Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Roger Hayes in Borut Savski

(Ta članek sva avtor in protagonist pisala hkrati, to je precej nevsakdanje za najstarejši množični medij – tisk, vendar enostavno ob uporabi najnovejšega - interneta. Najin namen je bil preseči običajno pot: tema-novinar-urednik-oblikovalec-članek, in sestavek integrirati v celoto v upanju, da bo očitno svež tudi rezultat. Čeravno utegne biti razlika le kozmetična, ne pozabimo, da je tako nastajajočemu članku botrovala želja po neposrednejšem pristopu.)

NORTH COAST NOISE COALITION

(CYANOSIS, ATROPHY, THE DRONES, REVERSAL)

Izgubljen v vesolju je pogosta asociacija, ko novinec vstopi v navidezno neprehodni pragozd nesortiranih informacij na internetu. Ves svet, ki da naj bi bil velikanski supermarket, ali svet, ki naj bi bil gromozanski trdi disk, sta napačni formulaciji. Množica malih trgovinic s prav posebno ponudbo in milijoni malih trdih diskov, povezanih v sistem, je pravšnja podoba. Torej že v osnovi zavračamo vsakršno tezo o globalizaciji, o enostavnem razumevanju sveta, ki da je "globalna vas", in aktualne zgodbice, ki da so o OJ Simpsonu in Moniki Lewinski.

Možnost enostavnega kukanja v oddaljene konce sveta in neposrednega spoznavanja živih ljudi na onem koncu prinese zavedanje: svet ni eden, ampak sestavljen iz velikega števila sicer podobno strukturiranih (v urbanih/zahodnjaških kulturah), a v resnici specifičnih realitet. Ker nas zanimajo druga okolja za neposredno primerjavo z nam znanim, iščemo predvsem pozitivne razlike, da bi jih morebiti uporabili za lastno rabo.

V Oregonu, na severozahodu ZDA, je malo mestece Astoria, razpotegnjeno ob strmi pacifiški obali, bojda nekoč naselbina finskih izseljencev - nič kaj posebnega. Vendar ima to mestece tri lokalne radijske postaje, eno izmed njih celo tako imenovano "community" postajo. In to je izjemna možnost za tiste drugačne, da podelijo malo več teže svojim specifičnim dejavnostim. Včasih se celo zgodi, da kakšna aktivnost preseže ljubiteljstvo - če se le najde nekaj posameznikov, ki svoje delo zastavijo usodneje. Ali lahko rečemo - ko se združijo v kritično maso? Tako se zdi v primeru naših junakov: Davida Blancharda, ki več kot desetletje vodi radijsko oddajo o zvočnih raziskavah, Rogerja Hayesa - slikarja in glasbenika, ter Roberta Clutterja (iz ne tako oddaljenega Portlanda) – nosilca kar nekaj glasbenih projektov in ustanovitelja založbice MU Records, pri kateri so naši protagonisti začeli izdajati zelo zanimivo glasbo. Glede na nosilca trenutnega sodelovanja se glasbeni užitek močno razlikuje. Ko prevzame vajeti Robert Clutter, je glasba harmonsko in ritmično lahko zelo bogata, ko pravila postavi Roger Hayes, je zvočno bolj asketska, poudarki se selijo na prepletanje alikvotov med glissandi strunskih instrumentov. V tem letu so izšli trije cedeji (dva Roberta Clutterja in eden Rogerja Hayesa, pred tem pa še en Rogerjev v samozaložbi). Izmenjaje se sva o tem in onem debatirala z Rogerjem Hayesom. Kakšna je njihova realnost/dejanskost?

To je realnost/nerealnost, v resnici pa nesekvenčno dogajanje - kot utripanje pokvarjenega semaforja. Želim si, da bomo lahko prestopili prag tega nedefiniranega stanja, ne da bi bilo treba preglasiti našo glasbo – za to pa se je potrebno le globoko zazreti v naše bistvo. Sedaj lahko skupaj podobi North Coast Noise Coalition prispevava precej barv, vendar, da bi podobo polepšala? Verjetno se strinjava, da ni potrebno.

