CYRIL PAHINUI and BOB BROZMAN

Four Hands Sweet and Hot

(Dancing Cat, 1999)

MIKE AULDRIDGE

Dobro/Blues and Bluegrass

(Ace/Statera, 1998)

Založba Dancing Cat iz Kalifornije si je zadala zelo zanimivo in nenavadno poslanstvo. Začela je izdajati plošče mojstrov havajske kitare, pri tem pa havajski glasbi skuša dati nekaj novega. Havajska kitara in kitarski slog slack key sta bila praviloma vedno nekako v ozadju, predrzni in v ta otožni zven zaljubljeni producent George Winston pa je začel snemati plošče s kitaro v ospredju. Še več. Na snemanja je začel vabiti mojstre akustične kitare steel in v tradicijo zagledane umetnike igranja v omenjenem havajskem slogu.

Plošča Four Hands Sweet and Hot je verjetno nekaj najboljšega, kar sem slišal v zadnjem obdobju. Cryil Pahinui in Bob Brozman sta vsak po svoje zazrta v havajsko glasbo in moram priznati, da se njuni glasbeni viziji tako lepo prepletata, da ta glasba zveni že skoraj sanjsko. Cyril Pahinui je sin in najzvestejši učenec verjetno najpomembnejšega mojstra sloga slack key Gabbyja Pahinuija - na ploščo je uvrstil več njegovih melodij -, kitara Boba Brozmana pa zveni, kot bi jo presneli s kake stare plošče havajske glasbe iz dvajsetih let ali jo vzeli s plošč Jimmieja Rodgersa, nepozabnega jodlarja, ki se tudi ni mogel upreti privlačnim zvokom havajske kitare (Dancing Cat Records, Dept. SK, PO Box 639, Santa Cruz, CA 95061, USA; e-mail: ml@dancingcat.com). Med ploščami, ki se v zadnjem obdobju nikakor ne morejo ločiti od mojega gramofona, je tudi nova izdaja dveh starejših albumov sijajnega dobroista Mika Auldridgea (Ace Records, 42-50 Steele Road, London NW10 7AS, UK). Že res, da za najboljšega dobroista razglašajo Jerryja Douglasa, vendar Auldridge za njim prav nič ne zaostaja, prej narobe. Dobro Mika Auldridgea namreč na trenutke zveni še lepše. Mogoče sta ga producent in snemalec postavila nekoliko bolj v ospredje ali pa je Auldridge v primerjavi z včasih nekoliko sramežljivim Jerryjem Douglasom bolj samozavesten glasbenik in hoče, da je njegov dobro vsaj na solističnih ploščah dovolj slišati. Dobro je eno izmed najbolj znanih in priljubljenih resonančnih strunskih glasbil. Kitara National Steel se je uveljavila v bluesu, dobro pa zasledimo predvsem na ploščah bluegrassa in niso redke zasedbe s kar dvema dobroistoma, ki med koncertom kot naduta petelina razkazujeta znanje in spretnost. V nekaj skladbah na albumu, ki združuje prvi solistični plošči Mika Auldridgea, se je našemu junaku tako pridružil še legendarni dobroist Buck 'Josh' Graves.

Havajska kitara in njej podobna glasbila z dobrom na čelu so našla mesto v zelo različnih zasedbah od big banda zgodnjega Louisa Armstronga do klasične countryjevske zasedbe Jimmieja Rodgersa; pevcev bluesa pa verjetno pri tem sploh ni treba posebej omenjati. Mike Auldridge je prav na prvih ploščah združil vse te vplive, in če še ne verjamete, da imata blues in bluegrass veliko skupnega, je zdaj lepa priložnost, da se prepričate o tem. Obe plošči si zaslužita najvišjo oceno.

Jane Weber