PRIMOŽ RAMOVŠ

(1921–1999)

"Prihodnost slovenske glasbe? Vprašajte me čez petdeset let, čeprav nisem pesimist in zaupam našim skladateljem." (junij 1990)

Našega skladatelja Primoža Ramovša, tega nadvse vedrega in prisrčnega moža, odslej ne bo več med rednimi obiskovalci koncertov. Ostali pa bodo mnogi spomini na srečanja z njim, velik opus zanimivih in pogosto izvajanih skladb in marsikatera iskrica, ki jo je povedal v intevjujih. Tudi revija Glasbene mladine hrani nekaj njegovih pripovedi, ki pričajo o skladateljevi izredno pozitivni naravnanosti do vsega, kar ga je obkrožalo. Do narave, do soljudi, do umetnosti.

Z naravo zelo čutim… Narava je tako pestra in bogata. Na vsakem koraku lahko srečaš kaj novega, pravo simfonijo, kjer je vsaka nota dobro postavljena. Posebno ljubim hribe in ravno o tem bi lahko rekel, da vsa ta pestrost odseva v moji glasbi. Mislim, da pišem zares slovensko glasbo. Če ne bi živel tukaj, ne bi nikoli pisal takšne glasbe. Vendar ljudje v današnjem času kar bežijo mimo, ne znajo občudovati detajlov, ne znajo gledati, uživati. Meni pa pomeni vse: sprostitev, kontemplacijo, tudi navdih … (marec 1991)

Brez dvoma je Primoža Ramovša narava oplajala tako po človeški kot umetniški plati. Znal jo je opazovati in uživati, tako kot je znal z navdušenjem, pa vendar razumno sprejemati nova znanja in se bogatiti z nasveti mentorjev, ki jih je spoštoval.

Vsak mlad človek ima in potrebuje vzornike. Srečen pa je lahko tisti, ki so mu bili dani tako idealni, kot sta bila meni Osterc in Casella... Vsak od njiju mi je zapustil nekaj trajnega. Ne morem si zamisliti svoje glasbene poti brez Osterčevih naprednih in brezkompromisnih načel ali brez Casellove širine in kulturne plemenitosti…

(september 1979)

Osterc nas je pustil delati popolnoma samostojno, gradil je prav na naši samostojnosti in podobno je bilo pri Caselli. Osterc ni maral lenobnosti in cagavosti, takšni, ki so ga kar naprej hodili spraševat "gospod profesor, kako naj naredim tole, ali naj bo to tako ali tako…", so pri njem opleli. Rekel je: "Odločite se, naredite do konca, nato pa pridite pokazat, da se pogovorimo!"

Sam sem mu za ta način še posebej hvaležen, ker me je naučil stati na lastnih nogah. Pri Caselli se je to nadaljevalo, obenem pa sem pri tem italijanskem profesorju dobil še malo mediteranske topline, ki mi v nekoliko suhoparnem češkem modernizmu pod Habovim in Osterčevim vplivom najbrž ni škodila.

… Osterc nam je poleg samostojnosti vcepljal pojem avantgardizma – gledati naprej in se požvižgati na to, kaj drugi govorijo. Če ne zdaj, te bodo priznali pozneje. In vidite, da je res tako … (november 1994)

Še pred nekaj leti se je jasno spominjal vseh podrobnosti iz študijskih let, ki so njegovo skladateljevanje za vselej zaznamovala z odprtostjo, neobremenjenostjo in delavnostjo.

Sedem za pisalno mizo, vzamem list notnega papirja, svinčnik in radirko – in delo se prične. Seveda je bilo prej potrebno veliko premišljevanja, od prvih utrinkov in zamisli pa do končne realizacije, ki mi teče na papir, brez pomoči klavirja ali kakšnega drugega inštrumenta. Kajti pred seboj in v sebi imam točno sliko, ki jo želim podati, in grafični zapis akustične vizije res ni nekaj nemogočega … (september 1979)

Umetnik in skladatelj, predvsem, je otrok časa, okolja in družbe. Ne morem točno povedati, kateri dogodek vpliva na kaj, na samo ustvarjanje. Vse to sprejemam vase, akumuliram v sebi, premešam, zmeljem in izbruham glasbo, ki je odsev vsega tega. Tako kot čebela. Srka cvetni prah in da od sebe med … (marec 91)

Primož Ramovš se je živo zanimal za vse novo, vendar si v lastnem slogu ni pustil vplivati. Trdil je, da danes ni več splošno veljavnih pravil, ampak si jih moraš ustvariti sam. In si jih je. Vselej.

