Ragtime

Glasba za nostalgike?

Ob prelomu tisočletja mineva okroglih 100 let, kar je ameriške zakotne beznice (in ne le nje ...) začel prevevati ragtime. Kronološko je težko natančno reči, katerega leta je pognal ragtime, saj glasbena zvrst pač ni kakšna vojna, katere začetek si s krvavimi črkami vtisnemo v zgodovinski spomin. A nekako okroglo lahko rečemo, da je ragtime doživel prvi komercialni uspeh leta 1899, ko je John Stark, sladoledar in ljubiteljski založnik, slišal Scotta Joplina igrati Maple Leaf Rag - in v hipu odkupil pravice za tisk notnega zapisa tega najuspešnejšega raga vseh časov (ob tudi Joplinovem Entertainerju). Stark je s tem obogatel (Joplin seveda manj), ragtime pa je začel pohod iz beznic v urejeno življenje, kjer ga poslušamo še sedaj.

Ragtime je glasbena zvrst, ki jo imajo mnogi za prvi brst sedaj že močno cvetočega grma jazzovske godbe. Menijo, da se je z njim jazz začel. Drugi pa temu mnenju enako goreče nasprotujejo, in delno imajo prav: ragtime res ni tipična jazzovska zvrst in glasba, saj mu manjka osnovna karakteristika jazza - improvizacija in z njo spontanost. Vendar pa lahko ragu kot jazzovski glasbi v oporo priznamo, da vsebujejo ragi takšen čustveni naboj, kot ga do takrat ni imela v sebi še nobena zahodna klasična glasba - pa toliko afriških godb. In s to trditvijo rag pač je jazzovska godba. Teh prerekanj seveda ta članek ne namerava končati, pa zakaj tudi bi. Majhni konflikti rojevajo namreč toliko čudovitih reči, in v jazzu je bilo vedno veliko majhnih črno-belih konfliktov, ki to glasbo delajo tako dražestno in vznemirljivo.

Ragtime kot glasbena oblika

Ragtime je v osnovni obliki, kateri je vsaj na začetku in vrhuncu kariere sledil Joplin, prvi (a ne edini) kralj ragtima, povsem notirana glasba, to jo dela podobno klasični zahodni glasbi in nadvse različno od kasnejše jazzovske glasbe, kjer so notirani le posamezni deli skladbe, med katerimi je obilica prostora za spontano improvizacijo glasbenika. Pa ni notiranost edina "zahodnoglasbena" značilnost raga. Če pobliže pogledamo zgradbo katerega od klasičnih ragov, opazimo tudi podobnost v harmonijah, ki jih tudi v ragu, tako kot v klasični glasbi, sestavlja "sveta trojica" evropske posvetne in cerkvene glasbe - tonika, dominanta in subdominanta. In to še ni vse: tudi zgradba prvotnih ragov je tro- ali štiridelna, to jim daje veliko podobnost s klasičnimi menueti in scherzi. In tudi izvedba raga je zahtevala klasično glasbeno izobrazbo, saj so najboljši ragi terjali od pianista enako tehnično podkovanost in bravuroznost kot, recimo, Lisztove ali Chopinove mojstrovine. V notaciji, harmoniji, zgradbi ter izvedbi je ragtime torej povsem klasična glasba, malo drugače pa je pri ritmu. Ta je namreč edini, ki v klasičnih ragih izvira iz afriške godbe. V osnovi je povsem enostaven, tekoč dvočetrtinski takt, kot ga poznamo tudi v naših koračnicah. Vendar pa so mojstri ragtima ta ritem prevrnili v afriški maniri, kjer se vedno tepejo nadvse enostavni ritmi, ki le skupaj zaigrani dajo zapleteni občutek povsod tako opevane afriške poliritmije. Tudi v ragtimu je tako - tisto afriško patino, ki veje iz ritma ragtimov, ustvarja nenehno sinkopiranje, zaradi njega zvenijo ragi klasično šolanim ušesom ritmično razglašeno. Ta razglašenost se doseže tako, da pianistova levica, če si za osnovo vzamemo najbolj razvpito obliko ragov - klavirske rage, venomer ponavlja enostavni dvočetrtinski ritem s poudarki na vsako prvo dobo, desnica pa z melodijo sinkopira v sicer istem dvočetrtinskem taktu. Pa to sinkopiranje ni le hipno, kot smo vajeni v klasični glasbi, ki sinkope nikoli ni vzela za svojo (četudi sta Debussy in Stravinski poskušala celo to), temveč se razteza skozi celotno skladbo. Ta resda ni neznansko dolga, vendar je tudi štiri minute nenehnega sinkopiranja dovolj, da poslušalca vrže v zamaknjenost. To pa je tisti glavni učinek raga, ki je skupen tudi vsej jazzovski godbi.