Po polletnem dopisovanju si lahko predstavljam okoliščine, ki definirajo vašo situacijo. Nujnost, da se samofinancirate z najrazličnejšimi začasnimi zaposlitvami, s katerimi potem vzdržujete vaše umetniške dejavnosti. Astoria je malo mestece in v malih mestecih ni potrebe, da se zgodi kaj radikalno umetniškega, a vendar: marsikje se je prav to zgodilo – zavoljo resničnih notranjih potreb peščice posameznikov.

Le zavoljo Ljubega miru in Ljubega ravnovesja stvari je mogoče, da plujemo naprej: to je perverzna ironija, ki jo živimo. Predstavljajte si nas kot vcepek namesto Frankensteinove roke - slednjega kot podobo samozadostne kmečke združbe. Scena se zgodi takrat, ko kaj naredimo - to je v redu, ne? Pod temi pogoji pridobi kateri koli dogodek prizvok ritualnega, strašljivega ob iniciaciji, vsak zase pa je ponovno otvoritven - nov. Taka je narava projekta in zdi se, da je prav v taki obliki sprejemljiv v lokalni skupnosti, poimenujmo to "pionirski duh" - to tu je še vedno Divji Zahod! No, mimo tega pa vsi nekako bredemo naokrog, ne brezciljno, ampak kot nekakšne estetske naprave, in hvala bogu, da imamo to svobodo - stara paradigma o dvoreznem meču.

Zanimivo, dvorezno pozicijo imajo lahko mediji dandanes. Še posebej, ko se zrcali "velike" medije navzdol, se kontekst menja. Velike sanje humanistov z začetka stoletja o vlogi "globalnih" medijev se v sodobni situaciji sprevržejo v nasprotje. Marko Košnik pravi: mediji so ura. Uniformirajo svet, določajo in celo zadostijo imaginarne potrebe konzumentov. Sočasno lahko mali medij definira svojo lastno lestvico pomembnosti - ustvarja svojo podobo drugačne realnosti. Ali nisi nekoč uporabil zveze "eter-realnost: etrska realnost"? Morda lahko ta izraz celo prenesemo v fizični svet.

Res, točka radijske oddaje je torišče, in prav zanima me, koliko ljudi to sploh dojame? Nekatere med nami je resda zvabilo čez rob magične meje "drugačnega" in se skupaj učimo to spoštovati, vendar je, hej, tudi radijski studio poseben prostor, zame še posebej, ko iz tedna v teden, iz leta v leto sedam v isti sedež kot toliko drugih posameznikov - vsak pa predstavlja svoj pogled na to, komu in čemu naj bi ta "community radio" služil.

Naj poskusim opisati pogoje, ki so botrovali ali še botrujejo delu mojih aktivnosti. Po dolgem obdobju sem sčasoma uspel razbrati skupne točke v mojih umetniških izrazih, ki prej zaradi vroče želje po dnevnem ukvarjanju z umetnostmi niso bile jasno razvidne. Okoli leta 1974 sem se osredotočil na slikanje, ker me je od glasbe preveč odvrnila podoba obstoječe hierarhije konstruirane po principu zvočnih žanrov. Ko pa je prišlo do kulminacije punka in še posebej ko je prišla do izraza njegova prava narava, se je v kolektivni zavesti mnogih artistov izkristaliziral kot še ena izmed manifestacij dadaizma... Zanimivo, kako kultura v široko razvejanih vlaknih umetniških izrazov vleče tako raznolike plasti vplivov iz prav te estetike.

