BAD LIVERS

Industry And Thrift

(Sugar Hill, 1998)

THE GOURDS

Stadium Bizzare

(Munich Records/Statera, 1998)

Kakšno naključje! The Gourds in Bad Livers živijo in delajo v enem od pomembnejših ameriških glasbenih središč. Austin z bogatim in pestrim glasbenim življenjem omogoča sožitje različnih glasbenih žanrov, ki se kljub navidezni neskladnosti prelivajo in delajo glasbo žmohtno in tako življenjsko. Vendar pa obeh skupin ne druži le Austin, ampak tudi žanrska izraznost, takoj jih vtaknemo v tisto produkcijo, ki ji grobo pravimo alternativni country. Ne eni ne drugi niso nostalgiki, so potomci ameriške glasbene tradicije, ki je ne le obdelujejo, ampak z razgradnjo nadgrajujejo. Ne sklicujejo se samo na "kavbojsko" tradicijo, ampak se obračajo na vse strani, in prav to nas prisili, da jih takoj opazimo, kako izstopajo z nesamozvanim countryjem. Preveč jih mami krvotok zydeca, polke, klezmerja in valčkov, da bi pristali v navadnem glasbenem predalčku. Ne veselje ne otožnost jim nista tuji, občutljivo sta vliti v pestro izraznost obeh skupin. Člani The Gourds so se prijateljsko kalili z igranjem glasbe vse od sredine osemdesetih let s takšnimi in drugačnimi odkloni in preklopi; ob dokončnem nastanku sredi devetdesetih so bili preprosto že popolnoma ulita ekipa glasbenikov, ki razvija dobrohotno glasbeno izraznost z neotradicionalnim zanosom in z velikimi odmerki reinterpretacije in hudomušnega spreobračanja konvencionalnih obrazcev. V tem so še močnejši Bad Livers, ki so že v samem začetku devetdesetih s prvo mini izdajo šokirali s priredbami Motorhead in Iggyja Popa v countryjevskem slogu. Niti ni čudno, da so bili do sredine devetdesetih bolj znani med punkovsko in rockovsko publiko, ki jih je spoznala prek izdaj za Quarterstick, podzaložbo čikaške Touch and Go. Ali si lahko predstavljate glasbenike z majicami Big Black, Black Flag in Butthole Surfers, ki igrajo na banjo, harmoniko in kontrabas? Danes morda že, vendar je bilo še pred nekaj leti nepojmljivo. Bad Livers sodijo med tista imena, ki so jim všeč prekrški in rušenje tabujev, zato jih ne more prav nihče opljuvati s tradicionalisti, neotradicionalisti ali konvencionalisti. Z zadnjim albumom, drugim za založbo Sugar Hill, so se - v nasprotju s predhodnim Hogs On The Highway, ki s poudarjeno predanostjo countryju kot bluesu belcev zveni še najbolj tradicionalno od vseh dosedanjih (vendar jim tega sploh ne očitamo) - prepustili ustvarjalnim navdihom ter v celoti razkrili svoje potenciale. Countryjevsko hillbillyjevske temelje so presneto resno prelili s pestrimi igrami, ki dajejo albumu ogromno žarčenje brez eklektičnih odtenkov. Z glasbeno svobodo, s katero so razgradili tradicijo in jo umestili v nove okvire, nas poduhovljeno opozarjajo, da 'druga godba' obstaja tudi v Teksasu.

BIGor