Klasični ragtime je v vseh pogledih, razen v ritmu, zahodna klasična glasba. Seveda pa se je z razvojem začel oddaljevati od prvotne oblike in je vse bolj prevzemal značilnosti kasnejšega jazza. Ritem levice, če se spet opremo na klavirski rag, je postajal vse manj tekoč in ponekod sinkopiran, desnica pa je vseskozi sinkopirala; in to je pripeljalo do dvojnega sinkopiranja - osnovne, basovske linije (levica) ter tudi melodične nadgradnje (desnica). To pa je že pomembna lastnost jazzovske godbe. In ritem, za katerega je Joplin zapovedal, da naj bo počasen, saj bo le tako prišla do izraza vsa vrednost ragtima, je postajal vse bolj divji, hiter, afriško brezglav. Takisto so kasneje v ragtime vpeljali "walking bass", harmonije so se od svete trojice tonika-dominanta-subdominanta premaknile v disonantne postope, kot je na primer hkratno ali vsaj zaporedno udrihanje male in velike terce. Najpomembnejše za prehod raga v jazzovsko glasbo pa je pojav improviziranja na ragovsko temo, ki je rag dokončno spremenil. Seveda se je pri tem pojavilo nemalo zapletov zaradi tro- ali štiridelne zgradbe, ko ni bilo več jasno, na kateri del naj izvajalec improvizira - zato so kasnejši ragi večidel enodelni. S časom je v ragtimu vse bolj prevladovala afriška glasbena miselnost, klasične zahodne pa je bilo vse manj - to je pač posledica vse bolj vzpenjajočega se jazza, kateremu se ragtime ni mogel upreti. In primerno so bili tudi izvajalci spremenjenega ragtima večinoma Afroameričani, saj so bili vešči igranja po slušnem spominu - notacija modernih, improviziranih ragov je bila namreč nemogoča. Vendar pa o obstoju moderno spremenjenih ragov ni ravno veliko dokazov, saj notacije ni, ohranjenih valjev za pianole pa je bilo odkritih strašansko malo, pa še tisti so bili večinoma klasični ragi. Če pa poslušamo zgodnje posnetke Fatsa Wallerja ali J. P. Johnsona, nam je popolnoma jasno, o kakšnem jazzovsko spremenjenem ragu govorimo.

In ko ves čas govorimo le o klavirskem ragu, moramo povedati, da obstajajo tudi druge instrumentalne oblike raga, ki so sedaj manj znane, na prelomu stoletja pa so prav te nudile osnovo, na kateri se je do popolnosti razvil klavirski rag. V mislih imam vokalne rage, pa rage za banjo (prav temu pripisujejo muzikologi največji pomen pri razvoju klavirskega raga), rage za pihalne orkestre in celo godalne rage. V izvirni obliki valjev za pianole so se ohranili seveda le klavirski ragi.

Socialno okolje ragtima

Ragtime je v osnovi klasična zahodna glasba, igrana po afriško - ali, če citiram P. Amaliettija: akademsko napačna, toda čustveno pravilna. Pričakovali bi torej, da je imela pristaše med belci in med črnci. Seveda je ta pripadnost obojim šla v nos, še bolj belcem kot črncem, a kaj, ko je bil ragtime za tisti čas tako nora godba, da se ji zaradi barve kože pač ni bilo vredno odpovedati. Tako je ragtime začel pohod po Ameriki z juga, kjer je bilo največ Afroameričanov in kjer je bilo nočno življenje najbolj razvito: Memphis, Nashville, New Orleans, Sedalia. Pohod z juga po celotni Ameriki, ki jo je vnel v prav gorečo ragtimovsko mrzlico (čez dve desetletji ji je bila nadvse podobna swingovska histerija), je bil olajšan z gradnjo železnice po novem kontinentu, saj je bil ragtime v delavskih kampih najbolj priljubljena glasba.

Razvpitost ragtima med belci pa velja iskati v dejstvu, da je bil ragtime glavna glasba lokalov. In to ne le običajnih lokalov, temveč tudi tistih, bolj žgečkljivih - pivnic, barov, igralnic ter predvsem bordelov, v katere so zahajali vsi, črni in beli, rasizem gor ali dol. Klavir je bil v vseh teh lokalih obvezen inventar, in tako so bili s klavirjem obvezni inventar tudi črni pianisti - profesorji. Resda so bili temnopolti ali vsaj mešani Kreoli, vendar jih je imela večina klasično glasbeno izobrazbo, ki jim je omogočala velik repertoar skladb, s katerimi so morali zabavati obilno in nič kaj prizanesljivo poslušalstvo. Prav pri ragtimu se nadvse šolsko kaže pomen prostora na razvoj glasbe. Le predstavljajte si klasičnega "profesorja", ki vam v bordelu muči klavir s počasnim, spevnim ragom. Razburjeni klienti lokala bi ga kaj hitro odnesli skozi vrata, ko bi ne začel igrati bolj divjega, ritmičnega, modernega raga. Da, pomen glasbenih vrednot v ragu najlaže opišemo z vrednotami ljubezni v bordelu - primaren je ritem, ki mora biti divji in življenjski, saj je podlaga nadvse življenjskim rečem, kot se počno v javnih hišah. Melodija, še posebej nežna ali lirična, je pač drugotnega pomena, kot je resnična ljubezen drugotnega pomena v bordelskih pustolovščinah. Zato ritem zmaga nad melodijo in harmonijo, življenjski utrip nad sanjami. In iz raga se rodi jazz. Utegnete pomisliti, da je kasnejši jazz, rojen iz tako spremenjenega ragtima, oropan sanj, melodij ter harmonij in da ga preveva le življenjski, skoraj živalski ritem. Tako so res mislili beli konzumenti glasbe na prelomu stoletja, katerim je bila črna glasba pregrešna in bolna. A že takrat, še posebej pa sedaj, jih lahko ujamemo na laži, saj je v afriški godbi mnogo več lirike in sanj, kot smo jih belci zmožni videti. A ujamemo jih ne le na laži, temveč tudi v sprenevedanju, saj so prav belci nadvse radi zahajali v bordele z ragtimom, pa četudi so podnevi še tako govorili proti črncem in njihovemu glasbenemu izročilu.

