Mille Plateaux

Modulacija in transformacija

Nemška eksperimentalna založba Mille Plateaux si je nadela ime po znanem delu francoskih filozofov G. Deleuza in F. Guattarija in že na deklarativni ravni združila popularno elektroniko s filozofijo in družbeno angažiranostjo. Za njo stoji nekdanji študent filozofije in tehno producent Achim Szepanski, ki je tako polje slišnega odprl novim izzivom. Najboljši uvod v delo založbe, ki ji lahko pripišemo nekaj najbolj kompleksne elektronike tega desetletja, je kompilacija In Memoriam Gilles Deleuze. Deleuze je za založbo vedel in bil vesel njenega nastanka.

"Morda prav ta trenutek zvočne molekule pop glasbe tu in tam ustvarjajo novo raso, povsem indiferentno do diktata radia, do varoval računalnikov, do grožnje z atomsko bombo," sta leta 1977 v delu A Thousand Plateaus Capitalism and Schizophrenia (The Athlone Press, 1996, p. 346) zapisala francoska filozofa Gilles Deleuze in Felix Guattari. Mille Plateaux je njuno najbolj znano delo, ki je postalo malodane legendarno, v devetdesetih pa se je razširilo onstran inteligence v polje neakademske elektronske glasbe[1]. Ne glede na tradicijo knjige Mille Plateaux se le malo sodobnega akademskega diskurza o Deleuzu in glasbi posveča specifičnim glasbenim delom ali možnostim vplivov njegovih konceptov na glasbeno prakso. Akademski diskurz vse prepogosto ostaja le pri abstraktni teoriji. Vendar pa zvočne podobe, ki jih izdaja založba Mille Plateaux, dokazujejo, da so Deleuzove teorije resnično vplivale na prakso elektronske glasbe. Založba je namreč v posnetke kodirala nekatere temeljne deleuzovske koncepte, s tem so postali dostopni tudi v popularni kulturi.

DETERITORIALIZACIJA

Po Deleuzu in Guattariju so tradicionalni sistemi mišljenja in delovanja strukturirani po togem hierarhičnem modelu, ki ga lahko opišemo kot "drevesnega". V nasprotju z njimi se "rizomski" sistemi razvijajo horizontalno, saj je "rizom acentričen, nehierarhičen, neoznačujoč sistem"[2]. Rizome sestavljajo planote, območja nenehne intenzivnosti brez začetka in konca ali zunanjih ciljev. Rizomske misli in druge razdiralne inovacije (v teoriji, glasbi, politiki) "deteritorializirajo" obstoječe režime tako, da jih vržejo v ustvarjalni tok, s čimer dajo možnost nastanku novih možnosti. Vendar tako kot sledi revoluciji kontrarevolucija, pride za deteritorializacijo ponovna teritorializacija, saj nove metode postanejo toga dogma in začnejo konstituirati hierarhije, namesto da bi jih dekonstruirale.

Teh nekaj načel je v etos založbe Mille Plateaux vključil Achim Szepanski, študent filozofije, ki je leta 1991 v Frankfurtu najprej ustanovil založbo Force Inc.[3]: Prvi cede iz leta 1991 je odprl serijo kompilacij z naslovom Rauschen, ki je lani zabeležila 13. izdajo. Rauschen je ključni glasbeni (in implicitno politični) koncept, okrog katerega Szepanski razvija deleuzovska načela. Gre za evokativno nemško besedo z več pomeni, ki jih je težko natančno "ujeti". Za Szepanskega so najpomembnejši povezani z zvokom - šumenje, šelestenje, bučanje, s prefinjenimi in razdiralnimi zvoki. Ali kot pravi Szepanski: "Kaos je svet Rauschna, ki istočasno vsebuje vse frekvence in je tako povsem virtualen ter skladišči vse verige tonov in zvokov." Povedano drugače, Rauschen kot koncept vsebuje ne le vse možne glasbene frekvence in tone, ampak tudi vsoto vseh slišnih in neslišnih zvokov, za katere Szepanski in njegovi producenti verjamejo, da lahko deteritorializirajo ustaljene glasbene prakse. Nanaša se tudi na "neglasbeni" hrup iz okolja, ki ga je predelektronska zahodnoglasbena tradicija skušala izločiti in ignorirati - na zvočne smeti, ki strukturirajo elektroakustične skladbe in radikalne izdaje, na primer enote Porter Ricks (Reduncance, Force Inc., '96)[4]. Namen Szepanskega je notranje izzvati stilistične omejitve elektronske plesne produkcije (v nasprotju z zunanjim nasprotovanjem v udarnem slogu založbe DHR, ki jo vodi Alec Empire). Osvobajajoč, deteritorializacijski potencial elektronike želi vplesti na glasbeno, osebno in politično raven.

