Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: David Braun

INCUS RECORDS

Ko človek sede, da bi napisal nekaj besed o založbi Incus, se kaj hitro lahko primeri, da se znajde sredi ponavljajočega se zaporedja besed “legendarno”, “zgodovinsko” ali kaj podobnega. Ne glede na to, kako res je, da je bila ključnega pomena pri razvoju tako imenovane svobodne glasbe ne le večina plošč, izdanih pri tej založbi, temveč so bila pomembna tudi načela založbe same, je pravzaprav smešno, kako nesorazmerno in zanemarljivo majhne so Incusove naklade.

Če seštejete vse, kar so pri Incusu doslej natisnili, še zdaleč ne boste dobili števila izvodov, ki ga običajno proda še najbolj bedna muha enodnevnica v popularni glasbi, pa čeprav je bilo z nastankom Incusa zasejano seme “angleške improvizacije”, ki bujno cveti še danes, in čeprav je Incus pred tremi desetletji pokazal pot vsem tistim majhnim založbicam, ki danes krojijo neodvisno sceno svobodne glasbe.

Le redke založbe se lahko v resnici pohvalijo s povsem jasno definiranimi načeli in s celostno glasbeno podobo, izvirajočo iz njih. Tu in tam pa se vendarle najde kakšna, katere ime je običajno hkrati sinonim za glasbo, ki jo ponuja. Eno najizrazitejših pozicij v tem kontekstu je zasedla münchenska ECM, katere ime včasih odzvanja bolj, kot glasbeniki, ki zanjo snemajo. “Dober dan, a imate kaj ECM-a,” se včasih sliši v kakšni trgovini. V podobnem smislu je, vsaj v času, ko neodvisno založništvo še ni bilo tako razmahnjeno (morda pa še danes), Incus opisoval svobodno glasbo. Takoj, ko sem to zapisal, se seveda poraja vprašanje: “svobodna” - česa? V nekem intervjuju, ki sem ga prebral na internetu ( Jean Martin), je Derek Bailey dejal, da “je osvobojena vsega, kar se je v številnih letih muziciranja nabralo kot izkušnja. Od vseh glasbenih oblik je v tej največ aktivnega muziciranja, ime samo pa nikomur ni preveč všeč in služi kritikom in medijem zgolj za identifikacijo.”

Čeprav so morda pisanja o založbah potrošniški vodniki, je le malo verjetno, da bi tak članek karkoli prispeval k promociji Incusa - in glede na resnično pomembnost te založbe je tako pisanje skorajda neprimerno. Je pač že tako, da so nekatere založbice, ki jim je malo mar za distribucijo, rezervirane le za privržence nekega segmenta glasbene kulture, in to najbrž še posebej velja za Incus, ki ne posveča prav nobene skrbi nasilni propagandi. Skorajda tri desetletja ga vodi ista oseba, uspešno, bi lahko rekli, a nikakor ne v pomenu profitne dejavnosti, pač pa brezkompromisnega izvajanja zastavljenih načel. Pri nas temu rečemo “pozitivna ničla” - in to je po treh desetletjih v svetu svobodne glasbe kar lep dosežek! Še posebej, če pomislite, da so Incus vselej vodili in upravljali glasbeniki, ki gotovo niso prav vešči, ko gre za denar.

Incus je bil ustanovljen leta 1970 in (razen enega ali dveh kratko živečih predhodnikov v petdesetih letih) je prva neodvisna založba v Veliki Britaniji, ki so jo v celoti vodili glasbeniki. Vzeto zgolj z vidika samostojnega založništva, je Incusov pionirski duh le še ena kvaliteta več, pri kateri ni moč dovolj izpostaviti njene pomembnosti. Za zamisel o ustanovitvi založbe je odgovoren bobnar Tony Oxley, Michael Walters je zbral osnovni kapital za začetek dela, Derek Bailey in Evan Parker pa sta bila izbrana za vodji založbe. Oxley, Parker in Walters so organizacijsko delo pri založbi iz različnih razlogov zapustili, Derek Bailey pa je še danes prvi mož pri Incusu. Veliko drugih ljudi je žrtvovalo čas za delo pri založbi, med njimi naj na prvem mestu omenim Karen Brookman, ki danes skrbi za večino oblikovalskega in administracijskega dela, hkrati pa zavija paketke s cedejkami, ki jih nato pošilja ljubiteljem dobre glasbe po vsem svetu.

