Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Radikalizacija srca in posluha (7)

Rože za Impulse!

"Enkrat vas bom zbral 15.000, in potem boste pihnili vsi hkrati."

Sun Ra

Odkar se trudi - že tako in tako dovolj znegativizirane kraje - mračiti še nenavadni smrtnik po imenu doktor Rode, odtistihdob nam je v posebno veselje, s pesmijo v srcu spregovoriti o resnično velikih, zares pomembnih krščanskih osebnostih, da ne bo pozneje očitkov, kako nič ne pripomoremo k sveti stvari. Danes je tako pred nami Albert Ayler, skladatelj, glasbenik, saksofonist, duša avantgarde.

Robert Palmer, pisec instruktivne spremne besede k prvi LP izdaji enega izmed Aylerjevih pričujočih koncertov (1978) srhljivo opominja na Williama Carlosa Williamsa, čigar dictum da se pogosto navaja pri rokerskem piscu Petru Guralnicku: "Vsem čistim produktom Amerike se odrola." Albert se je novembra 1970 vrgel v Vzhodno reko - enako mlad je bil ko Bird - njegovega brata Dona so kasneje prisilno hospitalizirali. Oba sta šla že pred tem večkrat do konca in še čez. Avtor se pri tem hipoma spomni na album Country Negro Jam Session (Arhoolie, 1959-60), posnet v Louisiana State Mental Hospital v Jacksonu. "Pacient" alternira petje in piha v steklenico kokakole, pri čemer je njegova godbena tehnika identična pigmejskemu hindewhouju, njegov izraz je nekje med afriškim deževnim pragozdom in starimi črnimi piščalkarji iz tako imenovanega countryja, drugi "pacienti" pa ga spremljajo tolkaje po tleh, in to v zgledno neurejeni poliritmiji. In se povpraša, lucidni Palmer: Kako to, da je edini posnetek takšne črne godbe, kar ga premorejo ZDA, posnet v umobolnici? Kdor je kdaj stopil v Kongresno knjižnico ali na Smithsonian, ve zakaj: Ker je ameriški (diskografski) arhiv del inštitucije, kakršne koli si že bodi.

Ayler ni igral jazza po starem: Tako globoko je bil v črnem izročilu, v tisti tvarini iz bolnišnice v Louisiani - upam na jasen paradoks - da mu ni bilo treba igrati po starem. Pihalski kolega Archie Shepp ga je skušal rešiti še petnajst mesecev pred smrtjo, ko je nesrečnik kolebal, ali bi vse skladbe zapustil prijateljici pevki Mary Parks ali ne. John Coltrane je bil mrtev, tako da - obenem s starši, ki so se ga naveličali - ni imel več največjega moralnega in materialnega podpornika. Zasedb, ki zdaj zvenijo z novih Impulsovih reedicij, že lep čas ni bilo, in Albert Ayler je nekega dne vadil v studiu za Music is the Healing Force of the Universe, tak skromen, kot po navadi, le da je Sheppu, že tako ali tako razvpitemu po dvomih o vsakem neiskreno podanem konceptu, ko je intuitivno privihral noter nadzirat ranljivega in ranjenega kolega, takoj padlo v oči, da ima na sebi rokersko jakno in ne običajne neopazne jazzovske oprave s ponosnim obeskom ali ceneno kravato. Archie si ni upal reči kolegu nič neposrednega, ves bistven bes pa je zato izlajal na kitarista Henryja Vestinea (tedaj tudi člana skupine Canned Heat), ko je poslušal izvedbo bluesa "Drudgery", opazovaje njegove mastne dolge lase in pobledelo obličje: "Tvoje igranje se mi je zdelo precej boljše prej, preden sem videl, kakšen si." In je šel. Takrat so se šli zelo zares, a kljub temu ni bilo več pomoči.

