Steve James govori o Samu McGeeju

DED KITARISTOV COUNTRYJA

Sam McGee je bil eden izmed najpomembnejših kitaristov countryja. Ob njegovih ploščah so se učili vsi poznejši mojstri z Docom Watsonom in Chetom Atkinsom na čelu. Med McGeejeve zveste in uspešne učence sodi tudi naš koncertni znanec Steve James. Kot velikemu poznavalcu ameriške glasbe, tako bluesa kot countryja, smo mu postavili nekaj vprašanj o tem napol pozabljenem trubadurju, ki ga nihče ni zmogel posnemati, a so bili vsi pod njegovim vplivom.

Steve, kako in kdaj si se zaljubil v countryjevsko glasbo in kdo so bili poleg Sama McGeeja tvoji prvi junaki countryja?

Moj prvi countryjevski vzornik je bil Harry "Heywire Mac" McClintock. Ko sem bil še deček, sva z očetom poslušala njegove plošče. Sam bog ve, kje jih je oče dobil. Imela sva ga zelo rada, še posebej njegove potepuške pesmi. Pesem Hallelujah, I’m a Bump sem kot deček nenehno prepeval. Glasba Maca McClintocka je bila torej prva countryjevska glasba, ob kateri sem zavestno užival.

Predvidevam, da ti old-time country veliko pomeni. Ga lahko primerjaš z bluesom črnskih pevcev? Poznavalci imajo namreč ponavadi radi glasbo črnskih pevcev, o belem countryjevskem bluesu pa ne vedo kaj dosti.

Nerad delam razlike, ki temeljijo na barvi glasbenikove kože. Če govorimo o ameriški glasbi, se lahko s takšnim razmišljanjem kaj hitro znajdemo na trhlih tleh. Nekako samoumevno se zdi, da so črnci igrali blues, ne pa coutryja, ki je veljal za glasbo belcev. Vendar je takšno dojemanje povsem napačno. Bilo je kar nekaj velikih coutryjevskih glasbenikov, ki so bili črni, veliko ameriških coutryjevskih inštrumentalnih tradicij in pesemskih oblik pa izvira iz afroameriških pesmi. Blues je s priljubljenostjo, katere začetki segajo v začetek 20. stoletja, ko so ga ljudje lahko slišali v predstavah pod šotorom, postal del countryjevskega besednjaka. Tako so vsi countryjevski glasbeniki, bodisi črni bodisi beli, peli blues. Dober primer tega je Jimmie Rodgers, prvi pravi izvajalec countryja, ki je imel uspešnice. Kakšne so bile njegove zgodnje plošče? Bile so bluesovske, vse njegove uspešnice so bili bluesi, zato je bil bluesovski pevec.

Kako je bil Sam McGee povezan z bluesom kot glasbeno obliko?

Dela Sama McGeeja vrednotim predvsem po njegovem igranju kitare. Bil je prvi resnično odlični posneti coutryjevski kitarist. Seveda je tudi večji del njegovega repertoarja sestavljal country blues. Ko sem ga osebno spoznal, mi je povedal nekaj nadvse zanimivih zgodb o tem, kako se je naučil pesmi, ki sodijo v country bluesovski del njegovega repertoarja. Začetki segajo v zgodnja leta njegovega življenja, ko se je učil od različnih glasbenikov. Prav posebej je omenil Jima Seppa, moža, ki je živel v njegovem domačem okrožju Williamson County v Tennesseeju, ne moremo pa spregledati tudi velikega vpliva, ki ga je imel nanj DeFord Bailey.

Ali mi lahko poveš kaj več o obdobju, ko je Sam McGee začenjal kariero?

Sam mi je povedal, da mu je bilo takrat devetnajst ali dvajset let, poročil se je, najel kovačijo in v njej podkoval konje. Tako je nekoč srečal Uncla Dava Macona. Sam je bil kot glasbenik v tistih krajih tedaj kar dobro znan, vendar se z glasbo poklicno še ni ukvarjal, Uncle Dave Macon pa je že začenjal poklicno kariero, a je bil še vedno tudi prevoznik. Srečala sta se, ko je Uncle Dave nekoč pripeljal v Samovo kovačnico podkovat konje. Na zidu je zagledal kitaro in ugotovil, da tudi Sam igra. Samov slog mu je bil všeč, saj je sočasno igral melodijo in spremljajoč finger style, to je bilo redko slišati. Uncle Dave Macon je tako sčasoma pregovoril Sama, da se mu je pridružil na nastopih, končala pa sta v snemalnem studiu. Iz življenjske zgodbe Sama McGeeja lahko razberemo veliko o njegovi osebnosti. Leta 1926 sta bila v studiu. Uncle Dave je nekaj snemal, tonski mojster, njegovo ime je bilo Jack Kapp, pa je vprašal Sama: "Veš kaj, ti si strašno dober na kitari. Zakaj ne posnameš svoje plošče? Naredi solistično ploščo." Sam mu je odgovoril: "Ne vem, če sem dovolj dober." Jack Kapp mu je odvrnil: "Seveda si dovolj dober. Zakaj ne poskusiš s ploščo?" Sam McGee je torej mislil, da ni bil dovolj dober za snemanje plošče. No, kot prvo je posnel skladbo Buck Dancer's Choice.