Res je, da je v glavnem končana doba odkrivanja novih zvočnih pojavov. Mislim pa, da s tem avantgardi ni niti malo zadan tragični udarec. Kajti pred nami je dolžnost, da damo glasbi avantgardno vsebino, to je izraz današnjega trenutka s pogledom naprej. Sredstva so potem res le še sredstva. (september 1979)

Če izraziš svojo umetniško moč v glasbi, morajo to zaznati tudi drugi, če pa je nimaš, si navaden "šuštar", obrtnik, ki krasno dela, vsebine pa nima. Vsebina pa je pomembna … Veste, nikoli se nisem preveč oddaljil od tradicionalne niti. Večkrat sem že povedal, da imam korenine v tradiciji, odprt pa sem za eksperimente. Vendar ne samo za eksperimente in za eksperimente za vsako ceno, temveč zanje v pametni meri … Ekstremi pa so res značilni za moj opus. Ljubim kontraste, ker se mi zdi, da to glasbenik potrebuje, drugače je dolgčas … (marec 1991)

In mnogi izvajalci radi izvajajo Ramovševo glasbo, še posebej pa cenijo skladateljev dobrohotni in prijateljski pristop, ki so ga skoraj do zadnjega potrjevali tudi njegovi skoraj obvezni obiski koncertov. In ne le tistih, kjer so izvajali njegova dela.

Upam si trditi, da je moj odnos do izvajalcev vedno pozitiven. Cenim njihove napore, da bi naše skladbe čim bolje poustvarili. Posebno spoštovanje pa imam do tistih, ki poskrbijo, da je njihov repertoar vedno bogat z novimi deli. Ti so obenem s skladatelji tako pomembni nosilci naše glasbene kulture! Zato sem vsakega naročila vesel in ga rad sprejmem, čeprav se že vrsto let dušim od njih. To je za nas skladatelje posebna spodbuda. (september 1979)

Čeprav se Primož Ramovš ni odločil za poučevanje, je mladim zvesto stal ob strani. Nikdar mu ni bilo težko ugoditi mlademu izvajalcu, ki ga je prosil za novo skladbo, le redko se je zgodilo, da ga ni bilo v dvorani na koncertih mladih glasbenikov. Še posebej vesel pa je bil vsakega novega ustvarjalca.

Najmlajša generacija naj bo vesela, ker jim dela tako pogosto izvajajo. Morda mislijo, da ni tako, ampak lahko povem, da je bila med mojim študijem izvajana ena sama moja skladba za klavir in da tudi takoj po diplomi ni bilo dosti bolje …

Glede samih študentov in tistih, ki so pravkar končali, pa lahko rečem, da sem optimist. V sebi imajo ustvarjalno iskro in bodo stebri nove slovenske glasbe. Svetoval bi jim le to, naj delajo, delajo, delajo, ker se samo tako brusijo. Ni ga komponista, ki bi pisal same "super" skladbe. In če samo za primer rečem, da je izmed desetih skladb le ena dobra, potem jih zato napiši deset. Torej še enkrat, naj delajo in delajo. Tako bom lahko mirne duše odšel s tega sveta v prepričanju, da bo naš mladi rod nadaljeval in razvijal vsa naša sedanja prizadevanja in napore – in to z največ uspeha, v čast in ponos slovenskega naroda in njegove glasbe.

(marec 1991)

Citati so iz prispevkov Primož Ramovš avtorja Iva Petrića (GM, september 1979), Pisma skladateljev (Glasbena mladina, junij 1990), Še na mnoga ustvarjalna leta, skladatelj Primož Ramovš avtorice Veronike Brvar (Glasbena mladina, marec 1991) in Osterčev čas avtorice Kaje Šivic (GM, november 1994).