Superprojekt PIGFACE

Nešteti glasbeni projekti in sodelovanja glasbenikov najrazličnejših glasbenih polj, ki so bistveno prispevala k rušenju dogmatskega in okostenelega vrednotenja glasbenih pojavov, so eden od izstopajočih motivov za zmedo devetdesetih let. Na glasbeni pluralizem z zavračanjem žanrske karakterizacije nas je v prvi polovici tega desetletja nezavedno opozoril tudi superprojekt Pigface z burnim razsajanjem po koncertnih odrih, na katerih so razuzdano sprevračali glasbene forme. Zabava, tolerantnost, druženje in odprtost so bili podlaga za improvizacijo in eksperimentiranje ter obenem tudi osnovne karakteristike nepredvidljivih Pigface, ki so svoje početje nenehno beležili na video in DAT trakove za poznejšo obdelavo. Z radikalnim glasbenim aktivizmom so oživljali in nadgrajevali punkovsko ideologijo s konca sedemdesetih let, ko je bilo vsakomur brez pomislekov jasno, da lahko poseže po glasbilu.

PIGFACE CAN DO NO WRONG!

Več kot šestdeset (60!) glasbenikov se je zvrstilo samo na albumih tega projekta, množice vseh sodelujočih glasbenikov in neglasbenikov v koncertni karieri Pigface pa verjetno ne more našteti niti jedro projekta. Idejna voditelja Pigface sta bobnarja Martin Atkins in Bill Rieflin, ki sta pod pritiskom strogih in brezkompromisnih zahtev po tehnični natančnosti Ala Jourgensena na turneji njegovih Ministry v letih 1989 in 1990 (spremljala je izdajo albuma The Mind Is A Terrible Thing To Taste) veliko razpravljala o glasbeni svobodi in ustvarjalnosti. Po vrnitvi s turneje sta zvlekla v studio Chicago Trax Recording Inc. nekatere glasbenike - Chrisa Connellyja, Paula Barkerja, Niveka Ogra in Williama Tuckerja (vsi so sestavljali tedanjo zasedbo Ministry) ter Ena Escha iz skupine KMFDM, ki je bila na turneji predskupina Ministry - z zametki nebrzdanih, neposrednih in razuzdanih improvizacijskih zamisli Pigface. Pri nastanku prve poskusne izdaje Spoon Breakfast, ki je našla zaokroženo in dodelano celoto na prvem albumu Gub, so pod budnim studijskim ušesom Steva Albinija sodelovali še David Yow iz The Jesus Lizard, Trent Reznor iz Nine Inch Nails in Matt Schultz iz skupine Lab Report. Po uspešnem prvem studijskem preizkusu so se na široko odprla vrata za razcvet tega projekta, za to pa sta bila najbolj odgovorna zagnani Martin Atkins in žena Leila Eminson Atkins, ki sta nase prevzela organizacijo in koordinacijo samega projekta.

Gostoljubna vabila k sodelovanju in sprejem vsakogar, ki ima kaj pokazati, so bila utemeljena na svobodi glasbenega izražanja te velike anarhoglasbene družine, ki je pritegnila pozornost kopice bolj ali manj zvenečih in znanih glasbenikov različnih glasbenih polj ter tudi pozitivno zanimanje glasbene publike. Reinkarniralo se je staro dobro reklo: sex, drugs and rock'n'roll! Osnovno gibalo početja Pigface je bilo osnovano na Atkinsovem prepričanju, da so glasbeniki tisti, ki morajo širiti novice, da je glasba oblika neposredne čarobne komunikacije med glasbeno skupino in publiko ali crowdsurfing, kot temu pravi Martin Atkins. Moderno trubadurstvo Pigface je bilo zaokroženo s tremi ameriškimi in z eno evropsko turnejo v prvi polovici devetdesetih let, osnovni celici ekipe so se vedno znova pridruževali nenajavljeni in nenapovedani glasbeniki in glasbenice. Rutinsko igranje je bilo pohojeno s trenutnim navdihom ekipe, ki je glasbeno komunicirala z notranjimi, telepatskimi vibracijami in s kreativnimi utrinki sodelujočih. Nepredvidljiva koncertna karma Pigface seva z drugega albuma Welcome To Mexico ... Asshole, ki je studijsko obdelan in tudi delno remiksan. To so koncertni posnetki Pigface z njihove turneje sredi leta 1991. V ušesa udari privlačnost Pigface, polna diletantskega izživljanja, preoblikovanja, rušenja in nadgrajevanja osnov, postavljenih s trdo, energično ritem sekcijo Billa Rieflina in Martina Atkinsa, ki v neuradnem manifestu Pigface figurativno opiše početje tega projekta kot: "Mečkanje dragocenih vrst, ki so v središču pozornosti. ... Dol z ljudmi, naj živi glasba!"