Čeprav se veliko komadov, izdanih pri Force Inc., zdi neposrednih, imajo vedno kakšen poseben element, denimo rabo podrobnosti ali radikalno in pozitivno energijo, ki jih napaja. Leta 1993 je Force Inc. izdala Empirjevo ploščo Hetzjagd auf Nazis (Pregon nacistov), nenavadno eksplicitno politično izjavo, ki je naznanila nastanek založbe in gibanja Digital Hardcore, hkrati pa močno teoretično nasprotovanje založbe Mille Plateaux (ki je nastala 1994) samozadostni glasbeni industriji in družbenemu statusu quo. Tako kot so se pankerji borili proti reakcionarni naravi večjega dela hipijevskega sentimenta, je bil Szepanski zgrožen nad neohipijskim kičem velikega dela pop rava in trancea, za katera lahko rečemo, da obstoječi družbenoekonomski red povzdigujeta, namesto da bi vanj podvomila: "Podobe nove nemške tehno scene - mir, ljubezen, enotnost in tako dalje - so le spremenjena reklamna gesla za vedno isti proizvod: za elektronsko proizvedene sentimentalne pesmice, v katerih je glasba omejena na melodijo, poceni harmonijo in preprost vokal. Komadi so preobloženi s pomirjevalnimi zvoki in toni z osladno zmesjo potencialnega fašizma in kiča."

V teh razmerah se je Force Inc. razmnožila v vrsto hčerinskih založb, ki so sčasoma postale enako pomembni suvereni svetovi, ki sledijo skupnim temam prek celotnega spektra elektronskih (pod)zvrsti. Med najambicioznejšimi je Mille Plateaux, kateri moremo pripisati nekaj najbolj kompleksne in brezkompromisne elektronike tega desetletja.

PLESNA GLASBA + TEORIJA = RADIKALNI FORMAT

Ovitek plošče Rauschen 10 je napovedal prihod novega modela elektronske glasbe, katere namen je upiranje glasbi za množice: obstaja drugačna glasba, ki ne določa pomenov, čeprav jo sestavljajo zvoki. Uporabljeni so za vzpodbujanje univerzalnega Rauschna, za nastanek samega Rauschna. Glasba ne reproducira melodij, producira zvoke in hrup. Dandanes takšna glasba deluje predvsem kot politični pristop k rabi frekvenc in kot kritikaomejenihmožnostiopreme, hkrati pa neprestano poraja nove zvočne tokove, ki se osvobajajo zaukazanih kanalov ... Igra preobleke in subverzije lahko osvobodi učinke mašinskega prenosa; nepredvidljivi učinki, ki jih proizvedejo računalniki in sintetizatorji, postanejo del igre in so istočasno uperjeni proti običajni operabilnosti. Nalaganje enega ritma na drugega in mešanje, združevanje hrupa z ritmom, koncentriranje zvokov, ponavljajočih se efektov z zankami - vse to so možnosti, ki naredijo strojno sintezo slišno. Zato poslušajte Mille Plateaux.

