Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Jeff Bird

"Na basu je nekdo, ki z nami igra že osem let in nas še ni zapustil. Igrati zna vsa glasbila, kar jih pozna človeštvo. In to počne odlično, z dušo in srcem," je dejala Margo Timmins na koncu koncerta skupine Cowboy Junkies v Ljubljani.

S tem je na grobo, a zelo jedrnato opisala tega izjemnega kanadskega glasbenika in človeka, ki je celotno življenje posvetil samo eni stvari - glasbi. V njej je našel identiteto in v njej išče vedno nove in nove izzive. Pri tem se ni ustavil samo pri klišejskih in poznanih zvočnih obrazcih, ki prevladujejo v popularni glasbi, ampak tudi potuje po svetu, na različnih krajih in celinah odkriva glasbeno zapuščino tistega predela in zvočne elemente, ki jih potem morda vnese v skladbe. Skrbno jih uporabi in zvok, ki tako izide izpod njegovega peresa, ne moremo uvrstiti v nek enoten zvočni predal. Gre za mešanico najrazličnejših stilov, od folka, bluesa, etna, countryja, jazza, world beata ter še mnogih, nam neznanih elementov zakladnice svetovnega glasbenega izročila. Vse to kaže vrednost tega skromnega gospoda, ki se je po različnih sodelovanjih v številnih glasbenih skupinah pred tremi leti lotil tudi samostojnih projektov in z njimi nedvomno opozoril nase.

Le kako bi tekla njegova pot, ali bi ga sploh spoznali, če ne bi starejši Michaelov brat, John Timmins, v drugi polovici osemdesetih let prinesel domov plošče lokalne folk skupine Tamarack, katere ustanovni član, multiinstrumentalist in aranžer je bil prav Jeff Bird? Michael je takrat iskal koga, ki bi za njihovo drugo ploščo igral orglice in mandolino in s tem njihovemu kozmičnemu bluesu dodal nekatere elemente folka. Bil je navdušen nad Jeffovim igranjem in poznavanjem glasbe, zato ga je poklical - in Jeff se je vabilu odzval. Rezultat je nedvomno ena najboljših plošč skupine Cowboy Junkies, The Trinity Session. Močan pečat na njej je zapustil tudi Jeff. Njegova glasbena pot se je začela že več kot desetletje pred tem, ko se je iz rodnega Whitbyja preselil v Guelph in se tam vpisal v univerzitetni glasbeni program, hkrati pa postal nepogrešljiv faktor lokalnega glasbenega in klubskega življenja. Na odru in okoli njega je spoznal številne glasbenike, ki so takoj opazili njegov talent in ga vabili v različne projekte. Tako je igral od gosli, basa, saksofona do harfe, od klasične glasbe do jazza in bluesa ter se za potrebe projekta naučil še kak dodaten instrument.

Vedno večja popularnost skupine Cowboy Junkies je s seboj prinesla vedno več potovanj in turnej po svetu, ki so Jeffu odkrila nove glasbene zvrsti. Tako se je med drugim navdušil za tradicionalni zvok in stil igranja gosli na Norveškem, pri nas pa so mu nekako najbližji Begnagrad (predvsem je bil navdušen nad ploščo Tastare - The Oldwones). Poleg igranja instrumentov se ukvarja tudi s producentskim delom, saj je v lastni hiši postavil studio, ki omogoča snemanje številnim, manj znanim skupinam in posameznikom (Bird Sisters, Celtic Blue, Dennis Gomo...). V tem studiu je zadnje tri leta pospešeno delal tudi za samostojne projekte, in tako sta do sedaj luč sveta ugledala dva. In na tej postaji sem se z Jeffom pogovarjal po elektronski pošti.

Everything Is Coming Clear And Plain To My Understanding je tvoja druga samostojna plošča, ki se v marsičem razlikuje od prvenca. Kakšna je po tvojem mnenju glavna razlika med njima?

Mislim, da je glavna razlika med ploščama že v samem zvoku. Tako menim, da je prva plošča kar nekoliko nora in manična, kot da bi stal sredi ceste in vpil na ljudi, vendar z nekakšnim zanosom in navdušenjem. Prikazuje veselje v norem življenju. Medtem ko je druga plošča veliko bolj subtilna od prve, čeprav še vedno vsebuje nekaj norega ozračja, vendar zelo malo. Prva plošča je bila namreč bolj neka nova pot in izkušnja, neka smer, ki je do tedaj še nisem poznal, predvsem v odkrivanju in razvoju pesmi in petja. Z drugim projektom sem se vrnil nekoliko nazaj k glasbi, ki sem jo vedno rad igral, vendar nikoli nisem imel priložnosti, da bi jo posnel. Nekateri elementi segajo zelo daleč, celo več kot deset let nazaj. Nekako so se prilepili name in se jih nisem mogel otresti, zato sem jih uvrstil na ploščo.

