Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jure Potokar

RICHARD COOK IN BRIAN MORTON

The Penguin Guide To Jazz On Cd

(Penguin 1998, četrta izdaja)

Med vsemi vodniki za pomoč pri nakupu jazzovskih plošč, ki sem jih doslej vsaj bežno pregledal, je Penguinov ne samo najobsežnejši, ampak tudi najbolj uporaben. Richard Cook in Brian Morton sta brez dvoma opravila gigantsko delo, kajti že poslušanje tisoče plošč, ki sta jih v knjigi obdelala, zahteva leta "trdega dela", če pa k ocenam prištejem še kratek in običajno dovolj informativen življenjepis glasbenikov ter podatke o založniku, letu izida in drugih sodelujočih, dobimo delo, ki je zares dobrodošlo vsakemu ljubitelju jazza. Ne glede na to, ali se z njunimi ocenami strinja ali ne. Okusi so pač različni in vsem, ki so kdaj malo bolj natančno prelistali ta vodnik, je jasno, da imata avtorja včasih sila nenavadna merila in očitno neizčrpno mero dobrohotnosti za jazzovske glasbenike, ki prihajajo iz Velike Britanije ...

Toda ko se ju naučiš "brati", postane Penguinov vodnik dobrodošel priročnik, toliko bolj zaradi izčrpnega geslovnika, še zlasti pa je uporaben za izbiranje najboljših stvaritev iz jazzovske zgodovine.

Četrta izdaja, ki je izšla lani, je prav v tem smislu morda največja pridobitev, kajti v zadnjih štirih letih se je na trgu pojavila množica ponovnih izdaj jazzovskih klasik, ki so bile prej leta nedosegljive (npr. celotni katalogi založb Impulse in Verve). Vodnik se je tako odebelil za dobrih dvesto strani in za nekaj tisoč novih ocen, toda za te pridobitve je moralo pasti tudi nekaj žrtev.

Vodnik tako po novem obdeluje samo še kompaktne plošče, to je nekako razumljivo, manj pa je razumljivo, da izpušča celo vrsto plošč, ki so bile v prvi oziroma v naslednji "novi" izdaji. Razlog naj bi bilo črtanje iz katalogov založb, toda celo avtorja priznavata, da to še zdaleč ne pomeni, da plošč ni več mogoče kupiti. Prav tako nerazumljiva je nedoslednost pri uvrščanju novih izdaj: vodnik prinaša precej plošč iz leta 1998, zato pa na primer manjkajo mnogi pomembni naslovi iz prejšnjih let, ki so zanesljivo še v katalogih. Najpomembnejša slabost četrte izdaje Penguinovega vodnika pa je gotovo berljivost. Zaradi prihranka prostora so uporabili še za piko manjše črke in mnogim se te že zdijo premajhne za normalno branje.

Za vse naštete slabosti sicer dobrodošle nove izdaje vodnika seveda obstaja zelo preprosta rešitev, ki pa je, kot kaže, založnik za zdaj še ne namerava uporabiti. Za tako veliko bazo podatkov je namreč kot naročen računalniški medij oziroma zapis na CD ROM-u. Ta ponuja dovolj prostora za vse izpuščene plošče, ki bi bile lahko opremljene s posebno oznako, velikost črk bi uporabnik izbiral sam, dostop bi bil veliko hitrejši in mogoče bi si bilo natisniti posamezne dele vodnika, to bi olajšalo brskanje po policah dobro založenih trgovin. Idealna rešitev, ki pa ima najbrž za založnika eno samo slabost, kako preprečiti piratske izdaje in ohraniti dobiček, ki izhaja iz avtorskih pravic.

Jure Potokar