Aylerja, Otroka Luči v svoji čistosti nista mogla zdržati socialnih lomov in psihičnih brnenj v šestdesetih. Drzna primerjava, ko je že po sredi jazz - toda mar ni istočasno tudi Theodor Wiesengrund Adorno, tvorec teorije, ki bi bila večidel kakor nalašč za tiste premične čase, klecnil, okamenel, odmrl kakor onadva, pridigarja ljubezni, lepote, bratstva in višjih, pomembnejših reči. Slutnja o utopični, že naprej prodani ideji je bila očitno premočna, vizija o zgolj začasni revoluciji je kakor nevihtni plašč pregrnila njun neskončen, veliko dalekosežnejši pogled. Vseobsegajoča ljubezen, kakršna je bila v časteh pri hipijskem gibanju, tudi ni imela veliko skupnega z aylerjevsko religioznostjo videnj, vizij, napovedi, transov in abstraktno univerzalne sreče. Pri njiju tudi ni bilo kakšne zamegljene psihedelične predanosti, poznala sta marveč fokusirano, jasno, težko prigarano delovanje-vedenje. Leta 1969 so Imamu Baraka, Larry Neal in A. B. Spellman še strastno urejali majhno revijo z naslovom The Cricket. V njej sta kakšno kritiko, pesem in podlistek semtertja rada priobčila tudi Sun Ra in tolkalec Mtume. Med prispevki se je tisto leto pojavilo tudi nenavadno pismo, oddal ga je zvesti bralec - Albert Ayler je takrat javno objavil svoje najnovejše in poslednje videnje: "Videl sem novo Zemljo, kot jo je naredil Bog, ki je prišel iz Nebes. Pred toliko in toliko leti so temu rekli Novi Jeruzalem. Moja nova Zemlja je bila čvrste zgradbe, sezidal jo je namreč sam ljubi Bog. Niti malo ni bila podobna ustanovam, kakršne imamo zdaj, ki v njih ljudje kar tekmujejo, kdo bo komu prej ubil dušo."

"Sploh je pa malce prepozno za vse skupaj, saj me duh obletava že kar nekaj let," je v predsmrtnih mesecih rad potožil Albert. V igri je bil kajpada isti duh, kakršen je spreletel tudi Tranea; njegova mati je izjavila, da ji je - potem ko je zložil godbo za svoj album albumov A Love Supreme - povedal, da se mu je v sanjah prikazal Bog. Na moč jo je zaskrbelo, zakaj dobro je vedela, da to prinaša kvečjemu smrt. Tako Albert Ayler kakor John Coltrane sta preminila kmalu po usodnem srečanju z Najvišjim. John ni bil z našega planeta, ko se je primikal bliže in bliže k Stvarniku, Albert je bil v tej gesti še kako zemski, a mu je notranje uho slišalo zelo na daleč, čez vse svetove je seglo. Johnu Coltraneu, svojemu zaščitniku (na pričujočih posnetkih je 18. decembra 1966 še med tistim redkim poslušalstvom) je Albert Ayler na njegovo poslednjo voljo zaigral na pogrebu. S kvartetom je izvedel "Truth is Marching In" (obstaja posnetek!) in po koncu silovito zatulil: Priče zatrjujejo, da je bilo slišati kakor mešanica neskončne žalosti, ker je njegov ljubi Trane umrl, in norčevske radosti, ker bo živel večno. Drugi velikan s saksofonom na odprtem grobu je bil, kakor najbrž znano, Ornette Coleman.

Po mnenju prof. Anthonyja Braxtona je bilo s tem dejanjem na pokopališču konec jezično-spretnostne raziskave vokabularja: "S posebno kultivacijo kreativnih godb sta začela John Coltrane in Pharoah Sanders, Ayler pa je dosegel vrelišče. Obdobje je z njim izhlapelo, kratko malo ni bilo več energetskih ravni za raziskavo. Postaylerjevsko obdobje pomeni, da smo se kratko malo ustavili, preučili obdelano gradivo, ga premislili tudi formalno in večkrat dobesedno vsilili nekakšen red v kaos, ki se je napletel, ko so umetniki z manj vizije kakor Ayler nič hudega sluteč stopili skoz vrata, ki jih je odprl."

