JANEZ MATIČIČ

Koncert za klavir in orkester št. 1, št. 2, Koncert za violino in orkester

(Ars Slovenica, DSS, 1998)

Vsi trije koncerti so bili napisani v letih med 1961 in 1985, v času, ko se je skladatelj Matičič že dodobra pregnetel z duhom pariškega svetovljanstva. Zanimivo je, da v njih ni najti okusa po nacionalni razdvojenosti ali dvojnosti, ni nekih idiomov, ki bi kazali na sledi ene ali druge kulture. Rekla bi, da gre za asimilacijo pogledov z razdalje, ki prinaša nadvse tehtno in osebno refleksijo intimne narave. Če že pri Matičiču razdvojenost obstaja, je vezana na spopad med Dionizom in Apolonom, tako da gre za očitno dinamiko na ravneh divje čutnosti in nadzora. To je osnovno estetsko izhodišče, ki ga skladatelj v skladbah strukturira kompozicijsko različno. Na začetku, v prvem klavirskem koncertu, je gradivo še vodeno v slogu neoklasicizma, skladba se dogaja v silovitem baročno-motoričnem toku, snov je čvrsto zapopadena, barvitost solističnega klavirja in tudi orkestra je široka in subtilna, na trenutke bartokovska, tudi forma je klasična. Očitni sta Matičičeva preciznost gradnje in neka redka disciplina, ki nobenega tona ne prepusti naključju. (Če dovolite, omenim na tem mestu drugega slovenskega Parižana, Vinka Globokarja, čigar estetski koncept prihaja prav iz sfere naključnega!) In tako mora biti, ker bi sicer ta zelo strasten temperament ogrozil celovitost dela. Mogoče za spoznanje bolj umirjeni sta naslednji skladbi, in sicer Klavirski koncert št. 2 in Koncert za violino in orkester, kjer se tematika že bolj razgrajuje, toni dobijo neko bolj ontološko elementarno vrednost in klasičnega formalnega pristopa ni več. Zaživijo posamezni sklopi tonov, kot oblaki, kot ozvezdja, povezana z matičičevsko logiko, vse pa prinaša nov pogled na omenjeno estetsko izhodišče. Tudi material je bolj reduciran, navidez bolj redek, a v izrazu gostejši.

Plošča nam tako ponuja veliko dogodivščino, opozarja nas na veliko potrebne discipline; to je slišati tudi v izvedbi, saj so vse skladbe narejene z veliko entuziazma in natančnosti. Solist v obeh klavirskih koncertih je Janez Matičič sam, v violinskem koncertu pa Igor Ozim. Prvo skladbo je odlično izvedel orkester RTV Slovenija pod vodstvom Sama Hubada, drugi dve pa orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Urošem Lajovicem. Vprašanje, ki se zastavlja na koncu, velja oblikovalcu ovitka. Zakaj tako banalen in v vseh pogledih nevsebinski dizajn?

Mirjam Žgavec