ZLATKO KAUČIČ

Cankarjev dom, Ljubljana. 19. 1. 1998

Koncertov Zlatka Kaučiča smo se v Ljubljani že kar nekako navadili, čeprav bi on verjetno dejal, da še zmeraj ne more igrati toliko, kot bi hotel, in tam, kjer bi hotel. Vendar pa po vseh teh koncertih že vemo, da je tiste Kaučičeve koncerte, ki jih pripravi vsake kvatre enkrat v Cankarjevem domu, nadvse vredno obiskati. To se je pokazalo tako ob predstavitvi prve solo zgoščenke Round Trip pred tremi leti kot tudi na njegovem zdajšnjem koncertu, na katerem je v živi različici ponujal zadnjo cedejko Emotional Playgrounds.

Na cedejki in še bolj na koncertu Emotional Playgrounds je Kaučič dodobra izpel nekdanjo željo po samosvoji interpretaciji slovenske ljudske glasbe. To pomeni, da je samosvoje podajanje jazzovske glasbe, ki smo ga na različnih koncertih v letih njegove ponovne prisotnosti v našem prostoru že dodobra spoznali, prežel z ljudskostjo. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se je Kaučič lotil le enostavne jazzovske interpretacije slovenskih ljudskih godb, saj v glasbi nikoli ni prisegal na enostavne rešitve in na enostavno pot brez žrtev. