ...). Ti zvoki so bili nato obdelani v studiu, skladatelji so najveèkrat eksperimentirali z upoèasnjevanjem ali pospeševanjem ter s ponavljanjem posameznega zvoka.

[2]Institut National Audiovisuel ali INA.