PLACEBOV EFEKT

Placebo: snov, ki ne vsebuje droge, na domnevnega bolnika pa ima povsem enak učinek (placebov efekt). In Placebo: ameriško-švedsko-britanski trio, ki na občinstvo deluje enako - kot droga. Tudi to je placebov efekt. Deluje predvsem na tiste, ki so siti britpopa, in na tiste, ki hlepijo po starih dobrih časih glamourja, ko je Ziggy Stardust pometel z vso umetniško konkurenco. Kajti Placebo so nasledniki glama, punka in vseh tistih milih travestitskih posebnežev, na katere smo po razvpitem in znova vzniklem Boyu Georgeu že kar pozabili. Placebo rušijo še zadnje meje okostenelih vrednot, ki jih je tako starševsko posesivno negovala homofobična družba.

Hmm … morda bi jih res lahko imeli za nekakšne Boyzone indie rocka, kot je nekoč v šali dejal visokorasli basist skupine, Šved Stefan Olsdal. In morda bi punčkasti frontman Brian Molko res lahko bil nekakšna punk rock Spice Girl. Placebo so si pridobili sloves, ki v ljudeh zbuja navdušenje, po drugi strani pa jih odbija. Videti na odru z vsemi ženskimi "žavbami" namazanega fanta je za publiko, vajeno "normalnih" rockerskih deviantnežev, verjetno res nekaj, česar ne morejo mirno prebaviti. In prav to je tisto, kar je imelo na medije in na publiko največji "placebov efekt". Žal. Ker je njihov odlični in inovativni glasbeni izraz preveč očarljiv, da bi ga lahko spregledali.

V GLAMOUR ODETI PUNK POP

V tej definiciji se skriva ogromno manevrskega prostora. Trio, ki si najmanj od vsega želi biti še en kitarski bend z neskončnimi solo kitarskimi vložki, ima tako na voljo prav vse izrazne možnosti, ki vodijo do tako imenovanega new grava, nekakšnega post gotskega hibrida. Dodajte še pest modernega hedonizma in mladostnega spleena, ščepec "angsta" in shizofrenije - in že si lahko predstavljate njihov tri leta star prvenec Placebo. Nancy Boy, Brianova (biografska) zgodbica o perverznem, zabave iščočem mladeniču (woman man or modern monkey / just another happy junkie), je z nalezljivim hruščem in truščem takoj postala himna vseh "drugačnih", Briana pa se je (kakšno presenečenje!) takoj oprijel vzdevek Nancy Boy. Drugih devet zgodbic poslušalca popelje na čustveni tobogan, po katerem se z roko v roki peljejo mamila in seks v vseh možnih različicah. Brianova besedila so enostavna in zgovorna, zvok trd in tog. Resda so se izogibali temu, da bi se album izgubil v čistem punku, toda za glasbeno pestrost in pisanost so bili fantje očitno še premalo izkušeni. Morda je bil res vsega kriv bobnar Robert Schultzberg, ki je bil z brezčutnim nabijanjem za bobni vse prej kot virtuoz.

Toda v tesnobnem nesozvočju njihove glasbe se je poleg nezrelosti zrcalila tudi druga plat ustvarjanja, ki je glasbeni navdih iskala v zgodnjih izdelkih PJ Harvey, Nicka Cava in Joy Division, življenjski moto pa v poznih sedemdesetih vzniklega razkošnega glam rocka in v zvezdniški kreaturi Ziggyja Stardusta. Nenadoma so Placebo postali vzhajajoče zvezde velikega formata, ki tako ali drugače obetajo vrnitev nečesa, čemur mlajša generacija ni bila priča. Nič čudnega, da jih David Bowie kuje v zvezde; da jih mularija obožuje in da so jih mediji razglasili za tiste, ki so britpopu zadali smrtno rano.

ZDAJ PA RESNO!