Na koncerte so privabljali raznoliko glasbeno publiko, željno neposrednega srečanja z glasbenimi junaki, ki se jim je lahko sama priključila na koncertnem odru, jim prevzela instrument in z njimi zaigrala. Svobodna priključitev in izbruhi še nepreverjenih glasbenih kreatur so rdeča nit ustvarjalne energije Pigface, iz katere je vsakdo odnesel nove izkušnje, velikokrat pozitivne, ki so se kasneje prelile v matični bend ali solo projekt. Mary Byker iz britanskih Gaye Bikers On Acid je po preizkušnjah v Pigface povabila Martina Atkinsa in Williama Tuckerja, da se ji pridružita pri delu za njen solo album Metaphasia, ki že z naslovom poudarja preoblikovanje dojemanja glasbene ustvarjalnosti, utemeljene na gibkosti svobode ustvarjanja. Lesley Rankine iz (britanskih) camdentownskih noiserejev Silverfish je po razhodu te skupine zbrala novo ekipo pod imenom Ruby, ki s svojim početjem poudarja izkušnje, nabrane v Pigface, v katerih je testirala predvsem svoje zmogljivosti. Širokosrčno dobrodošlico ekipe Pigface je doživel Genesis P. Orridge iz Psychic TV in Throbbing Gristle, ki se je v začetku devetdesetih priselil v ZDA. Po delu s psihedeličnim futuristom Timothyjem Learyjem pri projektu How To Operate Your Brain je očistil notranjo energijo v Pigface, katerim se je pridružil samo zaradi pestre ekipe glasbenikov iz različnih glasbenih skupin.

Druženje in zabava sta spremljala kontinuirano produkcijo glasbenih materialov, ki so se držali sporočila skladbe I Can Do No Wrong s tretjega albuma Fook. Gre za glasbeno parafrazo maksime britanske kraljeve družine The King Can Do No Wrong, ki je določala, da monarh ni odgovoren nobeni sodni instanci v Veliki Britaniji in da lahko počne karkoli. Z njo so zavestno utemeljili svoje početje, ki se ni oziralo na glasbene standarde in je vedno znova (k)rušilo ustaljene in splošno sprejete forme. Mešanju konvencionalnih instrumentov z elektronskimi so priključili tudi za rockovsko kulturo bolj eksotična glasbila, recimo sitar in dude, fizično bobnanje je bilo podloženo z ekstremnimi utripi ritem mašin, da o uporabi samplov ali še česa sploh ne zgubljamo besed. Z današnjega vidika je dokumentirano početje tega projekta nekaj povsem normalnega in vsakdanjega, vendar pa nas časovna distanca opozarja na pionirsko instinktivno izražanje potrebe po glasbenem pluralizmu. Ne smemo pozabiti, da je bila prva polovica devetdesetih razpolovljena na točno zamejene žanre in podžanre ter posledično tudi scene.

DOWN WITH PEOPLE, UP WITH MUSIC!

