T-MODEL FORD

You Better Keep Still

TWENTY MILES

I'm a Lucky Guy

(Fat Possum/Epitaph/Statera, 1998)

Album Pee Wee Get My Gun, prejšnja velika plošča T-Modela Forda, je bil bržkone najbolj bridka klofuta, kar jo je založba iz Misisipija zadala sterilnosti večinskega dela aktualne glasbene produkcije in še posebej raznoterim Puffom Daddyjem in drugim usnjarskim temnopoltim. Stric, star več kot petinsedemdeset let, je na tem "ponižnem" prvencu z glasno kitaro, spuščeno skozi basovski ojačevalec, žural povsem živalsko. Besnel je kot prava črna grožnja beli Ameriki in njenim podložnikom. In ko bi lahko kdo pomislil, da je James pokazal že vse znanje, je sedaj tukaj protiargument - You Better Keep Still, bleščeče brezkompromisno nadaljevanje, s katerim se James Lewis Carter spušča še za nadstropje nižje v blatno podzemlje groovov. T-Model Ford zveni kakopak polomljeno, izmučeno, a nadvse živo in znova razgraja kot divji pes. Ampak pozor, tole ni ponovitev iste zabave. Album odpira razsuti gospel, vokal in tolkalna spremljava, v skladbi If I Had Wings. V ukazovalni, nabriti To The Left To The Right se razkriva odlično, zgoščeno posneti boben Tommyja Leeja Milesa. Kombinacija T-Modelovih solističnih, kontemplativnih pesmi in razveseljivo surovih, komunikativnih skladb, odigranih z bobnom, opremlja pričujočo zbirko desetih pesmi s pestrostjo in določeno konceptualno zaokroženostjo. Producentski trik Jima Watersa, ki je s hip hop remiksom Pop Pop Pop v skladbo Here Comes Papa vtisnil spontanost, ki jo pogrešamo na Burnsidovem letošnjem albumu Come On In, je pika na i razgibanosti gradiva. A naslov plošče You Better Keep Still zavaja. V resnici želi povedati tole: You Better Dance, Mutherfucker. Plošča, nabita z neizpodbitno avtoriteto.

T-Modelova sopotnika, kajti plošče očitno prihajajo v paketu, sta kitarist in pevec Judah Bauer ter njegov brat, bobnar Donovan. Če je duo Twenty Miles na prvencu R. L. Boyce Othar Turner Fife and Drum Spam segla po pomoči v naslovu omenjenih skritih velikanov podeželskega bluesa, se Judah na novem albumu I'm a Lucky Guy zanaša predvsem na družinske zmogljivosti. Saj je res Lucky Guy, kakor izjavlja v uvodni pesmi East St. Louis. Blues Explosion imajo novo ploščo, sam pa povrh objavi še album stranskega benda. Novo gradivo Twenty Miles je občutno bolj naravnano proti rockovskim tokovom, sicer že v izhodišču minimalistična orodja bratov Bauer prav ljubko pačijo pesmi, ki bi jih lahko izvajala tudi kakšna klasična, štiričlanska zasedba. Na I'm a Lucky Guy najdemo vrhunske skladbe v liniji Creedenceov, male pesmi, kakršne prepevajo ulični trubadurji, in ščepec kantavtorske akustike. Judahovi užitno ubrani riffi so še posebej omotični v All I Want in z garažo preliti Johnson's Blues. Sympathize je prijetno tih blues. V Like A Fool pridejo na vrsto diddleyjanske vaje. Malim pesmim, kot sta Be His Friend in Forget Everything, pa orglice dodajajo tisto nekaj več. V vseh dvanajstih pesmih albuma je slišati, da se v tradicionalnem ameriškem rocku, ki vzbuja asociacije na CCR in na Springsteenovo Nebrasko ter tudi na mladega Dylana, Judah Bauer počuti zelo domače. Po drugi plati deloma monotono, ne čisto samozavestno in rahlo neprepričljivo obravnavanje bobna ter vztrajanje pri "walking" ritmu skladbam ne dajeta trdne osnove, na kateri bi se lahko razživele. Udarna Talk To Me, posneta z Mikom Norbergom, daje slutiti, v kako mamljiva ozemlja bi lahko segli Twenty Miles z drugim tolkalcem. Toda brata ne moreš zamenjati. Morda pa ga lahko prisiliš, da izboljša svoje sposobnosti.

Terens Štader