V čem je posebnost kitarskega sloga Sama McGeeja?

Bolj kot posebnosti je pomembna njegova raznovrstnost. Repertoar Sama McGeeja je izjemen, ker zajema ves ameriški folk. Sam McGee je uporabljal kitaro kot izrazno sredstvo in igral country blues, ragtime, countryjevsko plesno glasbo, minstrele in popularne pesmi. Ena najveličastnejših značilnosti njegovega kitarskega sloga je raznovrstnost, zmožnost igranja v različnih tonskih načinih, v različnih uglasitvah in različnih vodilnih motivih. Pri njegovem kitarskem slogu me je vedno očarala tudi hitrost. Poskušaj zaigrati tako hitro! Ni lahko.

Kako je Sam McGee vplival na tvojo glasbo? Posnel si dve ali tri pesmi iz njegovega repertoarja.

Če se želiš naučiti kitarskega sloga finger-style, začneš preučevati dela obstoječih mojstrov in se učiti pesmi iz njihovih repertoarjev. Takšni so bili tudi moji začetki. Če narediš seznam največjih kitaristov prstnega sloga, ki so kdaj snemali, mora biti na njem tudi Sam McGee. Nekaj pesmi iz njegovega repertoarja je nesmrtnih, na primer Railroad Blues. Zadene me, vedno me je in vedno me bo. To pesem me je naučil Sam osebno in še danes jo igram.

Kakšni so bili kitarski napotki Sama McGeeja?

Seznanil naju je Charles Wolfe, Samov življenjepisec, ki je tedaj zanj opravljal tudi nekaj menadžerskih poslov. Je profesor na univerzi Middle Tennessee State University in eden izmed največjih kronistov zgodnje ameriške countryjevske glasbe. S Charlesom me je spoznal neki najin skupni prijatelj, violinist in akademik iz Johnsona v Tennesseeju. Sam McGee je bil zadržan in skromen človek. Živel je na kmetih, imel je rad družino in življenje na kmetiji in ni veliko hodil naokrog. Seznaniti se s Samom McGeejem torej ni bilo lahko. Vendar me je Charles nekoč poklical in rekel, da se Sam strinja, naj ga obiščem prihodnjo nedeljo, vsaj mislim, da je bila nedelja. Tistega nedeljskega jutra - takrat sem živel v vzhodnem Tennesseeju - sem sedel v avto, vendar ni vžgal. Tako sem moral s kitaro in snemalno napravo štopati, najprej v Nashville, iz Nashvilla pa v Murfreesboro. V Murfreesboru sem iz Dairy Queena poklical Charlesa Wolfa in mu povedal, da sem moral štopati. To se mu je zdelo zelo zabavno. Povabil me je domov, kjer sva se pripravila na obisk pri Samu. Obiskala sva ga na njegovi kmetiji, kjer je preživel večino življenja. Od tega srečanja so mi najbolj ostali v spominu trenutki pri vhodnih vratih. Imel sem dolge lase in brado, če pa prištejem še štopanje, sem moral biti videti kot prikazen. Sam pa je bil star in zelo konservativen podeželski mož. Pogledal me je izza vrat in sprva se je zdelo, da me ne bo spustil v hišo. Charles Wolfe mu je rekel: "Sam, to je Steve, fant, o katerem sem ti pripovedoval. Je tvoj velik oboževalec." Sam me je pogledal in rekel: "Nisem prepričan, če sem tudi jaz njegov oboževalec. Nisem ga še slišal prebirati strune." Z roko je segel za vrata in mi podal kitaro D-28 Herringbone iz leta 1936; kupil jo je novo in nanjo najraje igral. Gre za eno izmed najbolj legendarnih countryja. Preden me je spustil v hišo, sem moral zaigrati in opraviti avdicijo. Zaigral sem skladbo Buck Dancer's Choice in ga vprašal: "Je tako dobro?" Odgovoril je: "Skoraj. Vstopi." Nato sem z njim preživel nekaj ur. Bil je dostopen in čudovit človek. Igral je različne glasbene sloge in mi zaigral vsako pesem, za katero sem ga prosil. Bil je čudovit pri predstavitvi svoje glasbe in zelo potrpežljiv, pokazal mi je vse, zaigral je nekaj odličnih posnemanj in pripovedoval šale. Vseskozi je bil v akciji. Zelo smešen in očarljiv mož. Pozneje sva si dopisovala in želel sem ga še obiskati, vendar je nekaj mesecev po najinem srečanju umrl v nesreči. Bil sem popolnoma potrt.

Kaj pa njegov brat? Kako dober goslač je bil?

Kirk je bil zelo dober glasbenik. Sam in Kirk sta naredila nekaj čudovitih duetov, igrala sta tudi z Unclom Davom, vendar z njim nista snemala. V petdesetih in šestdesetih letih sta nekajkrat nastopila in naredila nekaj posnetkov s starim prijateljem, violinistom Arthurjem Smithom. Kirk je bil zelo nadarjen glasbenik. Igral je tudi bendžo, najbolj mojstrsko pa je igral na gosli in kitaro. Zelo rad imam njegove duete s Samom, na primer skladbo Chevrolet Car. Noro!