Kot mnogi drugi posamezniki, ki sem jih srečal od tedaj, sem začel razmišljati o dihotomiji blažilne vloge, ki jo imajo mediji pri predstavljanju oblik zvočnih ekspresij, in skupaj smo spoznavali, da obstajajo spremenljivi, razlikujoči se (vendar ne nasprotujoči si) glasovi ne glede na to, če uporabljaš klasično ali električno kitaro. In tu je ključ. Skrit zaradi elektronskih medijev, elektronske "reprezentacije", vendar sem vseskozi vedel, da obstaja točka, kjer sta ta principa neločljiva. Zdi se mi, da je to pot, po kateri smo tisti, ki smo to spoznali, krenili. Odločil sem se, da je umik v podzemlje (iz slikarskega podzemlja!) nujen, da začnem graditi področje zvočnega izraza. Ko sem izbral, se je začelo množiti kot bakterija.

Z Robertom Clutterjem sva začela glasbeno sodelovati leta 1990. On prihaja iz res vitalnega punk rock okolja, sam prihajam iz prezira vrednega etrskega predstavljanja zvočnih izdelkov, in čez čas mi je postalo nujno prenesti zvok iz radijskega studia nekam naprej. Z Robertom sva začela s sampli, magnetofonskimi zankami, predelanim trakom na način, ki sem ga začel umevati kot temeljno razdeljevanje zvokov. Vsi skupni posnetki so nastali na živih nastopih, nadaljnje intervencije so bile igranje na ta kos traku. Še se mi zdi zanimivo, da še vedno vplivava drug na drugega. To je investiranje časa, ki se sčasoma, postopoma vrne mogočno obogateno, spremenjeno.

Zdi se mi, da je v tem duhu nastal namen ustvariti formo, ki bi lahko identificirala naše izrazne oblike v okolju, kjer živimo. Trik, s katerim pritegniti k sodelovanju omahujoče sodelavce. Dajmo čemu ime, pa bo obstajalo. Tako sem bil prisiljen ugotoviti, da obstaja ogromna potreba za North Coast Noise Coalition. In iz tega se da marsikaj iztisniti. Resda se malo bojim, da bi kakšno stvar preveč dodeloval, vendar - zakaj naj bi bilo kar koli popolno. Popolnost strdi stvari, in stvari izgubijo tekoč potek. Zdi se mi, da estetsko potrebujemo več surovega, vendar ne kot "umetniško obliko" – ta že obstaja – in seveda vem in spoštujem, da ni nič originalno, vendar je toliko mističnih oblik, da jih izkopljemo iz sveta... ali je res že konec? Upam, da ne, vendar se prvič v zgodovini zavedamo, koliko smo izgubili... koliko izgubljamo, koliko je nepovratno odšlo.

MU - ime založbe, ki ste jo ustanovili, da bi izdajali vašo glasbo, se imenuje tako po namišljeni "izgubljeni civilizaciji", ki da je obstajala nekje v pacifiškem oceanu. Ko sem preverjal izvor, sem naletel na newyorški filozofski krog z glavno figuro Madame Blavatsky. Ob koncu 19. stoletja je bil to zadnji pomembnejši vzdih idealistične filozofije. Ali imate do tega še kakšen drugačen odnos kot le simbolni (izgubljena, zapravljena civilizacija)? V manifestu Davida Blancharda sem zaznal močno proticerkveno, protiideološko noto. Kakšne so ideje, ki se jim bližate z glasbo (in slikanjem, seveda)?

Če bi hoteli prestavljati ta telesa v situacijo, v kateri delujemo, bi hitro trčili ob rob razumnega: ali to sploh zmoremo? Najprej hvala, da si mi predložil tale okusni obrok, da lahko takoj ugriznem vanj. Ja, zdi se mi zelo uporabno in potrebno, da se lahko prepustim romantičnim Idealom, narobe je le, da skupaj s tem prizadeneš tudi samega sebe. David ima zelo močno lestvico vrednot, poleg tega pa tudi neko držo, ki jo sam vidim kot znak še vedno mladostniškega tuhtanja. Mladostna gorečnost je krvavo klanje: stvari se zdijo preveč pomembne! (Prav v tem času se privajam navlaki, da imam že 36 let.)