Po vsesplošni evforiji, kakršno so - paradoksalno - pred njimi povzročili Oasis in Suede, so se Placebo zavestno odločili potegniti črto med medijskim monstrumom, ki je zrasel predvsem iz Brianove promiskuitetne biseksualne in androgene narave, in že resno ogroženo glasbeno izraznostjo. Do neke mere jim je tudi uspelo. Lansko jesen izdani album Without You I'm Nothing preseneča z resnostjo in zanosom. Trendovsko prostituiranje je tako postalo del preteklosti; zgodbice o Molkovih divjih ponočevanjih z Martinom Gorom (Depeche Mode), o porazni nemški turneji z losangeleškimi macho rokerji The Mustard Seeds (Placebo so jim v spomin na njihov avtobus napisali "Rock Pigs"), glasnih prepirih z bobnarjem Schultzbergom, obsedenih fanih in prijateljevanju z Davidom Bowiejem so zamenjali hvalospevi, namenjeni njihovemu novemu glasbenemu podvigu. Subtilen Without You I'm Nothing, v katerem je Molko dokazal, da ima poleg dolgega jezika tudi smisel za poetiko, je po zaslugi novega bobnarja Stevena Hewitta tudi zvočno skladen. Sonično prelivanje basa in kitare, ki si ju intuitivni Brian in glasbeno-analitično podkovani Stefan vedno znova podajata, in mehki takti bobna se odlično ujemajo tudi z Molkovim naposled dozorelim glasom. Očitno je našel pravi register, v katerem veliko pristneje izraža občutja in se ne dere več kot kakšna smrklja. Nalezljiva ritmična uvertura Pure morning, ki popolnoma odstopa od repertoarja, je rojena uspešnica. Toda veliko bolj reprezentativne so balade s čustvenim Brianovim glasom. Crawl, My Sweet Prince, Summer's Gone in Burger Queen so biseri, ki jih ne bi smeli tako hitro pozabiti; prav tako kot ne Placebo. Če v ničemer drugem, je njihov čar že v tem, da so z netipično rockerskimi pojavami zasenčili vse rockerje in tiste, ki mislijo, da to so.

In če jim kdo očita, da so si ugled zapravili z zvezdniškimi igricami, vedite, da si Brian Molko, Stefan Olsdal in Steve Hewitt privoščijo samo tisto, kar so si zvezde privoščile že pred njimi in kar si bodo tiste za njimi: seks, mamila in rock'n'roll.

Marta Pirnar

POZOR, SNEMAMO!

Razvpita glamourska preobleka je Placebu poleg občudovanj in zgražanj prinesla tudi veliko podporo nekdanje glam zvezdniške persone Ziggyja Stardusta/Davida Bowieja in neodvisnega režiserja Todda Haynesa. Slednji jih je spravil v underground musical Velvet Goldmine (pri nas so ga krstili za Žametne noči), nastal pri producentski hiši Michaela Stipa. Gre za dobrih sto dvajset minut dolg zapis o glam sceni konec sedemdesetih let, v kateri Ewan McGregor igra blodnjavo rockovsko zvezdo, Eddie Izzard pa managerja skupine. Molko v filmu nastopa kot nekakšna bolanovska (Marc Bolan) figura, ki s skupino The Flaming Creatures (menda je to naslov pornografskega filma iz dvajsetih le) zapoje 20^th Century Boy T-Rexa.

"Takoj sem zgrabil priložnost," je nastop v filmu komentiral Brian. "Sam sicer še nikdar nisem igral, čeprav imam diplomo igralske šole, sem si pa že dolgo želel. Če zmoreta Bowie in Courtney, zmorem tudi jaz!" Iz "igralske izobrazbe" Molko črpa tudi zamisli za glasbene stvaritve in videospote. Drugi album Without You I'm Nothing je dobil ime po razvpitem broadwayskem musiclu Sandre Bernhard, prenesenem na platno, ki med drugim govori o življenjskem slogu homoseksualcev, tema videospota za malo ploščo Pure Morning pa je iz filma Fourteen Hours (1951) režiserja Henryja Hathawaya. Tako kot depresivni samomorilski filmski junak štirinajst ur stoji na vrhu sedemnajstnadstropne stolpnice in gleda zgražajočo se množico mimoidočih radovednežev, policistov, novinarjev in sorodnikov, ki napeto čakajo na njegovo odločitev, se tudi Brian pripravlja na usodni skok; samo da se njegov skok v gotovo smrt spremeni v arogantno hojo po stolpnici navzdol …

POREDNI MOLKO

Brian Molko, čedna punčka, ki je pravzaprav fantek, je še kako dobrodošla pop kreatura današnje medijsko dovzetne generacije. Ne, nikar ga ne primerjajte z Marilynom Mansonom; iz njegovih ust ne boste slišali psihotičnih anti-in prodružbenih puhlic, ki širijo strah in paranojo (mar ljudje res padajo na takšne štose?), pa tudi ne pikantnih zgodbic o tem, s kom ali s čim, kje in kdaj je potešil spolno slo. Status glasbene zvezde je vedno dajal možnost za neskončno odkrivanje najbolj skritih človeških lastnosti, ki jih vzgojna družbena socializacija v ranem otroštvu zatre v kali. Na odru, pod njim in za njim je dovoljeno prav vse. In Molko je dovolj pogumen, da se s svojim videzom razgali pred javnostjo in podvrže kritiki.