Kje si našel naslov za to ploščo in zakaj si izbral tako dolgega?

Bral sem knjigo, ki je vsebovala številne izjave ljudi na smrtni postelji, predvsem njihove zadnje besede, in mislil sem si, kako dobra ideja za naslov plošče. Naredil sem seznam tistih misli, ki se niso direktno navezovale na smrt in niso vsebovale besede smrt v stavku. Pesnik 19. stoletja Schiller je pred smrtjo izjavil: "Many things are growing plain and clear to my understanding." Zelo všeč mi je bil sentiment, skrit v misli, predvsem čisto razumevanje in končno spoznanje, zato sem si rekel, zakaj ne Everything is coming clear and plain to my understanding. Sprva sem misel namenil le kot naslov ene izmed pesmi na plošči, vendar se je nikakor nisem mogel otresti. In rezultat tega je tudi naslov plošče.

Kaj te je gnalo, da si izdal album s tako številnimi in različnimi zvočnimi aspekti?

Kot sem že dejal, so različni elementi na tej plošči v meni obstajali že več kot deset let, nekateri so prišli kasneje z vedno večjim poznavanjem različnih glasbenih zvrsti. Doma imam manjši snemalni studio Ty Tyrfu; to v pristni velščini pomeni "hiša hrupa", zato lahko vse zamisli in odkritja takoj posnamem. In ko me obišče kak prijatelj, se mnogokrat zapreva v studio in tam kaj posnameva. Včasih je projekt načrtovan, večinoma pa gre za spontane improvizacije. Nekatere izmed teh posnetkov, ki se mi zdijo dobri, zato mi ne dajo miru, kasneje še malo obdelam in tako se lahko kmalu znajdejo na plošči.

V tvojih pesmih slišimo veliko vsakodnevnih stvari (gorenje ognja, avtomobile, ptičje petje), različne glasove, branje poezije... Zakaj vnašaš te elemente v glasbo? Ali skušaš pričarati vsakdanje razpoloženje v družbi ali je to nekakšna zvočna evolucija?

Vedno sem se zanimal za glasbo kot del umetnosti v povezavi z drugimi segmenti, od filma, slikarstva, poezije, plesa, fotografije... Tako sem pripravil tudi razstavo fotografij, posnetih na raznih turnejah, ki se navezujejo na ploščo. Razmišljam tudi o izdelavi CD roma, ki bi vseboval slike in fotografije, nato pa bi ta slikovni element poskušal ujeti v zvočni zapis.

Ravno zaradi te različnosti bi te vprašal, kako bi opisal to glasbo in kaj najraje poslušaš?

Moja glasba je mešanica najrazličnejših slogov. Gre za zelo širok spekter in ga ne bi mogel natančno opredeliti. V bistvu igram glasbo, ki jo imam rad in sem jo sposoben igrati. Drugače najraje poslušam klasično glasbo. Mislim, da predvsem zato, ker to zvrst glasbe igram najmanj. Trenutno mi je tako najbolj pri srcu plošča z godalnimi orkestralnimi variacijami J. S. Bacha.

Posebnost zadnje plošče je predvsem, da je večina pesmi zgrajena na sodelovanju basovske kitare in klavirja. Mislim pa, da to nista instrumenta, ki si jih v preteklosti veliko igral. Zakaj si potem izbral predvsem ti dve glasbili?

Basovska kitara je eden izmed instrumentov, ki ga igram zelo pogosto, zlasti kadar nisem na turneji. V to sem bil prisiljen predvsem zato, ker se je v različnih skupinah vedno našel prostor za dobrega basista. Nekako so bolj iskani kot navadni kitaristi ali kakšni drugi instrumentalisti, vsaj tu okoli mene. Sam si opazil, da sem tudi na koncertu v Ljubljani na basu zamenjal obolelega Alana Antona. Klavirja res ne igram veliko, imam pa ga doma in pogostokrat poskušam nanj kaj zaigrati. Zelo rad namreč eksperimentiram z različnimi instrumenti, in na klavirju se marsikdaj utrne prva misel neke nove pesmi ali skladbe.

Kje si našel skladbi O Auctrix Vitae in Lament Di Tristano in zakaj si ju uvrstil na album, saj močno izstopata?

