SEPHARDIC TINGE

Morenica

(Tzadik, 1998)

Radikalizacijski procesi v "klasičnem" jazzovskem klavirskem triu so v uradni zbirki, ki jo razvpita založba podaja skoz 28. nadaljevanje "Radikalne judovske kulture", prejeli svoj drugi album: In če je skladatelj, vodja in pianist Anthony Coleman v sicer odličnem prvem delu (Sephardic Tinge) še idejno omahoval in togo ločeval izvedbe na tradicionalne in novatorske, je tukajle prepleten in zato zunaj dvoma - tudi precej suverenejši, ko štikle sicer še ločuje po besednih opredelitvah, a zato že znotraj ene same pesemske strukture ustvarja "svojo" novo (od nekod tako zelo znano) razdvojeno godbo, v kateri se južnoevropska judovska evfonija preveva z latinsko sekanimi metri in disfunkcionalno harmonijo. Zasedba je docela predrugačena, še od tiste, ki smo jo slišali na upravičeno prehvaljenem ljubljanskem koncertu v Slovenski kinoteki marca lani: Za basom stoji takratni Ben Street - ni tako odrezavo eleganten, tako pogumen kakor njegov veliki predhodnik Greg Cohen, a je čezvse duhovit in inventiven - bobnar pa je topot Michael Sarin: vešče nadaljuje razkošno motivirano in izvedbeno zvito niansirano poliritmijo, kakor sta jo v istem projektu že zastavila legendarni Joey Baron in vse čudežnejši Jimmy Black. Izhodišče sefardskih pesmi seza od Brooklyna do Bosne in se zdaj bogati še z Marokom in tamošnjim judovskim izročilom, kar je tako Colemanova osebna zgodba (njegova prijateljica Yaël Bitton je prispevala izvrstno naslovno žensko fotografijo iz Tetuana, zanjo je spisana "Yaëlica", posvečen ji je ves album) kakor tudi pogumen socialno-kulturni korak iz Španije čez drugo lužo. In to terja tudi novih prijemov. Morenica - iz naslovne godbe - je kajpada tista "črna tamala", ki neusojenemu ljubemu zagotavlja, da je rojena svetla in je takšna postala šele na obmorskem soncu. Lepega dne seveda odide s prvim mornarjem... Paradoksna bolest "Morenica", ki zadeva njo, njega, oba, družino, geto, njegovo prebivalstvo, izgon in današnjo pogojno globalno vseprisotnost, se v značilnem colemanovskem udarcu ponavlja kot žlahtna jazzy toccata, če je treba tudi v dvajsetkratnem potrkljaju, mestoma pa se plemeniti še s pianistovim jokavim hlipanjem, ki je postalo že kar odbita zaščitna znamka. Žalobno žuratorska godba je tole - dovolj trdo skuhana za avantgardiste in povsem dostopna za množico. Če to ni mojstrski dosežek? Sephardic Tinge je navsezadnje tudi politično zelo pomemben projekt, saj na uhelj udarjaje, opozarja na opcijo, ki se odmika od regresivnih aškenaskih obsesij s klezmerjem, Colemanu pa daje moči, da se podobno kakor prijatelji, ki so se zatekli bodisi v samostojne kariere ali na Kubo, zlagoma odmakne od zapeljivega downtownškega guruja. Zadnjih deset let tako prepričljivo dokazuje, da je med prvimi pianisti-skladatelji na svetu, da res ne razumemo več uradne jazzovske kritike in njene ignorance. Oziroma jo - in razlogi se skrivajo tudi v temle besedilcu.

Miha Zadnikar