Že v luksemburški šoli za otroke ameriških priseljencev je zaradi majhne in drobne postave spadal med tiste dolgolase "izmečke", ki so hodili v dramski krožek in so jih že zato imeli za "zadrogirane pedre". S tem je delal sramoto vsem "pravilno naravnanim" in vsesplošno priljubljenim fantom, ki so igrali v vseh mogočih košarkarskih in nogometnih moštvih. Eden izmed njih je bil tudi takrat še latentni homoseksualec Stefan Olsdal, s katerim sta se leta kasneje srečala na londonski podzemni železnici, pozabila na srednješolske razlike in skupaj ustanovila bend.

Angleški mediji so ga poimenovali drug-crazed sex dwarf, po naše nekakšen zadrogirani škratek, obseden s seksom. Definicija sedemindvajsetletnika ameriško-angleškega rodu, ki je otroštvo preživel med ZDA, Liberijo, Libanonom in Luksemburgom, vse zaradi očetovih bankirskih poslov, niti ni tako pretirana. Dvospolna pojava in za večino patetična ženska kamuflaža vpije po tem, da bi bila opažena. Njegov obraz z melanholičnim pogledom, z vekami, nabreklimi od senčila, in s polnimi ustnicami, oblikovanimi s črtalom, je krasil prav vsako naslovnico britanskih glasbenih revij, ki še vedno z veseljem objavljajo njegove iskrene poglede na meseno in umetno uživaštvo. Brian Molko pač preskuša zmogljivost lastnega telesa; medtem ko je sam brezsramno spregovoril o eksperimentiranjih z mamili, pa se ga radovedni glasbeni pisuni niso upali povprašati o tem, s kom raje deli posteljo: moškim, žensko, morda živaljo? Spolno življenje androgenega Briana Molka je vzburjalo veliko bolj, kot njegova tesnobna besedila (Since I was born I started to decay / now nothing ever goes my way), ovita v postpunkersko naglico. Seveda ga je v tančico radovednosti ovita skrivnost neznansko zabavala, pa tudi novinarji sami so v tem videli svojevrsten čar. In ko se mu je v intervjuju za Melody Maker "zareklo", da je biseksualec (po njegovih besedah je bilo zanj isto, kot če bi povedal, da je za zajtrk jedel jajca), je bilo ugibanj in s tem povezanih neskončnih nesramnih variacij na eno in isto temo konec. Navsezadnje so se vsi morali sprijazniti, da je Brian Molko samo to, kar je, človek, ki med drugim ljubi tudi glasbo. In ki je na srečo ali nesrečo postal pop silhueta – ne, ne devetdesetih, pač pa 21. stoletja.

BRIAN MOLKO …

O MOŠKIH: Moški znajo biti grozni in otročji … Njihovo obnašanje na ulici in v lokalih se mi zdi odvratno. Pove mi, kakšen sam nisem, in vedno znova se sprašujem, kakšen moški sploh sem. (Melody Maker, sept. 1996)

O LEPŠEM SVETU: Svet bi bil lepši, če bi vsi imeli enake genitalije … Če bi vsak moški lahko dosegel svojega tiča in si ga sam pofafal, bi sploh kdaj šel iz stanovanja? Bi, vendar samo zato, da bi si kupil ogledalo. (NME, maj 1997)

O HOMOFOBIJI: Nikdar nisem bil homofobičen in eden od razlogov, zakaj sem nehal z mamo hoditi v cerkev, je prav stališče cerkve do homoseksualnosti. (Melody Maker, jan. 1997)

O LJUBEZNI: Nič si ne želim bolj kot to, da bi našel osebo, zaradi katere bom po fantastičnem koncertu, ko se bom počutil velikega tri metre in seksi, lahko stopil z odra, ne da bi si rekel: "Hočem fuk!" Rad bi našel koga, zaradi kogar bom raje šel nazaj v hotel in ga poklical. (NME, maj 1997)