Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Igor Krivokapič

Vrnitev odpisanih (5. del)

Zemljepisno, zgodovinsko, glasbenoznansko in na trenutke tudi družboslovno smo se sprehodili po širokem polju človeškega kratkočasenja, ki se mu reče igranje v pihalnih orkestrih. Spoznali ste lahko vso mavrico hotenj in zamisli, ki so se pojavljale v času, ki ga štejemo in je skrbno popisan, in vseskozi smo obljubljali vrnitev v domače loge. Tu smo; in tla so kaj spolzka in majava.

Kot pisec besedila bi se s pripovedjo stokrat raje preselil onkraj "velike luže" in, recimo, pomodroval kakšno o brazilskih godbah, zakaj lažje bi se dalo preživeti brez grdih pogledov in nehotene zamere, a tako je pač v življenju: slejkoprej si prisiljen ugrizniti tudi v kislo jabolko. Še raje kot strahopeten beg v trope bi si privoščil iskreno in nezadržano hvalo ter navdušenje in zapisal besede priznanja. Kakorkoli že, najprej bom oddal priznanje vsem, žal manjšini, ki so nesebično in strastno predajali svoj življenjski naboj v gibanju slovenskih godb - ti bivajo in brez njih ne bi bilo nikakršnega razloga, da se kot pisec polotim te snovi. Kot povsod drugje v ljubiteljstvu, se tudi tu porajajo življenjska moč, tok in sila iz zanesenega, vznesenega, skorajda sanjaškega razdajanja posameznikov, ki čutijo skupno željo po muziciranju z enakomiselnimi.

Ni jim težko na odprtem tudi pri temperaturah krepko pod lediščem zagosti ali se cvreti pod pripekajočim poletnim soncem, igraje večno zelene. Marsikdo od njih se je izšolal ali v glasbi ali v drugih poklicih, pa ostaja še vedno "insider" po lastnem hotenju in prostovoljni odločitvi. Poznam inženirje, rokodelce, znanstvenike, celo kmete, ki s svojim glasbilom prečujejo več trenutkov kot marsikateri plačani poklicni glasbenik pri nas; in njim vsa priznanja, čast in slava, a kaj, ko poznam še toliko drugačnih, večkrat naravnost nemarnih primerov.

Neverjetno je, kako spotakljiva reč so lahko godbe in koliko nasprotovanj, odpora, celo gnusa porodijo pri precejšnjem deležu prebivalstva. Nasprotje so tisti "insiderji", ki jim je tovrstna dejavnost nekakšen "v javnosti zamolčani" smisel življenja in ki v svoji, že skoraj zaslepljeni ihtavosti kaj radi postanejo prav tako ozki kot prvi, ki bi najraje ves "pleh" na kup zmetali in peljali čez z valjarjem. Mimogrede naj spomnim, da je nekaj takega pred kakimi petnajstimi leti storil polkovnik Gadafi, ko je uničeval simbole zahodne kulture in gradil svojo "džumhurijo"!

Godbe so brez dvoma zelo glasne, zato marsikomu moteče, drugemu pa neverjetno mikavne. Večina je tako ali drugače povezana z uniformiranostjo in vojaško disciplino (vsaj na videz med nastopi) in tu se prebivalstvo spet usodno razdeli na dva, skrajno nasprotujoča si pola.

Vsaj v samoupravnem socializmu se je v godbah pretakal kar lep denar, to je veljalo za podeželske kraje z vsaj eno tovarno in za večja mesta; kapelniki so bili dostikrat krajevni mali bogovi tako po cvenku kot po časti, to jim je seveda neskončno godilo, zato so svoja korita ljubosumno čuvali in se besno branili tudi pred tistim, ki je le radovedno pohajkoval v njihovi okolici. Godbe so vzpostavile tudi zamotan in dostikrat nepregleden način tekmovanja in medsebojnega razvrščanja po kakovosti. Imajo svoje zvezdnike, svoje legende in celo odpadnike. Čudež bi bil, ako ne bi tudi tu prišla na površje pregovorna slovenska (tudi slovanska) sprtost. Zelo živo jo je ujel mladi Miloš Forman v enem od (še črno-belih) prvencev, ko je v maniri dokumentarnega filma kazal jalovo tekmovalnost dveh (v filmu) čeških godb, ki sta se pripravljali na glasbeno srečanje (ali revijo); v vsaki je bila po ena črna ovca, ki so ju iz svoje sredine po končnem nastopu z največjim zaničevanjem izključili, takoj zatem pa sta zamenjali orkester - prva je šla v drugega, druga v prvega - in v novem so pred kratkim opljuvanega odpadnika pri tekmecih sprejeli z največjimi častmi kot pomembno pridobitev. Na sploh so pa v tem filmu vsi najraje gledali motociklistične dirke ...