Toliko o smrti, o koncih, ko pa pričujoča diska ja prinašata eno samo veselje do življenja, veliko čiščenje in prizadevanje po dokončno osvobojenem korakanju naprej. Albert Ayler na njiju organizira godbo v svojem znamenitem zamahu, ki varuje zasedbe kot collective personnel (kolektivno osebje), kar je konec šestdesetih postala ponosna praksa, denimo, tudi pri čikaški Asociaciji in na evropskih improvizatorski in "klasični" sceni. "Vodja" je inkorporiran dejavnik, ne daje povnanjenih "direktiv", njegova avtoriteta sta zgolj notranja pihalska vnema in jasno odigran namig, predvsem pa mora skrbeti za formalno čvrstost, kajti zasnove - resda ves čas del Enega - gredo tudi ves čas vsaksebi. Z bratom Donom in občasno pozavno se sestavlja dobeseden brass, torej majhen, a krepak harmony band, plehmuska, krog te pa je kar nekaj variabel: tolkalska je do konca poliritmična, po najboljših močeh vzdržuje svojo igrivo domišjijo, pravo odkritje pa se razodeva s kontrabasi - v kolektivu sta, po Albertovi iznajdbi, dva. "V tem je bistvo," je pojasnjeval Albert Ayler, "kajti saksofon in trobenta se tako lahko gibljeta v dveh harmonskih smereh, ki pa sta, seveda, integralno povezani, tako da ostajamo v organski celoti." Bodite pozorni predvsem na Alana Silva in njegove osupljive raziskave zgornjih registrov na strunskem globilu. Duhoviti violinist Michel Sampson je Aylerjevo nizozemsko odkritje, klasično izobraženi goslač, gost vrhunskih simfoničnih orkestrov, ki pa mu je sodelovanje z Ornetteom Colemanom (in njegovo priporočilo Aylerju) za lep čas spremenilo kariero. Konec junija 1967 se je Ayler s fanti odpravil na edini festivalski nastop v ZDA, na newportski Jazz, v državo Rhode Island. Ne le da je kazalo na najboljše, namreč na neverjeten preboj med popularne zasedbe, Ayler je imel pred odhodom na oder, kjer so dali od sebe vse, celo ekstatičen promocijski nagovor, rekoč: "Če nas ljudje ne marajo zdaj, nas pa še bodo. Z vseh vetrov se zgrinjajo, in dokončna zmaga resnice je samo še vprašanje časa. Coltrane mi je 1966. rekel, da bom čez dve leti na vrhu te reči, in kakor kaže, gremo resnično proti temu." En teden po Newportu je Sampson zapustil skupino in se odločil, nadaljevati s klasično kariero. Malo zatem, 17. julija je umrl Trane - toliko, da je Aylerju še priznal, kako zelo je vplival nanj. Albert Ayler ni verjel - do konca je bil prepričan, da je kaj takšnega pač nemogoče in da velja zgolj obrnjeno.

"Ne osredotočajte se ves čas na note, na sekvenčnost, kakršna bi se pokazala, ko bi zaigrano zapisali na papir. Raje usmerite svojo imaginacijo k zvoku. Sledite zvoku, višinam, barvam. Domala videti morate, kako se gibljejo. Poskusiti morate, pa boste naposled morda slišali vse obenem." Takšen napotek za poslušanje te kreativne godbe je podal Don Ayler. Pri samem zvoku morda ni odveč znova in znova pripominjati, da se je Albert lahko postavil z dvojo tehniko - globoka, raskava nižina in okrogla, vedra višina, kakršno gojijo z glasovi, žvižgi, guturalnimi tleski in piščalmi gvinejsko ljudstvo Toma, slonokoščeni Dan, zahodnoafriški zdravilci ali pa ameriška pevska legenda Blind Willie Johnson (Cf. "Dark Was The Night"). Ta je na Aylerja vplival silovito, tudi s svojimi evangelijskimi triadami, z apokaliptično zamaknjeno, preprosto pesemsko monštranco na toniki, dominanti in subdominanti, ki pa jo jezična intenzivnost, navidez brezbrižna aritmija, zlasti pa iz nje naravno izhajajoči trans (danes bi morda v tej zmešani, vsega hudega vajeni branži kdo uporabil kar neverniški, obči izraz noise, tukaj pa iz jasnih razlogov ostajamo pri transu, zakaj razlika je pač bistvena, dobesedna) popeljejo v neznano. Kar zadeva izbruhe v trans, si Albert in Don lepo parirata - na saksu občudujemo pravo zakladje melodičnih objemk, dinamičnih, frazeoloških in agogičnih detajlov (nikar okrasij!), Albert zmore iz tenorja spraviti altovsko višino, iz alta pa tenorsko globočino, vtem ko se tromba junaško vzpenja po svoji čudežni kromatiki. Don Ayler je - tehnično vzeto - trobento vse življenje igral "narobe", z grlom in ne direktno iz preponske zračne zaloge, kar pa ga niti malo ni motilo, da bi ne bil virtuozil s svojo znamenito akordično posebnostjo in ostajal bratov zlati fant. Če se ne boste mogli spomniti, od kod vam zvenijo znano njuni parni transi, pokukajte v poznejše čase, v novejšo zgodovino. Ja, res je, mestoma igrata John Zorn in Dave Douglas v Masadi na osupljivo podobne karte. Jezus Kristus je očividno - vsaj v New Yorku - en sam bog, ki ne pozna nasledniških pravic, milosti in odstopanj.