Založba je poleg tega radikalna tudi na ravni strukture. Szepanski je s prevzemom značilnosti teoretika in kustosa najprej deteritorializiral običajno vlogo lastnika založbe. Takšna usmeritev je omogočila, da teoretska besedila spremljajo zvočne stvaritve ne le prvotnih eksperimentatorjev, kot so industrial/ambientalni producenti Zoviet*France in ChrisandCosey, ampak tudi manj radikalnih producentov Force Inc. To je postalo običajno. Mille Plateaux je nato zabrisala razliko med akademsko odobreno elektroakustično glasno/konkretno glasbo in sodobnimi eksperimenti producentov brez formalne glasbene izobrazbe, ki delujejo v sferi popularne glasbe in se nikoli ne štejejo za "skladatelje". Producenti Mille Plateaux so na meji med obema sferama. V polje popularnega vnašajo kompleksnost "visoke" teorije, v pogosto suh in strog "elitni" glasbeni slog pa sveže ideje.

Leta 1996 izdana dvojna kompilacija In Memoriam Gilles Deleuze pooseblja novo eksperimentalno paradigmo in dinamično dokumentira radikalno elektroniko. Je najboljši uvod k zvočnemu slogu in teoretskemu pristopu založbe. In ker vpliv pariške šole elektroakustične kompozicije na Mille Plateaux ni zanemarljiv, ni nič nenavadnega, da sta na kompilaciji poleg popularnih elektronskih producentov tudi skladatelj Christophe Charles in del Deleuzovega predavanja. Pozicijo Mille Plateaux ponazarja Christian Vogel, producent minimalnega tehna, ki je študiral klasično, izbral pa popularno glasbo. Vogelu podobni producenti izkoriščajo Mille Plateaux za izdajanje produkcije, ki je v primerjavi s produkcijo, po kateri so znani, bolj eksperimentalna in abstraktna. Isto velja za Aleca Empirja. Preden se je v začetku leta 1997 odcepil od Mille Plateaux, je izdal serijo eksperimentalnih albumov (zdaj zbranih na The Geist of Alec Empire). Eno njegovih najboljših del Generation Star Wars (1994) divje plove od industrijskega noisa do ambientale. Leta 1996 sta izšla albuma Hypermodern Jazz 2000.5, ironična dekonstrukcija jazza, in Les Etoiles Des Filles Mortes (Zvezde mrtvih deklet), "kozmično galaktičen" album, vsak trenutek tako "težak" kot delo kateregakoli "resnega" skladatelja.

Na ovitku In Memoriam Gilles Deleuze se Szepanski vpraša, kaj pomeni ustvarjati elektronsko glasbo? Ali morda to, da je osnova glasbe matematika, vladavina matematičnih rešitev, algoritem? Da se glasba dogaja v svetu sintetizatorjev, monitorjev, midijev, računalnikov in računalništva itd.? Če se vprašamo drugače: Kako elektronska glasba deluje? To vprašanje kaže, da elektronske glasbe ne moremo zvesti na prvo vprašanje, saj sledi bolj paradoksalnemu modelu – "narediti neslišno slišno." To je ena od primarnih Deleuzovih idej za glasbo "kozmične" mašinske dobe, ki ponavadi v sebi skriva sile, ki jih Szepanski imenuje Rauschen. Tej problematiki sta se posvetila dva najbolj inovativna producenta Mille Plateaux, Oval in Arno Peeters (Aeroson). Veliko zanimanja je vzbudila predvsem metodologija dua Oval, saj je (na albumih Systemisch in 94 Diskont) spodkopala popolnost digitalne tehnologije/formata. Oval je cedeje namenoma poškodoval, tako da so hreščali in preskakovali, nastali kaos pa uporabil za osnovo produkcije. Vendarle je končni izdelek prijeten, če ne kar pomirjajoč; napake in poškodbe so tako ustvarile nov vzorec, novo "glasbo", ki bi sicer ostala nesliš(a)na. Prav na to meri besedilo na kompilaciji Rauschen 10, ko govori o "kritiki omejenih možnosti opreme". Oval je tako s pretiravanjem opozoril na nezadovoljstvo mnogih producentov s formatoma midi in cede: preveč sta strukturirana in izločata Rauschen. Zato je razvil posebno programsko opremo, s katero lahko uporabnik razvije lastne "ovalne" komade, ki temeljijo na neprestanem spreminjanju komadov, generiranih s tem sistemom.

