NEIL V. ROSENBERG (Ur.)

Transforming Tradition: Folk Music Revivals Examined

(University of Illinois Press, Urbana in Chicago 1993; 340 str.)

Zbornik člankov o folk revivals v severni Ameriki skuša tematizirati razširjeni kulturni pojav oživljanja lokalnih, "preteklih" glasbenih tradicij in njihove transformacije. Med vpadljivejšimi velja ob Rosenbergovem omeniti še knjigi The Imagined Village: Culture, Ideology and the English Folk Revival (1993) Georgine Boyes in The British Folk Scene: Musical Performance and Social Identity (1993) Nialla MacKinona. Ob naštetih lahko upoštevamo še močno skandinavsko produkcijo in navsezadnje tudi tukajšnjo domačijsko, ki niha med afirmacijo in kritično refleksijo tega, kar imenuje "folk preporod" (tendenčno generičen prevod angleškega revival) in mu nadvse sumljivo pripisuje značaj "gibanja". Vse se soočajo s pojmi, obremenjenimi z zgodovinskimi pomeni: folk, ljudsko v godbah, avtentičnost, tradicija.

Folkniški diskurz zaznamuje latinski prefiks "re": vse je v znamenju oživljanja, obujanja, odkrivanja. Anglofonska folk zgodovina nas prepričuje, da folksong revival predvsem ni en sam, marveč gre za niz glasbeno-kulturnih dogodkov. Splošni konsenz pa je, da glavni folk revival ob nizu manjših, prejšnjih in poznejših, lahko umestimo v konec petdesetih in v začetek šestdesetih let (v ti. great boom), ki je tudi osrednja tema večine avtorjev, ki se posvečajo njegovim posameznim segmentom: folk, bluesovskemu, bluegrassovskemu, goslarskemu. Pisci, sedanji folkloristi in etnomuzikologi so tedanji akterji - folkniki. Pripadali so "folk skupnosti" - bili so glasbeniki, obiskovalci festivalov, kavnih barov, nakupovalci plošč, "odkritelji" starih pesmi in tradicionalnih izvajalcev.

Charles Seeger je svojčas podal posrečeno klasično metaforo: hillbillies (hribovci) nadomestijo citybillies. V njej je na zgoščen način povedano, da se s prenosom "tradicionalne", "ljudske", "podeželske" pesmi v mesto, v drugo socialno skupino in kulturno okolje, nekaj zgodi. Rosenberg v izčrpnem uvodu, ki je tudi poučen zgodovinski pregled revivals in njim lastnih topik, razloči dva glavna pristopa avtorjev, ki jih predvsem druži skupna ocena: proučevanje folk revivals je relevantno v folkloristiki in etnomuzikologiji.

Prvi pristop ohranja Seegerjevo poanto in razliko med "mestnim oživljanjem" in "ljudsko (folk) kulturo". Lomaxov "navadni človek" ni del prvega. Revival predstavlja družbena elita, ki preizprašuje načine, na katere "obujevalci" (običajno iz dominantne družbene skupine, natančneje, šolajoča in študentska mladina srednjega meščanskega razreda) posegajo in preoblikujejo glasbeno "tradicijo" šibkejše družbene skupine zaradi materialnih in ideoloških razlogov.

Drugi pristop revival obravnava kot "družbeni konsenz", kot glasbeni svet zase, kot "etnografsko realnost", ki jo skuša opisati in razumeti tako kot druge moderne kulturne pojave, na primer rock.

Simon Frith v svojem kritičnem eseju ob izidu zgoraj omenjenih knjig ugotavlja, da večina avtorjev (tudi v Rosenbergovem zborniku) priviligira drug pristop in duhovito pripominja: "...prvi pristop je bolj zabaven. Toda bojim se, da ni ploden. Pa ne zato, ker je napačen, marveč zato, ker ni več v modi" (cf. Popular Music 13/3, 1994, str. 345).

Peter Narvaez v izvrstnem članku o "paradoksni estetiki bluesovskega revival" skozi analizo pisanja v reviji Living Blues preizprašuje in postavlja štiri splošne idealne predpogoje za folk revival:

1. Zaznana potreba po kulturnih alternativah.

2. Uporabnost in avtentifikacija določene kulture preteklosti, za katero velja, da je estetsko prijetnejša in bolj dobrodejna od dobršnega dela sodobne kulture.

3. Sredstvo za oživljanje in reifikacijo takšnih elementov pretekle kulture.

4. Če je določen folk revival več kot nostalgična vaja, se pravi grenkosladko podoživljanje spominjane preteklosti, potem krepi vero, da bodo v prihodnosti vzniknile ravno tako nove in vznemirljive oblike iz izbranih preteklih oblik, ki so obujene v sedanjosti.

Kaj je torej značilno za te revitalizacijske ideale, nedosežene v realnosti? Predvsem nestrpnost in nezadovoljstvo nad sodobno (množično) kulturo, iskanje alternativ v lastni kulturni zgodovini. Ko so odkrite, so revitalizirani elementi avtentificirani. "Preporodovske skupnosti" ne zanima območje estetik "drugih (preteklih) družb", torej estetik zgodovinskih kulturnih producentov, a zato toliko bolj živi od pričakovanj novih "odkritij", starih posnetkov s plošč, tistega "novega komada, pesmi", ki bo obogatil izkušnjo in napovedoval novo, "nova iskanja".

Obsedeni so z lastnim kontekstom, normativizmom in "pravimi" navadami, z etnografsko realnostjo, z "novo estetiko", s čistostjo in napredkom. V community je prisoten stalni spor o pristnosti lastnega početja. V "tradicionalnih godbah" se to vprašanje sploh ne postavlja. V "iznajdenih tradicijah", če si sposodimo Hobsbawmov termin, je to nujni pogoj njihove reprodukcije. Repeticija in variacija utrjujeta moč navad in običajev.

Prehod k drugi opciji, k "etnografski realnosti" revivals je morda edina možnost, ki jo pisci v zborniku imajo. A afirmativen, slaviteljski pristop, ki se izteka v detektiranju novih hibridnih folk estetik, se omejuje na žanrske posebnosti ločene glasbene kulture, ki jo opisujejo kot folk, traditional ali roots. Kar velja tudi za tiste, ki so izrazito "posnemovalne" in iščejo stik z ostanki (pol)preteklih kultur in v named-system revivals ustvarjajo lastne slogovne, repertoarske in avtentifikacijske kanone (denimo, dandanašnjega bluegrassovskega ali bluesovskega).

"Zastareli" Lomaxov in Seegerjev pristop zastavlja nujno vprašanje, ki se mu sodobna modna "pluralistična" folk etnografija izmika. Kaj pa vprašanje moči, oblasti v revivals, se sprašuje Frith? Če je vprašanje vloge folk zbiralcev in etnomuzikološke vede vsaj postavljeno, a ne tematizirano, je vprašanje o vlogi države zamolčano. Ameriški akademski folkniki, ki delujejo v od države subvencioniranih inštitucijah (začenši s Kongresno knižnico), detektirajo turistično in "piarovsko" komponentno folk festivalov, a se ne vprašajo o učinkih "folk preporodovstva" in razglašeni "alternativi" komercializacije godbe. Ne vštejejo lastnega položaja. Če ni folk, v drugih nominacijskih različicah tudi koreninska world music, roots in/ali tradicionalna prosojno hrbtišče prve.

Ičo Vidmar