Letnik: 1999 | Številka: 2 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano
PETE ROCK
Soul Survivor
(Loud, 1998)
Potem ko je s partnerjem CL Smoothom uspešno posnel dva albuma – Mecca And The Soul Brother ter The Main Ingredient – in se nato z njim nepričakovano razšel, je bil producent Pete Rock v naših ušesih tako rekoč že upokojen. Že res, da je tu in tam kot producent sodeloval pri slaščičarskih projektih (recimo pri Nasovem Illmaticu in Rakimovem velikem povratku), a vendarle ni nič kazalo na to, da bo imel "soul brother #1" na zalogi dovolj gradiva za vso ploščo. Ko je Pete Rock oznanil izdajo solo albuma, niso bila pričakovanja nič manjša, kot pri povratku EPMD, Gang Starr ali Brand Nubian. Če je kdo pričakoval slabotnico, se je uštel, kajti Pete Rock ima še vedno zlate prste.
Značilnost producentskih albumov (v zadnjih letih sta jih med drugimi izdala tudi cipresasti DJ Muggs in veteran Kid Capri) je, da zvenijo kompilacijsko, saj didžej producent k sodelovanju povabi več rapperjev, ki mečejo rime na njegove podlage. Prav zanimivo je opazovati, kako se producenti z zvokom mojstrsko prilagajajo interpretacijskim značilnostim posameznega rapperja, pa pri tem vendarle ohranijo identiteto zvoka. Pete Rock je na album nanizal precej zanimiv spekter rapperjev, od podzemeljskega junaka Tragedyja Khadafija, starih mačkov Koola G. Rapa in Large Proffesorja do dobršnega dela Wu-Tang Clana in jamajškega dancehall carja Beenieja Mana. Produkcija Peta Rocka je izvrstna od začetka do konca in album tako pravzaprav nima izstopajočega hita. Čeprav je v zvočni sliki precej manj trobil, ki so Rockov zaščitni znak, je produkcija veliko bolj jazzy, saj je vanjo vpletenih več elementov soulovske in R and B muzike. Poba je pač moral upravičiti vzdevek – soul brother #1. Pri Petu Rocku mi je najbolj všeč to, da mirne duše pograbi tudi mikrofon in v dvobojih z eminentnimi govorci lepo drži korak – še posebej v nostalgični kolaboraciji z nekdanjim partnerjem CL Smoothom.
Soul Survivor že z imenom nakazuje, da je Pete Rock preživel abstinenčno obdobje in da je kljub nekajletni odsotnosti presneto kompetenten producent. Posnel je ploščo, ki jo v posluh priporočam vsem tistim, ki jih v hip hopu bolj kot besedila privlači dobro narejena muzika. 16 kompozicij Peta Rocka stoji tako, kot je treba.
Napo-Lee-Tano