Neovrgljiva resnica je, da je v Sloveniji godb veliko: kar krepko čez sto! Obstajajo že zelo dolgo časa: vsaj pol ducata jih je starejših kot poldrugo stoletje, najstarejša, Idrijska, bo letos stara tristoštiriintrideset let, druga najstarejša, Prvačka, pa bo kmalu dosegla četrt tisočletja. Po zasedbi in igranju bi se jih težko dalo opredeliti, kakor smo razdelili orkestre po zemljepisnem ključu v prejšnjih sestavkih, akoprav to ne pomeni, da je za njih značilna kakšna enkratna izvirnost. Slovenija in Slovenci imamo nekakšno neverjetno srečo, da smo prav v takem koncu sveta, kjer se križajo vplivi vzhoda, zahoda, juga in severa, a nobeden od njih ni tako močan, da bi prevladoval in nas vsrkal, zato bržčas še vedno obstajamo. V izročilu se pri nas pojavljata dva tipa godb: "celinski" in "primorski". Prvi je po zasedbi in zvočnosti tako rekoč istoveten srednjeevropskemu z vodilnimi krilovkami, klarineti, tenorji, baritoni, Es-trobentami v spremljavi (nekateri so imeli tudi basovsko trobento), ventilnimi pozavnami, helikoni in tremi tolkalci. Primorski je zaradi zemljepisne bližine romanskemu svetu in Italiji bolj dovzeten za vplive z zahoda in jugozahoda: v njej se že na koncu prejšnjega stoletja pojavijo saksofoni, to potrjuje več kot stoletje stara fotografija Prvačke pleh muzike (v celinskih se redno začnejo pojavljati šele po drugi svetovni vojni!), zanimivo je, da se uporablja tudi sopranski saksofon (očiten italijanski vpliv), kar ni značilno za harmonie orkestre Zahodne Evrope, a ob tem še vedno ostaja naveza krilovke-klarineti tista osnovna postavitev godbeniških violin - in to je očitna vez s srednjeevropskim prostorom. V spremljavi se lahko razlikujejo od celinskih po tem, da namesto Es-trobent to vlogo opravljajo altovski rogovi v Es, po italijanskem vplivu imenovani "genis". Posebej v času, ko je bil ta del slovenskega narodnostnega ozemlja pod Italijo, so primorske godbe precej uporabljale ozko menzurirana trobila tipa "flicorno", ki jih je priskrbel tržaški trgovec in njega dni tudi izdelovalec glasbil Bardelli, pred tem pa so igrali bodisi češka, največkrat Červenyjeva in Lidlova glasbila, redkeje pa Pelittijeva in Orsijeva (obe omenjeni podjetji sta iz Milana). Spored tradicionalne slovenske godbe so koračnice (hitre in žalne), valčki, polke, tudi mazurke, tangi, beguini, poskočnice ter popevke. Za slovesnejše priložnosti pa priredbe ali izvirne uverture in suite del klasične glasbe. Imamo tudi skladatelje, ki so se proslavili s pisanjem glasbe za tovrstne zasedbe: ob že omenjenem Gvidu Učakarju je ta hip nesporno najodmevnejši Vinko Štrucl, velik del opusa pa sta tej zasedbi prispevala tudi Bojan Adamič in na koncu življenjske poti Jože Privšek.

Med pisci priredb in tudi avtorji pa naj omenim Ladislava Leška, Alojza Krajnčana starejšega, Josipa Grgasoviča in Milana Matiča, tisti, ki niso omenjeni in sodijo, da bi morali biti, naj tega nikar ne zamerijo, temveč naj piscu besedila in slovenskemu občestvu priskočijo na pomoč s tem, da jasno opozorijo nase.

Žal se zadnje poldrugo desetletje pri godbah pojavlja nagnjenje k izogibanju igranja skladb domačih piscev in prilagajanju sporeda okusu nizozemskih in ameriških založnikov.

Dandanašnji se zdi, kakor da odkrivamo Ameriko (in to dobesedno) in sledimo, žal ta hip na "Stari celini" vedno bolj prevladujočim tokovom, ko smo doživeli skupno amnezijo in se kar ne moremo spomniti lastnih korenin. Elektronski mediji imajo res prvenstvo onkraj luže, in to se krepko pozna v njihovih, žalibog pa vedno bolj tudi v naših glavah. V dobi "plastik fantastika" se marsikje niti ne postavlja vprašanje, ali poiskati izvor in izvirnost ali slediti toku, ker so tokovi tako silno močni, da te odnesejo v znano neznano, preden ti uspe prešteti do dvaintrideset. Pozabljanje je grozna nevšečnost; povezano s sramom pa postane neznosno!