O Auctrix Vitae je prirejena po glasbi Hildegarde von Bingen, nemške opatinje iz 12. stoletja, ki je napisala najlepšo glasbo, kar sem je kdaj slišal. (glej Musko december 1998, str. 18, op. ur.) Moja adaptacija je nastala na osnovi eksperimenta različnih vzorcev orkestralnih zvokov in klavirja. Lament Di Tristano je italijanska skladba iz 14. stoletja; prvič sem jo slišal, ko sem še hodil na univerzo v poznih sedemdesetih, in je nikakor nisem mogel izbiti iz glave. Začutil sem, da je sedaj pravi čas, da jo posnamem, in tako se je tudi zgodilo.

Na plošči sodeluje tudi veliko gostujočih glasbenikov? Kako si jih izbral?

Vsi ti glasbeniki so moji prijatelji in izvrstni instrumentalisti. Z vsemi sem igral že v najrazličnejših projektih in tako sem vedel, kaj lahko od njih "zahtevam" in pričakujem.

Izstopa predvsem Riki Gee, s katerim sta kar v nekakšnem cikličnem odnosu. Ti sodeluješ pri njegovih, on pa pri tvojih projektih? Kako je prišlo do sodelovanja?

Riki je lokalni, manj znani glasbenik. Spoznala sva se, ker oba zelo rada igrava gosli. Kmalu sem spoznal, da je napisal zelo veliko pesmi, in predlagal sem mu, da bi jih vsaj nekaj posnela. Pesem Mr. Hicks je posledica eksperimentov, ki sva jih izvajala med snemanjem njegove plošče. Vendar mu iz meni neznanih razlogov ni bila všeč, predvsem kar so drugi člani skupine naredili z njo, zato je ni uvrstil na ploščo. Pesem sem si sposodil jaz, na novo posnel vokale in jo uvrstil na ploščo. Škoda bi bilo, če bi ostala pozabljena v kakšen arhivu. Sicer sva ravnokar posnela novo ploščo z naslovom The Dark Monkey Is Laughing.

Ploščo skleneš s pesmijo Ramblin’ Man Hanka Williamsa. Nekako mislim, da si s tem mislil nase, saj veliko potuješ skozi različne glasbene segmente in tudi po svetu. Ali je interpretacija pravilna?

Ko sem posnel to pesem, se tega nisem zavedal, niti nisem razmišljal o tem. Toda s tem vprašanjem sem se zavedel tudi tega. Vse bolj spoznavam, da bi bila to lahko tudi prava interpretacija mojega dela in življenja. Vendar nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri.

Kje in kdaj si se začel ukvarjati z glasbo?

Z glasbo sem se začel ukvarjati že zelo zgodaj, ko sem bil star šestnajst, sedemnajst let (okoli leta 1970), v rojstnem mestu Whitbyju, vzhodno od Toronta blizu jezera Ontario. Kar naenkrat sem postal z njo obseden, lahko bi se reklo celo odvisen od nje. Kupoval sem najrazličnejša glasbila in se jih učil igrati. S tem še danes nisem nehal.

Katera zvrst glasbe in izvajalci so najbolj vplivali nate?

Po svoje je name vplivala vsa glasba, ki sem jo slišal. Najbolj me privlači njena čistost, in pri tem ni važno, iz katerega medija prihaja in kakšna je njena karakteristika. Preprostost in iskrenost je vse, kar sem iskal v glasbi. In avtorji, ki so ju znali pričarati, so me zares prevzeli. Tako je glasbenikov, ki so vplivali name, zelo veliko in prihajajo iz različnih zvrsti. Tu je nekaj plošč, h katerim se največkrat vračam: Glenn Gould - Complete Beethoven Piano Concertos, J. S. Bach - The Italian Concerto, Sibeliusove sonate, Miles Davis - Kind Of Blue in Sketches Of Spain, Bill Evans - Explorations, Stan Getz - Focus, Igor Stravinski - The Soldiers Tale, Little Feat - Dixie Chicken, Taj Mahal - The Natural Blues, Ralph Von Williams - The Lark Ascending, Hildegarde Von Bingen - A Feather On The Breath Of God in celotni opus Stephana Grappellija. To je le nekaj najpomembnejših, saj bi celoten repertoar zelo težko sestavil.

Ker je čedalje več opaziti tudi tvojih verzov, te sprašujem, kje najdeš zamisli za pesmi?