Mojstri nekdanjega ragtima

Nedvomni mojster ragtima je Scott Joplin, dolgujemo mu najbolj razvpite ragtime vseh časov, zlasti The Entertainer in Maple Leaf Rag, ki je dobil ime po klubu Maple Leaf, kjer je Scott zaradi pobega z doma v mladosti služil kruh. Tam ga je slišal lokalni sladoledar, ljubiteljski založnik John Stark, ki mu je izdaja Maple Leaf Raga prinesla precejšnje bogastvo. Tega ni Joplin, rojen leta 1868 na meji med Arkansasom in Teksasom, nikoli dodobra okusil. Resda se mu je z izdajo ragov v notah ter na valjih za pianole uspelo dvigniti iz razreda običajnih profesorjev med ugledne meščane Sedalie, vendar bogastva pač ni bilo. Kako neki, ko pa je Joplin gojil tako megalomanske projekte, kot sta celo dve operi - Guest of Honor ter Treemonisha, ki sta obe propadli, pa čeprav je za obe napisal klasično ragovsko partituro ne le za klavir, temveč za ves orkester. Joplin je po klasičnem jazzovskem vzorcu umrl v sanatoriju zaradi sifilisa, reven in sam.

Ob Joplinu je treba omeniti vsaj še dva, ki sta razvijala klasični ragtime do popolnosti in ga nato celo pripeljala do jazzovske forme: to sta trgovec s tkaninami Joseph Lamb ter Louis Chauvin.

In kakšna je pri tem vloga Jellyja Rolla Mortona, ene od najbolj kontroverznih osebnosti jazzovskih godb, ki je imel na vizitki kot poklic napisano "izumitelj ragtima"? Pri klasičnem ragtimu bore majhna, pomembnejši pa je pri preobrazbi ragtima v jazzovske godbe, saj je Jelly Roll eden prvih, ki improvizira na ragovske motive, vpelje "walking bass", opusti večdelno obliko ter iz raga naredi jazzovsko formo, ki je zagrela jazzovski New Orleans in kasneje Chicago. Jelly Roll je z jazzovskimi priredbami klasičnih ragov prvi pokazal na enega od temeljev jazza, da je izvajalec s svojo glasbeno osebnostjo pomembnejši kot pa skladatelj, ki je napisal osnovni motiv. Ali drugače - Jelly Roll prav na primeru pervertiranega raga postavi glavni aksiom jazza, da je "kako igraš" vsaj tako pomembno ali celo pomembnejše kot "kaj igraš". V klasični glasbi pa je pomembno le "kaj igraš", saj so individualne interpretacije zaradi fiksnih notacij dokaj omejene.

Sklep

Ragtime je med vsemi jazzovskimi strujami dvakrat samosvoj. Notacija ter podobnost klasičnega raga z zahodno klasično glasbo ga delata drugačnega od drugega jazza, hkrati pa je ragtime ena redkih jazzovskih oblik, ki v kasnejši genezi jazza ni doživela ponovnih obuditev. Po prelomu stoletja in začetku dvajsetih let, ko je ragtime začel izginjati celo s Tin Pan Alleya, kjer se je masovna oblika raga obdržala najdlje, je bilo zelo malo novih ragov, veliko pianistov pa je sicer za intermezzo igralo stare rage Joplina in drugih ragovskih mojstrov. Še najdlje se je rag kot komercialno uspešna zvrst obdržal v nemih filmih, kjer je nudil glasbeno podlago. Vendar pa se v današnjem času prav na ameriškem jugu pojavljajo mladi pianistični zanesenjaki, kot je Reginald R. Robinson, ki ponovno opozarjajo na pomen ragtima za jazzovske godbe in celo pišejo nove rage, kar je hvalevredno dejanje. Tako se bomo morda bolj zavedali, koliko jazzovski maliki dolgujemo ragom Joplina, Lamba in Chauvina. V prasketajočem zvoku starih valjev pianol se je spoštovanje raga kar nekam izgubilo. To pa ni prav.

Rok Jurič