Čeprav je bil osnovni namen Incusa pokrivati glasbeno-založniške potrebe glasbenikov, ki hkrati sodelujejo pri vodstvu založbe, je Incus kljub temu občasno (in zmeraj več) objavljal tudi posnetke drugih ustvarjalcev. Pri Incusu so zaslužni za snemanje danes priznanih glasbenikov, ki so prve posnetke naredili in izdali prav pri tej založbi - to velja za klaviaturista Steva Beresforda, violinista Phila Wachsmanna, za duet Johna Zorna in Freda Fritha in celo za slavni London Jazz Composers Orchestra pod vodstvom Barryja Guya, ki je leta 1972 posnel dvojni debutantski album Ode (Incus 6/7). To velja tudi za obe najnovejši plošči pri Incusu, ki sta izšli ob koncu lanskega leta: Registered firm (Incus CD33) predstavlja posnetek izjemnega angleškega tria Alan Wilkinson, Simon H. Fell, Paul Hession (v sodelovanju z Bostonskim kitaristom Joejem Morrisom), ki je s hiperenergičnimi improvizacijami pognal kvišku vso glasbeno kritiko in naznanil nov val angleške improvizirane glasbe; Conversations (Incus CD32) pa je dialog med pozavnistom Georgeom Lewisom in ameriškim skladateljem in kontrabasistom Bertramom Turetzkyjem. Prav ti plošči kažeta tudi na to, da Incus ne pokriva več izključno angleške glasbe, pač pa tudi glasbo ameriških, kanadskih, nizozemskih in drugih avtorjev. Tu so, recimo, plošče iz serije “pihal in kitare”: dui Johna Zorna in Eugena Chadbourna, pa Johna Oswalda in Henryja Kaiserja itd. John Corbett opozarja, da je ena izmed bistvenih stvari pri Incusu ta, da poslušalca seznanja ne le z veterani svobodne glasbe, pač pa tudi z mlajšimi ali še neznanimi glasbeniki. Za to je gotovo najbolj zaslužen Derek Bailey, ki posebej zadnja leta rad eksperimentira s kontrastnimi glasbeniki in glasbenimi slogi, tako da ne bodite presenečeni, če ga boste slišali igrati kitaro na kakšni plošči z jungle glasbo!

Zanimiv je preskok, na katerega je opozoril Derek Bailey v nekem intervjuju: opazil je namreč, da je večina mlajših glasbenikov, ki snemajo za Incus, klasično glasbeno izobražena, da pa so bili prav vsi, ki so sodelovali na samem začetku, delavskega izvora in jim je delo v svobodni glasbi pomenilo alternativo prevladujoči akademski glasbi. Začetni upor anarhično orientirane glasbe, ki je sovpadal tudi z emancipirano generacijo ’68, se je spremenil v glasbeno zvrst, ta pa po Baileyjevih besedah danes, kot posledica ideološke razbremenjenosti (ali vsaj razvodenelosti), dobiva povsem nove kvalitete.

Z nastankom leta 1970 je še v istem letu Incus, kot prvo objavo, napovedal posnetek treh “direktorjev” založbe - Tonyja Oxleyja, Dereka Baileyja in Evana Parkerja, in čeprav je bilo snemanje opravljeno, so master trakovi skrivnostno izginili, tako da do uradne izdaje sploh ni prišlo! Kot Incus 1 so torej založili ploščo The topography of the lungs, ki so jo 13. julija 1970 posneli Parker, Bailey in nizozemski bobnar Han Beninnk. Plošča je sicer izšla, a tudi tokrat so izginili master trakovi (le kdo krade to glasbo?). Februarja 1971 je bila posneta solo plošča Dereka Baileyja, ki je izšla pod oznako Incus 2; poleg improvizacij je vsebovala še kompozicije za kitaro, ki so jih napisali Gavin Bryars, Willem Breuker in Misha Mengelberg. Ista plošča je bila takoj zatem ponatisnjena kot Incus 2(R), toda z drugimi improvizacijami, danes pa so vsi ti posnetki dobavljivi na sodobnem mediju kot CD10. Plošča je precej bučna, a vreden nakup za ljubitelje Dereka Baileyja že zato, ker je danes edini obstoječi dokument sodelovanja tega kitarista z Gavinom Bryarsom iz časov, ko je slednji še igral kontrabas in bistveno prispeval k razvoju svobodne glasbe s skupino Joseph Holbrooke.