Kot si že opazil, je nekaj pesmi (besedilno) delo drugih avtorjev, sam pa sem se za pisanje odločil, ker sem imel občutek, da lahko ljudem kaj povem, delim nekatere misli tudi z njimi. Besedila večinoma nastanejo tako, da opazujem svet okoli sebe. Večinoma pri tem iščem stvari, ki vsebujejo delček ironije. Lahko gre za vesele ali žalostne dogodke. Najvažneje mi je, da so iskreni, saj jih le tako lahko pretvorim v pesmi.

Nekateri te označujejo kot neformalnega, petega člana skupine Cowboy Junkies, saj z njimi sodeluješ vse od druge plošče naprej in nisi manjkal pri nobenem njihovem projektu. Te niso nikoli povabili, da bi postal formalni član skupine? Kako gledajo na tvoje solo projekte?

Cowboy Junkies so bili vedno štiričlanska skupina, ki so jo sestavljali Margo, Michael in Peter Timmins ter njihov dolgoletni prijatelj Alan Anton. Sam sem imel srečo, da so me povabili k projektom, bili z menoj zadovoljni in me do sedaj še vedno vabijo na turneje in tudi k snemanju novega materiala. Prav tako me podpirajo in mi tudi pomagajo pri mojih projektih. Naš medsebojni odnos temelji na dobrem prijateljstvu, seveda nas najbolj povezuje glasba. Ker kemija še vedno deluje, mislim, da bo tako tudi v prihodnje.

Dejal si, da na popotovanjih po svetu zelo rad odkrivaš in zbiraš glasbo iz različnih predelov. Katera glasba te je najbolj impresionirala in zakaj? Ali boš nekatere elemente teh odkritij uvrstil tudi na najnovejši projekt?

Zagotovo je na prvem mestu zvok gosli, ki jih igrajo na Norveškem. Za to glasbo lahko trdim, da ima nedvomno svetovni pomen in kvaliteto. Prav tako je zanimiv sam način igranja teh gosli. Pri srcu mi je tudi plošča z naslovom Tonngeret, ki izhaja z Jave. Gre za nekakšno zvrst gamelanske glasbe, ki je prenesena v urbano nočno življenje. Zelo mi je všeč tudi različna glasba, ki izhaja iz Afrike, predvsem neverjetni zvoki, ki jih ustvarjajo njihova glasbila. Seveda je danes zelo lahko spoznavati glasbo iz različnih delov sveta, saj ti praktično ni potrebno zapustiti doma, ker jo lahko na takšen ali drugačen način naročiš. Prav tako je danes odkrito in na novo posneto mnogo notnih zapisov, ki so stari več stoletij. To je glasba, o kateri lahko brez predsodkov zapišemo, da je nadčasovna.

Slišal sem tudi, da pripravljaš projekt priredb pesmi Hanka Williamsa. Kako bo slišati?

Moj prijatelj in kitarist Tony Quarrington je prišel na to misel že pred nekaj leti. Gre za projekt pesmi legende countryja, vendar nekoliko drugače, saj bi te pesmi imele predvsem jazzovski prizvok. Tako nekako kot pesem Ramblin’ Man na moji plošči. Sam projekt je zadnje čase nekoliko zastal, vendar še zdaleč ni izginil. Preveč mi je všeč sama ideja in tudi nekaj posnetkov, ki smo jih že naredili, je zelo dobrih.

Ukvarjaš se tudi s filmsko glasbo. Za katere filme si do sedaj napisal glasbo in kdo je te filme režiral?

Prvi film, za katerega sem napisal glasbo, je South Of Wawa režiserja Roberta Boyda. Kasneje sem skupaj z Michaelom Timminsom spisal glasbo še za filme House (Laurie Lynde), Boys Club (John Fawcett) in Niagara Niagara (Bob Fosse).

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Vsi moji načrti so seveda povezani z glasbo. Imam veliko idej, za katere upam, da mi jih bo uspelo posneti. Gre za različno glasbo, zato upam, da mi bo k sodelovanju uspelo povabiti številne mojstrske glasbenike. Med načrte spada tudi producentsko delo. Veliko plošč namreč produciram najrazličnejšim, manj uveljavljenim, predvsem lokalnim skupinam (na primer Black Cabbage).

Gregor Bauman

Diskografija:

Jeff Bird (Drog, 1994)

Everything Is Coming Clear And Plain To My Understanding (Drog, 1997)

Poleg tega je pustil viden pečat na ploščah skupine Cowboy Junkies, zlasti na The Trinity Session in The Caution Horses, Freda Eaglesmitha, skupine Tamarack, Rikija Geeja in v številnih, manj znanih projektih različnih lokalnih skupin.