Toda esoterična filozofija, tu v tem kraju..., ne zdi se verjetno, da bi lahko živela, po drugi strani pa, če jo uspeš po prostozidarsko vgraditi v vsakdan, lahko ustvariš prelepo "pasijo". Zdi pa se mi, da se da veliko povedati o nemožnosti definiranja. Ob slednjem bi lahko najlaže razkril moje misli o estetskih procesih, sicer prevečkrat zavozlane z uničevalskimi podpomeni! Bolje, da jih premaknem v otipljivo realnost (kako ironično) in označim za "izmikajoče se". Morda je najlažja analogija predstavljati si korenine drevesa in še bolje simbiotični sistem nevidnega podgobja, ki prepleta vse tam uspevajoče kulture skupaj, črpa življenjski sok iz koreninja in, skoraj nevidno, omogoča vsem skupaj nekakšno fotosintetično sporazumno stvarnost. Kar pa se tiče izrabe filozofij, se mi zdi, da sem izvrgel vse tiste izrabljene in razrezane filozofije, jih zakopal globoko v zemljo in le redko pomislim, kako se redijo črvi.

Drugi motivi: frustracija kot katalizator ustvarjalnosti, nekaj kar sili ustvarjalca naprej in ustvari splošno prepoznavno značko, po kateri se med seboj prepoznavamo in povezujemo – mi, družinica outsiderjev, ki govori isti jezik in se pogovarjamo ... v glavnem o prednostih ustvarjati iz prostora ali v prostor, ki pa ga ni mogoče definirati. A to je v resnici točno tisto, kar se želim pogovarjati!

Skušam si predstavljati, kako je to videti od zunaj: kako spoznamo, intuitivno prepoznavamo signale, znake, vzporednice in črte, ki kažejo na to, da je naš dialog nekaj, kar se stalno razvija?! In če ni prepoznan kot dogovorni kontinuum. Tu pa me zadeva začne zabavati! In verjemite – nisem jaz tisti, ki beži v gradove v oblakih – vedno sem stal za vsem, kar sem ustvaril. Ali ni vse skupaj kup nastlanega, do tal požganega, z zemljo zravnanega kaotičnega neskladja, razmetanega povsod naokrog, in mi smo arhitekti, najeti, da sestavimo delce, kot nam hodijo pod prste? Nič čudnega, da nihče drug ne vidi, kaj se dogaja.

Rad rečem, če bi resnično izmerili globino take "artistične naprave", bi odvrnilo vsakogar, da bi nase navlekel ogrinjalo umetnika. Zakaj se zdi, da tisti, ki se kličejo umetniki, s tem samoimenovanjem navajajo tudi na videz naivnosti? Nasprotje temu je estetika, ki jo je predlagal Jean Dubuffet, ki jo predstavljajo COBRA (COpenhagen, BRuselj, Amsterdam, in skupina umetnikov, ki so sledili Dubuffetovim idejam – najbolj znana Asgar Jorn in Karel Appel), "outsider art", "art brut", "neuve invention" in privrženci, ki delujejo iz čiste norosti; pa tudi tu ostanem brez jasne definicije ... morda naletim na preveč ljudi, za katere je taka norost – le norost.

Namesto tega raje odkrijte nekaj trdno odločenih posameznikov, ki "brnijo" in preiskujejo eter in zemljo v majhnih iščočih spiralah, ki si jih sami odredijo, in praskajo po nevidnih diagramih na prividnem zastoru, dokler se kaj ne začne smoditi in zagori ideja, sledi fizija in potem fuzija – in res, kdo bi hotel prevzeti tako odgovornost, če ni v to prisiljen! Po tem dejstvu in ob njem, se začnem spraševati, še posebej zdajle, ob tej najini kontrapunktični diskusiji o eter-realnih zadevah – ali začenjava dosegati večjo optimalnost dejanskega sporazumevanja?

Tako odprto je izzvenela najina kontrapunktična diskusija, ki se vrača v zasebno sfero "emailanja", v javnost pa bo, ob rednem izmenjevanju zvočnih produkcij najinih paralelnih etrskih svetov, občasno kukala iz glasbenih izrazov na valovih Radia Študent.

Kontrapunktično sva spisala...

Roger Hayes in Borut Savski