Ko se je delo pri založbi ustalilo, je Incus pod vodstvom Dereka Baileyja objavil še petdeset vinilnih plošč, med katerimi jih ima kar nekaj zgodovinsko vrednost. Tak je prvi posnetek skupine Iskra 1903, ki je izšel kot dvojni album, skupino pa je vodil pozavnist Paul Rutherford. Ali pa prvi duetni posnetki Evana Parkerja z bobnarjem Paulom Lyttonom in že omenjena plošča Ode, ki je pred kratkim doživela tudi ponovno objavo pri švicarski Intakt. Izšel je tudi redek album z dueti Dereka Baileyja in Anthonyja Braxtona, nikakor pa ne kaže spregledati sedmih različnih plošč, nastalih na festivalu Company. Z začetki v letu 1976 je bil Company namenjen kot skupina glasbenikov s stalno spreminjajočo se zasedbo, a že leto kasneje je postal reden festivalski dogodek v Londonu, potekal je pod imenom Company Week. Večkrat je gostoval tudi v drugih evropskih državah, v ZDA in na Japonskem. Zasledil sem, da se je ta vsakoletna prireditev, na kateri se je zbrala smetana glasbenikov iz zelo različnih okolij, deklarirala tudi kot “antifestival”, saj je na odru potekal intimen glasbeni dialog, v občinstvu pa so se zbirali predvsem glasbeniki. Derek Bailey je Company Week organiziral vse do leta 1994 in ga zapisal tudi na pet cedejk; prisluhniti velja utečenim zasedbam, še posebej pa soočenjem rockovskih, klasičnih in jazzovskih glasbenikov v transglasbeni izkušnji. Program je zmeraj sestavljal Bailey in namenoma vabil glasbenike iz različnih žanrov - tako so se zbrali George Lewis, Vinko Globokar, Fred Frith, Tristan Honsiger, Dave Holland, Buckethead, Lee Konitz, John Zorn, Steve Lacy, Richard Teitelbaum, Alexander Balanescu in še številni drugi.

Glasbeniki, ki želijo snemati za Incus, so neizogibno angažirani tudi v vseh drugih fazah proizvodnje plošč - od oblikovalskega dela do promocije končnega izdelka. Tako boste pri Incusu našli plošče, ki predstavljajo tudi originalne likovne stvaritve, ki so plod glasbenikov - to na novejših ploščah velja, recimo, za posnetek kvarteta Tonyja Oxleya (The singer - glej recenzije), za Johna Stevensa (Self portrait) in pa za duo Denisa Palmerja in Boba Stagnerja (v skupini The Shaking Ray Lewis Society).

Morda bo doslej povedano zvenelo prenapihnjeno, če bom sedaj zapisal, da Incus še ni dosegel stote izdaje! Se ji pa letos približuje in gotovo bo izdana na CD formatu, čeprav je doslej Incus založil vinilne plošče, kasete, kolutne trakove, že od leta 1987 pa izdaja samo cedejke. Incus je bil zmeraj tudi prava zakladnica za zbiratelje redkosti, saj je občasno nudil izredno omejene naklade vinilk brez naslovnic - zavitih le v bel papir (taka je na primer Aida (Incus 40), solo plošča Dereka Baileyja, ki jo še zmeraj prodajajo, čeprav je bila natisnjena že leta 1980 in pri fanih bojda velja za njegovo najboljšo). Podobno zbirateljsko vrednost ima tudi kaseta Concert in Milwaukee iz leta 1983, ki ne nosi prav nobene oznake in jo je Derek Bailey natisnil kot zasebno izdajo, toda pri Incusu; v kleteh so prav lani našli še nekaj dostopnih izvodov, ki jih ne kaže zamuditi.