Leta 1977 sta Deleuze in Guattari o razvoju elektronske kompozicije povedala: "Zdaj gre za problem konsistentnosti ali utrditve: kako utrditi material, ga narediti konsistentnega, da bo lahko ukrotil nepredstavljive, nevidne, nezvočne sile ... da bo naredil trajanje zvočno." Umetniški izziv je ... "vstopiti v dobo Stroja, brezmejne mehanske sfere, stopnje povesoljenih sil, ki naj bi jih obvladali." (Deleuze, Guattari; str. 343)

Prav ta "mehanska sfera" (teoretik J. K. Galbraith jo je poimenoval "tehnostruktura") je osnovni material projekta Aeroson, prvotno ustvarjenega za elektroakustični dogodek v Amsterdamu. Arno Peeters je skušal narediti slišno mikro raven ali zatrt hrup elektronske produkcije. Elektroniko je ustvaril iz sistemskega hrupa globalne tehnologije in komunikacij na makro ravni: "Aeroson se ukvarja z našim slišnim okoljem, ki se nenehno spreminja ... Televizijske in radijske oddaje nam prinašajo zvoke, potujoče po zraku, ki jih nikoli prej ni bilo možno slišati. Faksi in pozivniki proizvajajo naključne harmonije. Zvoki generatorjev, dvigal, računalniških gonilnikov in motorjev nas oskrbujejo s stalnim brenčanjem, ali če pogledamo drugače: z zračno simfonijo."

Čeprav imamo na Aerosonu opravka z več glasbenimi enotami, se prelivajo ena v drugo in ustvarjajo strnjeno tapiserijo. "Glasba" miglja in deluje vzpodbudno. Na Aud Entry 1 zvoki zvonjenja telefona in hrup faksa ustvarijo skrivnostno melodijo, medtem ko v ozadju tulijo volkovi. Razglašeni radijski zvoki - ki so le še en fragment tega, kar sam imenuje acoustimass - se pojavljajo in izginjajo. Posnema Deleuzov diskurz o možnosti "opere sveta ali kozmične glasbe". S stopnjevanjem zvočnega kaosa dobi poslušalec vtis, da je nekje nad Zemljo, izpostavljen celoti njenega Rauschna, pozitivni in negativni. Peetersova kritika je očitna v izbiri posemplanih glasov, še posebno na Commercial Menace IandII, ki za osnovo vzame vojaški oglas za zračni obrambni sistem, katerega "potencial za ubijanje je velik". Znotraj močno prepletene strukture tega komada se zlije nenavadno s sublimnim, vendar pusti precej prostora za melanholično lepoto, ki je posledica poskusov, da bi poustvaril "atmosfere, ki so bile dolgo pozabljene ali sploh niso obstajale". Gre za lep primer tega, kar britanski kritik Kodwo Eshun imenuje "zvočna fantastika" (sonic fiction) - raba zvokov za ustvarjanje nemogočih okolij in scenarijev, s čimer se odpirajo nova območja in nastajajo nove povezave.

MEJE V PREMIKANJU

Lani je rizom založbe Force Inc./Mille Plateaux še naprej mutiral in se krepil, to je postalo slišno na kompilacijah ModulationandTransformation 3 in Electric Ladyland V. Poleg tega so se lani producenti založbe Position Chrome (ki zagovarja skrajno levičarsko politično držo) pojavili pri založbi Mille Plateaux v družbi producentov založb DHR, Force Inc., Jazz Fudge, Wordsound in drugih. Tovrstne kompilacije dajejo različnim producentom možnost razvijanja novih paradigem in "zvoka" založbe Mille Plateaux.

