Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

KING SUNNY ADE

Odu

(Atlantic/Mesa, 1998)

FEMI KUTI

Shoki Shoki

(Barclay, 1998)

Nigerija, ob nedavni smrti enega največjih med ustvarjalci zgodovine afriške popularne godbe Fele Anikulapa Kutija sicer ponovno slavljena in predvajana, stoji v zadnjem desetletju godbeno precej ob strani dogajanja. Nekoč eno najvplivnejših prizorišč je nekako izginilo z zemljevida aktualnega godbenega dogajanja, pa tudi iz mednarodnih koncertnih ponudb. No, morda je prav Femi Kuti tisti, ki je ta čas še najbolj razpoznavno ohranjal njeno prisotnost. Da je bila pozornost evroameriških organizatorjev festivalov in koncertov upravičena, potrjuje njegov lani izdani album Shoki Shoki. Vendar se je ob tem v sami Nigeriji vendarle dogajalo še marsikaj. Eden od akterjev tega dogajanja je bil King Sunny Ade, ki spada ob Feli Anikulapu Kutiju in morda še Chiefu Ebenezarju Obeju v maloštevilno mednarodno uveljavljeno skupino nigerijskih glasbenikov. Toda skoraj vsa devetdeseta ni opazneje posegel v dogajanje, ki se na mednarodnem prizorišču povezuje z afriško etno godbo; to je pred samim njihovim iztekom popravil prav s prepričljivim albumom Odu. Albuma Odu in Shoki Shoki izhajata iz različnega kulturnega okolja ter se opirata na drugačna glasbena idioma, vendar bo zagotovo marsikdo izmed njunih poslušalcev ugotovil skupno značilnost: zvenita zelo jazzy, na trenutke celo preveč všečno mehko, etno zvočnost jima je le podložena, zato pa dajeta pomembno vlogo besedilom, ki so prevedena v angleščino in natisnjena v spremnih knjižicah dostopna tudi našemu razumevanju. Izvedbo obeh odlikujejo bogati aranžmaji, ki sta jih zagrešila sama avtorja, ter instrumentalno močna zasedba. Seveda je Femi Anikulapo Kuti sin in dosleden nadaljevalec glasbenega izraza, ki ga je razvil njegov legendarni oče – "afro beata". King Sunny Ade pa je seveda eden najbolj prominentnih predstavnikov "jujuja", ki je v primerjavi s Felovo in zdaj Femijevo godbo veliko močneje ukoreninjen v glasbeni tradiciji ljudstva Juruba. Oba ponujata samo lastne skladbe. In težko bi rekel, kdo se je kot avtor bolje izkazal. Kot se za afro beat spodobi, zveni Femijeva zasedba kot zelo spodoben manjši jazzovski orkester s poudarjeno linijo električnega basa, ki krepi ritmično linijo ter gradi na močni vlogi trobil in pihal, pred katerimi stoji sam vodja skupine, ki je (tudi po očetovi sledi!) zelo spodoben saksofonist in pevec, pomagajo pa mu ženski glasovi iz družine Anikulapo Kuti ter močna tolkalna sekcija. Juju godba je seveda mnogo bolj kitarska. Tako premore zasedba ob prvi kitari samega "Kralja", ki je ob pomoči še štirih dodatnih glasov tudi prvi pevec, še pet kitaristov in sedem tolkalcev, ki jim pomaga klaviaturist. Tako smo s tema dvema albumoma po dolgem času dobili zelo spodoben vpogled v aktualne potenciale nigerijske popularne godbe.

Zoran Pistotnik