TONY HERRINGTON (Ur.)

Invisible Jukebox

(Wire Quartet Books, 1998)

Angleška mesečna neodvisna glasbena revija The Wire pokriva širok spekter glasbe, ki se dviga nad čisti mainstream, vse od eksperimentalne do elektronske, avant rockovske pa do breakbeat kulture in jazza, od moderne klasike do tako imenovane world music.

Junija 1991 so v reviji premierno objavili intervju s pianistom Markom Springerjem (ex Rip Rag and Panic) v novi rubriki, imenovani Invisible Jukebox. Zamisel je bila preprosta in izvirna. Vsak mesec naj bi v rubriki gostili glasbenika in mu predvajali serijo glasbenih posnetkov (jasno, brez priprave), ki naj bi jih prepoznal (ali pa tudi ne) in komentiral. Kaveljc je torej v nekakšnem glasbenem testiranju, preverjanju glasbene zgodovine, preverjanju širine in odprtosti posameznih gostujočih glasbenikov. Nekateri so test odlično prestali. Obvladajo tako rekoč vse in vsakogar, so mojstri poklica.

Smisel in čar pogovora je v izmenjavi mnenj o posamezni skladbi. Vključen je tudi glasbeni kritik, ki je sicer v prednosti, saj skladbe pozna, ni pa pripravljen na morebitne povratne reakcije intervjuvanca. Pogovor nam tako razgali tudi samega kritika. Govor je o občutkih, spominih, duhu časa, o prijateljih glasbenikih, ki so delovali v nekem času na glasbeni sceni in pustili sledi. Iz začetne, čisto novinarske radovednosti je rubrika v sedmih letih tako prerasla v eno najodmevnejših, najbolj priljubljenih in provokativnih.

Prav zaradi izredne popularnosti rubrike se je Tony Herrington odločil, da 32 najboljših intervjujev objavi še v knjižni izdaji z istoimenskim naslovom Wire Invisible. Sam koncept pogovora presega slepo testiranje glasbenikovega znanja, saj razgrinja pred bralci tudi njegov okus, sodobnike, glasbene vzore, ozadje, vire.

250 strani zanimivega, originalnega, intrigantnega, zabavnega ter tu in tam celo provokativnega branja. Intervjuji, v katerih z znanjem in bleščečim, iskrivo hudomušnim pogledom na glasbo misli pletejo tipi, kot so Barry Adamson, Steve Albini, John Cale, Henry Rollins, vražji Thurston Moore in Lee Ranaldo, pa Lydia Lunch in mnogi drugi.

Presenečenj, kolikor hočete. Prijetnih in neprijetnih. Izredno svež, duhovit, prijeten novinarski pristop, ki omogoča pošteno in postopno razgaljenje glasbenika. In to na njegovem ozemlju.

Ob prebiranju knjige se mi je utrnila misel, kaj bi se zgodilo, če bi Wirov koncept intervjuja in spuščanja komadov preverili pri naših glasbenih kritikih. Nič ne bom napletala naprej. Saj vem, zamisel resda ni izvirna, mogoče pa bi bili sadovi, ki bi jih dobili, nadvse poučni.

Varja Požar