V skladu z ustaljeno prakso je tudi ModulationandTransformation združila popularne in eksperimentalne producente. Tokrat je bilo zvokom dovoljeno spregovoriti brez spremljevalne teorije; to lahko odseva ponovno prioriteto glasbe ali potrditev, da je teorija implicitna v produkciji nekaterih producentov. Divine 8 enote Blue Byte je bojevita skladba - težak plesen komad, ki se poskuša zagnati, a mu to preprečujeta težka basovska linija in učinek preskakovanja plošče, ki nas pripelje v dvom, da je s cede plejerjem nekaj narobe - natančen primer deteritorializacije groova. Eden najzanimivejših "hibridnih" komadov je Mosha producenta Heinricha at Harta, ki združuje zastrašujočo rave basovsko linijo z bolj prefinjenimi ambientalnimi efekti; s tem reproducira mračno evforijo produkcije založbe Position Chrome v kontekstu Mille Plateaux. Takšna sodelovanja služijo cilju založb Szepanskega, saj z vnašanjem dramatičnosti v elektroniko poslušalca soočijo z nepričakovanim. Rizom kvazi elektro/hip hop producentov s sedežem v Nemčiji, kjer se prepleta obsežna mreža odnosov in identitet, ponazarja razmnoževanje in razpršitev identitete na tem področju; vedno znova se producenti pojavljajo pod različnimi imeni za drug projekt in/ali slog in tako sodelujejo v nomadskem pretoku producentov med založbami, ki jih vodi Szepanski.

Meje med njegovimi založbami so neprestano premikajo. Serija Electric Ladyland je začela izhajati pri založbi Force Inc., od četrtega albuma pa izhaja pri Mille Plateaux. Tako se je razvil prepoznaven "electric ladyland zvok", ki so ga najprej opisovali kot abstraktni hip hop, zdaj pa kot "electric soul for rebells". V seriji Electric Ladyland žanri nihajo in se spreminjajo od komada do komada, nekateri predelujejo že obstoječe žanre, drugi ustvarjajo nove hibride, ki jih drugje morda ne bi tolerirali ali vzpodbujali. V tem prostoru, kjer so posamezni komadi žanri zase, se razmnožujejo tudi teže uvrstljive permutacije, kot so illbient, trip hop, industrial in elektro. Na zadnji kompilaciji Electric Ladyland lahko poslušalci hip hopa slišijo Andrea Gurova in Marka B. vstopati v nova območja, drugi pa lahko sledijo razširitvi območij založb MP, PC in DHR.

Ob tako pospešeni deteritorializaciji bo založba Mille Plateaux kmalu v resnici sestavljena iz tisoč planot, znotraj katerih bodo koncepti lepote in inovacije v elektroniki nenehno deteritorializirani.

Codex

Prevod: Eva Horvat

[1] Za Michela Foucaulta je bilo delo vodnik k nefašističnemu življenju, saj z alternativami obstoječim logikam, ki vzdržujejo strukture oblasti, ustvarja "mikropolitiko". Delo ima eklektično strukturo, poglavje o refrenu tako govori o glasbi kot glasbi in glasbi kot metafori za filozofske in druge ustvarjalne dejavnosti. Z bolj splošnimi glasbenimi problemi so obravnavana npr. eksperimentalna dela Edgarja Vareseja, Johna Cagea.

[2] Tudi njuna knjiga je bila zamišljena kot takšen sistem.

[3] Force Inc. se je kmalu oddaljila od izdajanja komercialnih uspešnic in prešla na bolj eksperimentalna dela, saj so na Szepanskega močno vplivali Deleuze in underground plesni partiji. Od leta 1992 so postajali njegovi teoretsko-politični koncepti vse bolj opazni.

[4] Takšen pristop založbe Force Inc. h glasbenim praksam je britanski kritik Simon Reynolds opisal kot "na kontekstu osnovano subverzijo".