Slovenske godbe so se v zadnjih petindvajsetih letih korenito spremenile: nekdaj polnoštevilna ljubiteljska društva, kjer so se družili rodovi, vedno povezana z neposrednim življenjskim utripom okolice, dostikrat skromno obdarjena z izšolanim znanjem in skromno opremljena, a prepolna poleta, naravne želje po muziciranju, so v stiku z blaginjo, organiziranim glasbenim šolstvom in vstopom skozi široka vrata v svet potegnila raje ta kratko, kot kaj drugega.

Žalostno je, da je denar, vložen v te dejavnosti, preredko našel pot k izobraževanju in osveščanju godbenikov, niti se niso kapelniki pretirano trudili najti stik s šolstvom. Vzpostavil se je vrtiljak medsebojnega posojanja in kupovanja glasbenikov, s spodbujanjem tekmovalnosti se je hitrost vrtinca še povečala, vase srka denar, porabljen za "pavovo perje", v "stranski odtok" pa izbljuva ljubezen do glasbe, ki je nezasluženo prevečkrat na zadnjem mestu.

Pozabile so se tudi korenine: dandanašnji po večini lahko le na stenah godbenih sob ali stanovanj kapelnikov in godbenikov vidimo Es trobente, ventilne pozavne, krilovke, tenorje in baritone, helikone, glasbila, ki so bila duša tradicionalne godbe tega prostora. Še huje je, da marsikateri kapelnik z neskritim ponosom razglaša, kako so "proč zmetali" to staro šaro, češ, zdaj gremo pa v korak s časom, kot da ne bi vedeli, da je te dni pri nas tako občudovano "moderno" nastajalo hkrati z našim izročilom. Američani so svojega razvili, Britanci so neverjetno izboljšali igranje v brass bandih, španske bande so odlične ... in ne boste verjeli: godbe podobnih zasedb, kakor so bile njega dni pri nas prevladujoče, prav plemenito zvenijo na Slovaškem, Češkem, v Avstriji, Nemčiji, še celo Italijani spoznavajo vrednost izročila svojih band.

Res je, smo na prepihu vplivov, a tudi ne na takšnem, da ne bi mogli čutiti najmanjše pripadnosti neki sredini in okolju. Če bomo tako nadobudno napenjali jadra, da bi le ujeli veter od kod, nam mirno grozi, da nas prvi vihar odnese. Naj se na tem mestu poudari, da se le ne bi pozabilo: godbe so namenjene zabavi in kratkočasju, a ta zabava in kratkočasje je muziciranje - tisti neverjetni užitek ubranega igranja in sozvočja, ki prihaja iz srca, da gre v srce. Godbe so za to, da igrajo, da so med ljudmi, na odprtem ali v dvorani, da na svoj neposnemljiv način oznanijo dan in čas. To je njihovo zgodovinsko poslanstvo in zaradi tega jih čas ne povozi, povozi pa jih lahko bedaštvo tistih "pripadnikov", ki tega osnovnega poslanstva ne priznajo ali pa ga celo zanikajo in ga zametujejo. Stroka je za njihovo preživetje nujno potrebna in tudi glasbeniške zahteve so sčasoma vse višje. Naj bo tako in vsak "insider" naj prispeva svoj delež. Naj se godbe pomerijo v tekmovanju, naj izkusijo mrzlico koncertantnosti, naj bodo tudi plodna tla za smele zamisli, a vse naj ostane skladno in ubrano z njihovim osnovnim poslanstvom: ljubeznijo do umetnosti zvoka - glasbe!

Odpisani se vračajo, ko ulica doni v ubranih zvokih, in to ne iz zvočnikov, ko se igra, zraven pa pleše in prepeva, a še bolj takrat, ko se tudi ti in ti in ti odločite, da se boste poskusili, in ne le udobno sedeli na fotelju, poslušaje takšne in drugačne nosilce zvoka! Ljubiti lastno ustvarjeno lepoto je aerobika duha, je vaja v notranji občutljivosti, je v jedru najskrivnostnejše in sila nerazumljivo, a v skorji najbolj vsakdanje spoznavanje lepote slehernega bivanja in pot k sreči. In ko se odpisani vračajo, je razlog več, da je v človeštvu še upanje!

Igor Krivokapič