Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: BIGor

BACKYARD BABIES

Total 13

(MVG Records, 1998)

GLUECIFER

Soaring With Eagles At Night To Rise With The Pigs In The Morning

(White Jazz, 1998)

Skandinavija kot da je pradomovina trdega rockanja, nas vedno znova prepričuje vsaka nova generacija skupin s tega konca Evrope. Med njih moramo uvrstiti tudi švedske Backyard Babies in norveške Gluecifer, ki preprosto povedano blestita z energijo in zanesenjaško igrivostjo. Veliko uric je moralo miniti, preden sta obe skupini dosegli tako eklektično rockovsko popolnost. Spravita nas celo v zadrego, ali je sploh kaj takega, česar ne poznata. Poosebljanje rockovske izraznosti jima gre dobro od rok, četudi ju je zaneslo nekoliko preveč v bleščavost glamourja, ki pa je danes tako ali tako 'in'. Gluecifer so si pri lanskoletnem albumu pomagali s samim Fredom Spectorjem, ta pa jim je odvzel ravno tisti kos obljubljene svežine s predhodnega surovo ostrega Ridin' The Tiger, tako da nam letošnji pušča mešane vtise. V nasprotju s švedskim mojstrom Tomasom Skogsbergom, ki je dal Backyard Babies prav tisti ščepec prepotrebne grobosti za boljšo prodornost. Analiza obeh izdelkov je pretresljiva, saj če bi bilo ravno nasprotno, bi eni in drugi odtisnili dva močna in predvsem opazna albuma, ki bi dosegla svoj namen. Gluecifer so hudo nabita rockovska skupina, medtem ko so Backyard Babies veliko bolj zloščeno postavljaški. Prva se zaletavo usmerja k AC/DC, druga pa h Kiss, obe pa se nazorno sklicujeta na zapuščino trdega rocka s primesmi punkovske energije in rollovske razigranosti. To jima daje izrazno prodornost, ki je tako pogosto primanjkuje v evropskih rockovskih garažah. Ob Hellacopters in Turbonegro sodita med izstopajoče skupine skandinavske tovrstne produkcije, z omenjenima pa imata kar nekaj skupnega. Gluecifer so rojaki Turbonegro, medtem ko Backyard Babies vodi kitarist Dregen, ki je bil še pred kratkim osnovna celica Hellacopters (glej članek o Hellacopters!). Že samo ta prepletenost pa nas poziva in opozarja, da si ne smemo zatiskati oči in mašiti ušes pred skandinavsko rockovsko produkcijo, ki nas s svojo tradicijo lahko marsičesa nauči in je tudi dober primer, česa naši rockovski srenji primanjkuje. Tudi sama institucija države s kulturno in socialno politiko bi lahko nekoliko poškilila k skandinavskemu vzdrževanju zadeve, ki se ji reče samo rock and roll.

BIGor