Eden prvih orisov početja Pigface kot konglomerata industrial scene se je naslanjal na samo jedro tega projekta, ki so ga sestavljali člani Ministry, Nine Inch Nails, Revolting Cocks, Thrill Kill Kult, KMFDM in Skinny Puppy, vendar se je glavni nosilec projekta Martin Atkins otepal omejitve. Želel je ohrabriti tudi glasbenike z neindustrijske scene, da bi se priključili k Pigface in s tem prispevali k pluralizaciji glasbene izraznosti. Tudi primerjave s projektom Revolting Cocks je Atkins zavračal kot neutemeljene, trdil je, da gre pri Revolting Cocks za socialni projekt, medtem ko je Pigface glasbeni projekt. To je utemeljeval z nenehnimi vabili k sodelovanju. Vabil je različne glasbenike, ki so ga fascinirali z brezkompromisno ustvarjalno držo ali s tehniko igranja. Poskrbel je, da se jim je na turneji po severozahodni ameriški obali pridružil fascinantni Berlinčan Caspar Brötzman. Na podobno vabilo k sodelovanju je naletel tudi slovenski basist Nikola Sekulovič iz Demolition Group, ki ga je Atkins opazil kot člana Laibach. S temi vabili različnim glasbenikom ni le želel širiti glasbenih obzorji med samimi glasbeniki, ampak je trdovratno nasprotoval prevladi multinacionalk v glasbeni industriji, ki nenehno podkupujejo glasbene medije in njihove urednike kot vplivne krojilce javnega mnenja. S koncerti je želel doseči neposredno srečanje občinstva z glasbeniki, ki bi iz lastnih izkušenj širili novice in resnice o svetohlinstvu glasbene industrije. K oživljanju punkovske ideologije do it yourself ga je spodbudila že bobnarska izkušnja v prvem obdobju Public Image Ltd. - tedaj je namreč spoznal pravi obraz in številne potegavščine velikih založb. Leta 1987 je z dvesto dolarji v žepu ustanovil neodvisno založbo Invisible s prvotnim sedežem v New Jerseyju, kamor se je preselil iz Anglije. Igranje v Killing Joke pa ga je izučilo, da mora vsaka skupina spoštovati svojo publiko, ne pa se agresivno in frustrirajoče znašati nad njo, kot rad počne pevec Jaz Coleman. Prekaljena tolerantna drža pozitivca Martina Atkinsa je tudi poglavitni razlog za tako dolgo življenje (pre)zahtevnega projekta Pigface, ki je s ploščo Fook prerasel prvotne uživaške in zabavljaške okvire. Ob socialni skrbi za velike ege, ki so se v Pigface orgiastično predajali drogiranju, je Pigface postajal finančni in emocionalni stres za debelokožnega Martina Atkinsa. Tudi spor s Trentom Reznorjem iz Nine Inch Nails, ki si je prisvojil avtorstvo Suck, ene od najbolj znanih skladb Pigface, mu ni prišel do živega. Sklep tega spora je bila prekinitev sodelovanja Trenta Reznorja v Pigface, a to ni pomembno vplivalo na nadaljnjo pot projekta; mnogo pomembnejši je bil finančni polom turneje Fook v letih 1992 in 1993, saj je izguba znašala skorajda 100.000 dolarjev. Martin Atkins se je odločil za transformacijo koncertnega projekta v studijski projekt. Namig je prišel že istega leta z Washingmachine Mouth (albumom remiksov Williama Tuckerja, Martina Atkinsa in Marka Walka) in leto kasneje s koncertnim albumom Truth Will Out, ki je prikazal Pigface v najsvetlejši koncertni luči s poudarkom na širjenju punkovske ideologije. V nasprotju z Welcome To Mexico ... Asshole nam Truth Will Out ponuja zelo trdno glasbeno organizacijo zvoka Pigface brez nepredvidljivega kaosa. Dokončna potrditev preobrazbe Pigface v studijski projekt je sledila že leta 1994 z izidom najbolj dodelanega in izpiljenega izdelka Pigface, naslovljenega Notes From Thee Underground, na katerem so zabeleženi kontinuirani glasbeni sessioni v studiu Wax Trax. Album z zgovornim naslovom je zapečatil neposredna artistično anarhistična sporočila z zahtevami po neodvisnosti in nedotakljivosti umetniške ustvarjalnosti ter nasprotovanja hipokriziji v glasbeni industriji in na sploh v komercializiranem medijskem svetu reklam in establišmenta; sporočila so prelita z vizionarskim glasbenim eklekticizmom za prehod v naslednje stoletje.

Za ta album je Martin Atkins zbral največ glasbenikov v diskografski karieri Pigface, spisek so povečala tudi takšna imena, kot so Michael Gira iz Swans, Jello Biafra, Flea iz Red Hot Chilli Peppers in Japonke Shonen Knife. Glasbena evolucija Pigface je bila zaokrožena s skladbo Chickasaw, sladko kot sanje, in s pesmijo Steamroller, sadomazohistično kot nočna mora, s semplom zobozdravniškega svedra, ki ga je Atkins posnel, ko je Layna Staleyja iz Alice In Chains pospremil k zobozdravniku. Album Notes From Thee Underground je višek ustvarjalne energije Pigface, obenem pa tudi veliko zadovoljstvo Atkinsa, ki v skladbi Psalm Springs Eternal tudi prvič zapoje (sic!), saj so mu vsi sodelujoči pustili proste roke pri produkciji albuma; to mu je pomenilo izraz zaupanja in spoštovanja. Le leto po izidu tega albuma je sledil album remiksov Feels Like Heaven ... Sounds Like Shit! - Atkinsu je ponovno uspelo porušiti rekord sodelujočih. Na remiksanje skladb Pigface so pristali člani skupin Skatenigs, Psychic TV, Die Warzau in drugi, s tem albumom pa je tudi končana dosedanja pot projekta Pigface, ki je ne glede na vso ustvarjeno izgubo na bančnem računu Martina Atkinsa v letu 1995 ponovno obšel ameriške koncertne odre.

FUCK IT UP PIGFACE!