Na splošno pa je pri Incusu z nabavo plošč treba pohiteti, saj vsako natisnejo samo enkrat (le izjeme doživijo ponatis), nato pa jo za vekomaj shranijo v arhiv, ki danes vsebuje veliko ključnih posnetkov improvizirane glasbe, a žal za vselej nedostopnih (razen izjemoma, kadar za ponatis obstaja izrecen interes). V prvih letih delovanja založbe so poskušali vzdrževati celoten katalog v tisku, vendar so se takšne ambicije pokazale za nepraktične in so iz finančnih razlogov zavirale izdajo novejših posnetkov. Kot pravi Karen Brookman, so se morali odločiti med ponatisom stare plošče in izdajo nove, to vsaj z ekonomičnega vidika ni zahtevalo nobenih poglobljenih premislekov. Tako danes ponudba Incusa obsega natanko trideset cedejk, šest vinilk, štiri video kasete in dve knjigi, to je od leta 1980 običajno število, ki ga naenkrat vzdržujejo v tisku. Kljub temu si prizadevajo, da ostanejo dobavljivi nekateri dokumenti, katerih pomen je za zgodovino svobodne glasbe ključen, to na primer velja za edino obstoječo zbirko posnetkov skupine Music Improvisation Company iz let 1968 do 1970 (Incus CD12) in za pregled glasbe s festivala Company (Incus CD16, 17, 18) iz leta 1991 ter še nekaterih starejših. Že ob prvi objavi vsakega posnetka se Derek Bailey in Karen Brookman odločita in razdelita plošče med tiste, ki bodo morda še kdaj doživele ponatis, in tiste, ki bodo natisnjene le enkrat. V slednjem primeru založba Incus ponudi glasbenikom vse trakove, matrice in založniške pravice, da naredijo z njimi, kar se jim zdi prav; če pa se zanje glasbeniki ne zanimajo, jih shranijo v arhiv.

Pri Incusu lahko dobite tudi knjigo Improvisation: its nature and practices in music, ki jo je v letih 1975 in 1976 spisal Derek Bailey in je bila prvič objavljena pet let kasneje, leta 1992 pa je bila dopolnjena in ponovno natisnjena. Knjiga je ne le pregled vlog improvizacije v različnih glasbenih obdobjih in zvrsteh, od baroka, jazza, indijske glasbe, temveč tudi zbirka osebnih utrinkov iz življenja prvega moža angleške svobodnoglasbene scene. Obogatena je s številnimi intervjuji, leta 1992 pa je bila osnova štiridelni dokumentarni televizijski seriji o improvizaciji, ki je bila predvajana na Japonskem, v ZDA in tudi v mnogih državah Evrope. Danes devetinšestdesetletni Derek Bailey piše novo knjigo, v kateri bo poskušal zbrati vse izkušnje v zvezi s kitaro in veliko primerov notnega gradiva iz štirih desetletij dela enega najbolj inovativnih kitaristov.

Ob koncu tega branja boste rekli, da je takšnih založb veliko, pa vendarle mislim, da je Incus prav poseben primer založbe, ki je uspela s profiliranim sporedom izoblikovati lastno estetsko pozicijo in specifičen glasbeni okus, katerega vloga v zgodovini svobodne glasbe je neugotovljiva, zagotovo pa markantna vsaj za glasbo angleških avtorjev. Incus je vitalnega pomena ne le za natančno preučevanje zgodbe o neidiomatični improvizaciji, veliko ima povedati tudi danes, še posebej, ker smo priča renesansi svobodne glasbe, in najbrž nakazuje tudi glasbo prihodnjih let. Morda pa si boste zgolj naključno drznili dregniti v eno izmed plošč, ki jih trenutno ponujajo, in se, kakor jaz, na prvi posluh zaljubili…

David Braun

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

COMPANY 91

Trije cedeji vsebujejo resumeé petdnevne proslave svobodne glasbe leta 91, pri kateri posebej navdušujejo sodelovanja glasbenikov, ki so manj vešči v improvizaciji. Violinist Alexander Balanescu, pevka Vanessa Mackness in anonimni kitarist z masko Buckethead dodajajo glasbi vitalnost in negotovost, posebej, ko se soočijo z mojstri, kot so Derek Bailey, Paul Lovens in Pat Thomas. Vse tri plošče zajemajo tudi številne kombinacije (duo, trio…) med glasbeniki, ki doslej nikoli niso bile posnete in se slišijo veliko bolje kot mnogoštevilni Company, ki žal večkrat zveni neorganizirano. Čeprav zbirka predstavlja zelo arbitrarno izbrana imena, pa resnično zastavlja in hkrati odgovarja na vsa relevantna vprašanja, ki se tičejo “filozofije” improvizirane glasbe.