V letih, ko je posnet tale material, je Albert Ayler, veliki ljubitelj koračnic, na vseh svojih koncertih zaigral marsejezo, in to vsaj enkrat. Okruški njenih harmonij so se naselili celo v njegove avtorske skladbe "Infinite Spirit", "Spirits Rejoice" in "Light in Darkness". Francoska himna marsejeza - sam jo je ljubkovalno poimenoval "Majoneza" - je postala del Aylerjevega repertoarja oziroma baza za njegove eksperimente - že med služenjem domovini, ko so ga na začetku leta 1959 iz ZDA preselili v Pariz. S spakovanjem na račun nacionalnega simbola se je tam, opogumljen z jazzom, ki ga je slišal po klubih, maščeval za neznosne uniformne mesece v Kentuckyju. Dodati velja, da je že dobri dve leti pred Jimijem Hendrixom in njegovo woodstoško afero razgalil in detoniral tudi motiv iz ameriške himne - nahajate ga na tehle posnetkih. Vse za Edino resnico. Kadar koli se je mladi vojak Ayler s kolegi navdušen nad Evropo podal iskat novih form, jih je slišal za hrbtom od vrhovne soldateske: "On je bolan. Ne pogovarjajte se z njim. Izognite se mu." Bilo je to v letih, ko si je že drznil stopiti na pot, ki se je z vsem dolžnim spoštovanjem do Charlieja Parkerja pozneje definirala v revolucionarnih protibirdovskih stavkih: "Tisto je bilo zame preenostavno. Jaz sem umetnik. In doživel sem več, kakor lahko izrazim v bopovskih terminih." Odpoje temo, res je, in ta gre čez vse konce in kraje, na prvi posluh navaden marš a la Sousa, potem pa ga z zasedbo in njeno zavzetostjo - prav neverjetno zavzetostjo za kreiranje godbe, če upoštevamo, da sta mu benda tedaj kadrovsko in idejno že razpadala - izstreli zdaj v New Orleans, hip nato v Rezijo (antifonarij z godalcema) in med lirične slovenske izseljence v svoj rodni Cleveland, med zlatne trube Dragačeva, v Zahodno Afriko, med sufije in še marsikam in nazaj prek širnega vesolja k svojemu ljubemu zunanje-notranjemu Bogu, ki ga je imel na odru tako zelo rad, ko je širil pljuča (poslušajte, kako gre k soundu njegovo do hlipa strastno zajemanje sape v srce parajoči baladi "Angels"!), da so se ohranili vsi ključni posnetki. Tej godbi bi z veseljem rekel ljudska, in srčno upam, da jo bo tudi splošno glasbeno uho kdaj razpoznalo za takšno, za docela "našo". Tedaj bodo lepši časi za vse. In kako drugačna bi bila že sedemdeseta v godbah, če... Če... ČE...

Albert Ayler (1936-70), skladatelj, glasbenik, saksofonist, duša avantgarde, pa tudi newyorška slaba vest, velik, zgleden kristjan, melodična, lirična, pastoralna osebnost. Poslušajmo ga vedno znova in se učimo neskončne ljubezni do godbe in ljudi, samotne avantgardne kreacije, ki je pri njem nastajala iz najiskrenejših globin, iz brezkompromisno pristnega, žlahtno primitivnega, do obisti primarnega doumevanja tradicij. Brez dodatkov krvi in grude, da ne bo pomote, prosim lepo, nič ni izkrivljenj, podtikanj in igric, samo sonce in kak begav oblak. Neokusno bi bilo zdaj še enkrat omenjati mračnjaka iz prvega odstavka, toda če smo že pri pomanjkanju zgodovinskega spomina: Nekateri v Ljubljani in bližnji okolici ne bomo pozabili zlepa, da je Radio Študent vrtel in resno obravnaval Aylerja celo tedaj, ko ga je ves preostali svet ignoriral krepko desetletje. Še ene rože torej, za (nekdanji) Radio!