Konec osemdesetih let se je Martin Atkins preselil iz New Jerseyja v Čikago, kjer je naletel na razgibano in živahno glasbeno sceno. Ta mu je tudi dala polet za vztrajanje pri širjenju neodvisne založbe Invisible, ki pomeni pomembno križišče sodobne industrial scene. S sklicevanjem na punkovsko ideologijo do it yourself in z zavračanjem politike velikih založb, katerim se zahvaljuje za lekcijo, kako se ne dela, je do danes postavil na trdne noge založbo, ki ima več kot triindvajset tisoč registriranih stalnih odjemalcev produkcije Invisible; v lasti ima digitalni studio in izdaja tudi glasilo založbe. Ob založbi mu projekt Pigface pomeni bistvo njegovega življenja, to konec koncev potrjuje vztrajna požrtvovalnost pri realizaciji tega projekta ne glede na izgube in strese. Bodimo pripravljeni, če bo nenapovedano udaril z novim izdelkom tega brezčasnega orkestra, ki se v zadnjih treh letih ni oglasil s kakšno novo glasbeno provokacijo. Z njim je uresničil stare sanje še iz časov Public Image Ltd., ko je s solo projektom Brian Brain nadgradil futuristične osnove s popoidno hip hop poskočnostjo in jo prenesel v delo Pigface s popolno svobodo vseh sodelujočih. Vpliv tega projekta ni opazen le v zmedi glasbene produkcije devetdesetih let, ampak tudi v (ne)posrednem koketiranju skupin, kot so White Zombie alias Rob Zombie, Marilyn Manson, Prodigy in še marsikdo, z zabeleženo produkcijo, ustvarjalnimi pristopi in tudi s samimi koncertnimi nastopi Pigface.

BIGor

IZBRANA DISKOGRAFIJA

- Gub (Invisible, 1991)

- Fook (Invisible, 1992)

- Truth Will Out (Invisible, 1993)

- Notes From Thee Underground (Invisible, 1994)

NEKATERI GLASBENIKI IN GLASBENICE, KI SO OPRAVILI PREIZKUŠNJO V PIGFACE

- Steve Albini (Big Black, Rapeman in Shellac)

- Martin Atkins (PiL, Ministry, Brian Brain, Killing Joke, The Love Interest, Spasm in Murder Inc.)

- Paul Barker (Lead into Gold, Ministry, Revolting Cocks, PTP, Acid Horse, 1000 Homo DJ's, Lard, Pailhead in Blackouts)

- Jello Biafra (Dead Kennedys in Lard)

- Bones

- Caspar Brötzman (Massaker)

- Mary Byker (Gay Bykers on Acid in Hyperhead)

- Chris Connelly (Ministry, PTP, Acid Horse, The Love Interest, FiniTribe, Murder Inc. in Revolting Cocks)

- Danny Carey (Tool)

- Duane Dennison (The Jesus Lizard, Cargo Cult, Dennison/Kimball Trio)

- En Esch (KMFDM)

- Paul Ferguson (Killing Joke, Murder Inc. in Orb)

- Flea (Red Hot Chili Peppers)

- Flour (Rifle Sport)

- Black Francis (Pixies)

- Fuzz (Silverfish)

- Dwayne Goettel (Skinny Puppy, Cyberaktif in Doubting Thomas)

- Laura Gomel (Thrill Kill Kult)

- Michael Gira (Swans)

- Chris Haskett (Rollins Band)

- Sean Joyce (Revolting Cocks)

- Algis Kiyzs (Swans)

- Shonen Knife

- Lydia Lunch

- John Lydon (PiL in Sex Pistols)

- Jim Marcus (Die Warzau)

- Doug McCarthy (Nitzer Ebb)

- Nivek Ogre (Skinny Puppy, W.E.L.T., Revolting Cocks in Ministry)

- Genesis P. Orridge (Psychic TV in Throbbing Gristle)

- Lesley Rankine (Silverfish in Ruby)

- Paul Raven (Prong, Murder Inc. in Killing Joke)

- Trent Reznor (Nine Inch Nails)

- Bill Rieflin (Ministry, Revolting Cocks, Acid Horse, PTP, 1000 Homo DJs, Lard, Pailhead, Blackouts in Swans)

- Matt Schultz (Lab Report)

- Siggy (Sugarcubes)

- David William Sims (Jesus Lizard in Scratch Acid)

- Louis Svitek (Mindfunk, Ministry in Front Line Assembly)

- Jim Thirlwell (Foetus, Wiseblood, Steroid Maximus, Garage Monsters itd.)

- Joe Trump (Eliott Sharp's Carbon)

- William Tucker (Thrill Kill Kult in Ministry)

- Chris Vrenna (Nine Inch Nails in Smashing Pumpkins)

- Geordie Walker (Killing Joke)

- Andrew Weiss (Rollins Band, Butthole Surfers in Ween)

- David Yow (Jesus Lizard in Scratch Acid)