Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jane Weber

SAMUEL CHARTERS

Robert Johnson

(Oak Publications/Music Sales Limited, 1998)

O Robertu Johnsonu je bilo pred nekaj leti ob izidu njegove popolne diskografije veliko napisanega, njegovo ime pa je danes, vsaj v naših občilih, že nekoliko utonilo v pozabo. Knjiga je prvič izšla davnega leta 1972, danes pa je nespremenjena vnovič dosegljiva v katalogu velike založbe Oak Publications, ki vzorno skrbi za dosegljivost pomembnih tovrstnih del. Kljub številnim pomanjkljivostim pri zapisih Johnsonove glasbe gre za ključno in dolgo tudi edino bolj znano študijo o enem izmed najpomembnejših izvajalcev bluesa iz Mississippijeve Delte.

Glasbeni novinarji in zgodovinarji so o Robertu Johnsonu radi pisali. O tem odličnem kitaristu, mogoče še boljšem pevcu in sijajnem avtorju so se spletle številne legende, med prvimi navdušenci, ki so se odločili ljubezen do Johnsonovega bluesa zliti na papir in jo celo ovekovečiti v knjigi, pa je bil Samuel Charters. O glasbi ameriških črncev je začel pisati že leta 1954, o Johnsonu je prvič pisal v knjigah The Country Blues in The Bluesmen, v svetu glasbe pa ga poznajo tudi po knjigah o jazzu. Charters je vedno rad raziskoval poezijo in iskal skrite pomene v skladbah starih pevcev bluesa - o tem se boste lahko prepričali v knjigi The Poetry Of The Blues -, zapuščine Roberta Johnsona pa se je kot eden prvih lotil za tisto dobo nenavadno poglobljeno. V uvodnem eseju je strnil Johnsonovo biografijo, nakazal, kje je našel podatke - te je pozneje s pridom uporabil tudi Peter Guralnick v knjigi Searching For Robert Johnson -, in moram priznati, da je njegov slog tako prijetno berljiv in prepričljiv, da bi Johnsonovo glasbo verjetno vzljubil tudi, če je ne bi prej nikoli slišal. Knjiga Samuela Chartersa je po konceptu, čeprav gre za veliko krajšo razpravo, še najbolj podobna knjigi The Life And Music Of Charlie Patton, ki sta jo napisala Stephen Calt in Gayle Wardlow, le da Charters ne obračunava z drugimi avtorji, ki drugače slišijo blues ali pa so pri delu v prevelikem zanosu v resnici naredili kako neodpustljivo napako. Zanimivo, da sta tako Charters kot Calt pri delu trčila ob nepremostljivo oviro, kako blues zapisati v note. Charters se tako v knjigi opraviči, da je notacije zelo poenostavil in da boste morali za popolno predstavo pač poslušati plošče, zaupati posluhu in se zadovoljiti z velikokrat nerodno evropsko glasbeno pisavo (notacijo). Charters je nekaj pozornosti namenil tudi Johnsonovi poeziji. Townes Van Zandt je v nekem intervjuju na vprašanje, katere pesnike najraje prebira, odgovoril, da je prepričan, da Blind Willie McTell ni prebral nobene knjige, a je vendarle napisal veliko dobrih pesmi. Tudi Robert Johnson je bil velik pesnik in glasbenik in prav Chartersova v dobršni meri pionirska knjiga je mogoče lepa priložnost, da v arhivu znova pobrskate po njegovih posnetkih.

Knjiga z naslovom Robert Johnson je imela veliko večji pomen, ko so bili Johnsonovi posnetki težko dosegljivi in ko so se navdušenci trudili na papir zapisati njegova besedila, danes pa je predvsem poljuden in uporaben vodnik po zapuščini kralja pevcev bluesa iz Delte. Tudi bralcu, ki ne pozna not, omogoča lažje razumevanje Johnsonovega ustvarjanja, in sicer tako njegove glasbene kot pesniške enkratnosti, razkriva pa tudi korenine glasbenikovega estetskega prepričanja, saj se je Johnson zgledoval po starih mojstrih in kradel oziroma svojemu slogu prirejal njihove kitarske ukane (Music Sales Limited, Newmarket Road, Bury St. Edmunds, Suffolk, IP33 3YB, England; Web: http://www.musicsales.co.uk).

Jane Weber