Miha Zadnikar

ALBERT AYLER LIVE IN GREENWICH VILLAGE

The Complete Impulse Recordings

2CD, Impulse! IMPD-2-273, 1998

Kolektivno osebje:

Albert Ayler alt- in tenorsaksofon

Don Ayler trobenta

George Steele trombon

Michel Sampson violina

Joel Freedman violončelo

Lewis Worrell; Bill Folwell and Henry Grimes; Bill Folwell and Alan Silva kontrabas

(najbrž) Call Cobbs Jr klavir

Sunny Murray; Beaver Harris bobni

Skladbe:

(1) "Holy Ghost", "Truth is Marching In", "Our Prayer", "Spirits Rejoice", "Divine Peacemaker", "Angels";

(2) "For John Coltrane", "Change Has Come", "Light in Darkness", "Heavenly Home", "Spiritual Rebirth", "Infinite Spirit", "Omega is the Alpha", "Universal Thoughts" (slednja ni posneta do konca - verjetno je zmanjkalo traku).

Posneto v klubih:

The Village Gate, New York City (28. marca 1965);

The Village Vanguard, NYC (18. decembra 1966);

The Village Theatre, NYC (26. februarja 1967).

Izbrana in dostopnejša diskografija:

The First Recordings, Vol. 2 (1962), DIW/Koch 349, CD 1991;

Spirits (ponekod tudi: Witches and Devils, ali: Mothers and Children),(1964, 1988), Black Lion/Arista/Freedom Records 741018, CD 1990;

Spiritual Unity (1964), ESP 1002, CD 1993;

Goin' Home (1964), Black Lion 760197, CD 1995;

New York Eye and Ear Control (1964), ESP 1016, CD 1993;

Bells/Prophecy (1965), ESP 1010, CD 1993;

Sunny's Time Now (1965), Jihad 663;

Spirits Rejoice (1966), ESP 1020, CD 1993;

Slug's Saloon #1 (1966), ESP 3031, CD 1997;

Lorrach/Paris (1966), Hat Hut Records 6039, CD 1990;

Love Cry, Impulse! 108 (1968), CD 1991;

Music is the Healing Force of the Universe (1969), Impulse! AS9208;

Vibrations (posth., 1973), Freedom Records 741000, CD 1988;

My Name is Albert Ayler (ponekod tudi: Free Jazz), Black Lion 760211, CD 1996;

Referenčno ogrevanje:

Tony Conrad: "Four Violins" iz Early Minimalism (1964/5)

Arsenic 33, 4CD, 96 str. teksta + CD-ROM (1997)

Prima Materia with Rashied Ali:

Peace on Earth

Knitting Factory Records # 158 (1995)

Meditations

KFR #180 (1996)

Albert Ayler's Bells

KFR #190 (1996)

John Lurie: The Resurrection of Albert Ayler

avtorska godba za plesno predstavo Karole Armitage z naslovom The Elizabethan Phrasing of Albert Ayler (NYC); štiri skladbe izšle na albumu družno s kinsko godbo k Stranger than Paradise (Made To Measure 7, CD, ZDA 1985), izvajajo John Lurie, Curtis Fowlkes, Arto Lindsay, Jill Jaffee, Mary Rowell, Tony Garnier, E.J. Rodriguez, Tony Nogueira in Douglas B. Bowne

Giorgio Gaslini Quintet

celoten album Ayler's Wings (Soul Note, 1991)

Leroy Jenkins: "Albert Ayler (His Life was too Short)"

z albuma The Legend of Ai Glatson (Black Saint)

Saxemble: "Ghosts"

z albuma Saxemble (Qvest, 1996)

Marc Ribot: "Ghosts" za kitaro solo

kongenialna interpretacija znamenite Aylerjeve kompozicije, na albumu Don't Blame Me, DIW 902, 1995. "Standard" "Ghosts" nahajamo vsaj še pri tehle glasbenikih: Gary Windo, Dr. Eugene Chadbourne, Lester Bowie, Crazy Backward Alphabet, David Moss, Gary Lucas, Michael Brecker, Pat Metheney,...

Občasni Aylerjevi otroci:

Vernon Reid, John Zorn, David Murray, Bill Frisell, Elliott Sharp, Peter in Caspar Brötzman, Universal Congress Of, Borbetomagus, Sonic Youth, Kronos Quartet, David Sanborn,...

Priporočljivo branje študiozne biografije:

Valerie Wilmer, As Serious As Your Life, 1977

Peter Niklas Wilson, Spirits Rejoice!, 1996

Obvezno si oglej:

http://ernie.bgsu.edu/~jeffs/ayler.html

(ustna zgodovina, resna in izčrpna biografija, natančna kronologija,...)