THE TONY OXLEY QUARTET

Leta 1992 v kölnskem WDR posneta plošča nakazuje smer, v kateri se je razvijala glasba Dereka Baileyja v zadnjih letih. Njegova fascinacija z elektroniko in sodobno tehno glasbo (posebej junglom) je imela korenine pri sodelovanju s klaviaturistom/elektronikom Patom Thomasom in elektronskim tolkalcem Mattom Wandom. S kvartetom je v resnici posneta le slaba polovica albuma, vse drugo so različne kombinacije glasbenikov, še posebej zanimivo je raznoliko, neponavljajoče se bobnanje Tonyja Oxleja, ki niti za trenutek ne popusti v napetosti, in to ne da bi pri tem zaigral kakršen koli prepoznaven ritem.

FRED FRITH and JOHN ZORN - The Art Of Memory

Verjeli ali ne, toda ta cedejka je edini obstoječi posnetek tega skorajda slavnega dua, ki je vrsto let redno koncertiral! Ploščo sta posvetila Baileyju in Parkerju, čeprav se od mladostnih vzornikov tudi na The Art Of Memory razlikujeta po nenadnih zamenjavah razpoloženja in sunkoviti rabi glasbenega preloma. Kontinuiteta gotovo ni odlika te plošče, pa vendar je njuna igra precej drugačna od zgodnjih, eksperimentalnih obdobij - zelo zrelo in iztreznjeno igrata (to posebej velja za Zorna) z navdihnjenimi improvizacijami in gostimi dialogi, a vendar ob nekoliko slabši komunikaciji, kot bi človek, glede na skupne izkušnje, pričakoval.

JOHN BUTCHER, DEREK BAILEY, OREN MARSHALL - Trio playing

Kar vidim Baileyja, kako trmasto brenka s sklonjeno glavo nad kitaro in le občasno posluša druga dva. Za generacijo mlajši Butcher skuša z mladostno vitalnostjo in entuziazmom za seboj potegniti zaspanega Baileyja in ga ujeti vsaj, kadar gre za skupne interese v večglasni igri, a se v resnici večinoma le vrtita okoli vrele kaše, kakor mačka. Zvočne kvalitete plošče so nekoliko pomanjkljive, precej razočara tudi Oren Marshall, ki ves čas le pridušeno poprdkuje v ustnik in noče pokazati, kako veličastno glasbilo je včasih lahko tuba.

JOHN STEVENS, KENT CARTER, DEREK BAILEY - One time

Nekaj strašljivega je na tej plošči - morda ob misli, da je dve leti po snemanju umrl eden najbolj originalnih bobnarjev, John Stevens, morda pa tudi zato, ker gre za edini posnetek te zasedbe, čeprav so načrtovali intenzivno sodelovanje. Mravljince po hrbtu pa požene poslušanje, ko človek ugotovi, kako intenzivno telepatijo in komunikacijo so dosegli glasbeniki (sicer pa so se poznali prek Stevensovega Spontaneous Music Ensemble že tri desetletja). Pravi dragulj kolektivne improvizacije in odličen primer “plink-plank” igranja Dereka Baileyja (to so njegove besede, ne moje!). Sicer je odlični Stevens res v ospredju, vsi trije pa so na višku moči - žal je trio igral samo “enkrat”…

Naslov: INCUS RECORDS, 14 DOWNS ROAD, LONDON E5 8DS, ENGLAND

Internet: http://www.shef.ac.uk/misc/rec/ps/efi (European Free Improvisation Pages)

E-mail: 113426.2337@compuserve.com

Fax: 0044 181-553-28-51