Ali je Sam McGee vplival tudi na druge countryjevske kitariste?

Prav vsak countryjevski kitarist, ki trdi, da nanj ni vplival Sam McGee, je po mojem mnenju nezadostno poučen ali pa je preprosto neumen. Njegov vpliv je pomemben. O Samu McGeeju lahko vprašaš kogarkoli od teh ljudi, na primer Jerryja Reeda in Cheta Atkinsa, pa ti bodo povedali, da je on skala, na kateri so zgradili cerkev. Bil je prvi mož, ki je naredil posnetke prstnega sloga v countryjevski glasbi. To je bil on.

McGee je veliko delal z Unclom Davom Maconom. Kaj je značilno za njuna sodelovanja?

Pri duetih Sama McGeeja in Uncla Dava ter njunih skupnih snemanjih imam rad predvsem očitno razliko v njunih osebnostih. To je moč slišati tudi s plošč. Uncle Dave je bil popolnoma odkrit, zlatozob, kričeči blaznež, ki je metal v zrak svoj bendžo, zanj je bilo vse šala, bil je nadvse dostopen in zelo zgovoren. Sam pa je bil bolj tih človek in, kot sem že povedal, zelo konservativen podeželski mož. Način, s katerim je spremljal Uncla Dava s kitaro, šeststrunskim bendžom in vokalnimi harmonijami, slišimo na ploščah in na njih resnično izstopa ta različnost njunih osebnosti. Pozneje, ko je Uncle Dave Macon že umrl - mislim, da je bilo leta 1952 - je Sam menil, da je, čeprav zadnja leta nista igrala skupaj, njegova naloga nadaljevati igranje, saj se je od Uncla Dava naučil veliko pesmi. Sam McGee ni bil le absolutni genij na kitari, bil je tudi odličen glasbenik na petstrunskem bendžu. Ko sem ga srečal, mi je zaigral skladbo, v kateri je posnemal Uncla Dava Macona. Nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam, mislil sem, da bom kar umrl. Bilo je, kot da bi ga videl igrati pred seboj. Neverjetno! Kakor koli že, mislim, da sta delala skupaj skoraj petnajst let. Razšla sta se leta 1934, ko je Uncle začel več igrati s sinom in družino, Sam pa se je odločil za solistično kariero. Tistega leta je posnel skladbo Railroad Blues. Od zgodnjih dvajsetih do sredine tridesetih let sta bila Sam McGee in Uncle Dave Macon pravi par, zame največja glasova countryja.

Povej mi nekaj besed o njegovih ploščah.

Album založbe Arhoolie je zanimiv, saj gre za solistično ploščo, ki jo je Sam posnel že kot starejši mož. Imam nekaj plošč Sama McGeeja, posnetke Sama in Kirka za založbo Starday, na katerih ju spremlja skupina, vendar so posnetki zaradi veliko odmeva grozni. Plošča za Arhoolie je zelo zanimiva. Sam je zanjo posnel nekaj kitarskih solov, nekaj starega gradiva in nekaj pesmi, ki jih prej ni nikoli posnel, kot na primer skladbo Fuller Blues. Na njej je tudi nekaj starinskih melodij, kot na primer Dew Drop, in tudi nekaj bolj sodobnih pesmi, kot sta njegova različica skladbe Wheels in zame ena izmed najbolj presunljivih izvedb skladbe These Boots Are Made For Walking Nancy Sinatra. Prav neverjetno je, kaj je naredil s to pesmijo. Kakor koli že, plošča založbe Arhoolie je dobra in zelo sem vesel, da so zdaj pri založbi Document dosegljivi tudi stari posnetki iz dvajsetih in tridesetih let, kajti prej si lahko dobil dober vpogled v solistično delo Sama McGeeja le, če si kupil celo vrsto antologij, kot so antologije založb County in Yazoo. Imam najmanj deset plošč, na katerih sta eden ali dva posnetka Sama McGeeja, tudi v antologiji ameriškega folka Harryja Smitha je nekaj sijajnih posnetkov Sama McGeeja. Kmalu bom na Dunaju in že se veselim, da bom srečal Johnnyja Partha in si privoščil ploščo Complete Recordings of Sam McGee. Kakšen užitek!

Jane Weber

Glasbo Sama McGeeja boste lahko spoznali v sredo, 24. februarja, ob 22.25 na Valu 202.

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Sam McGee: Complete Recorded Works 1926-1934 (Document Records, 1998, Document Records, Eipeldauerstrasse 23/43/5, A-1220 Vienna, Austria)

Sam McGee: Grand Dad Of The Country Guitar Pickers (Arhoolie Records, 1971 and 1997, Arhoolie Records, 10341 San Pablo Avenue, El Cerrito, CA 94530, USA)

Steve James: White Country Blues Radio Session (neizdani radijski posnetki belega bluesa iz leta 1998)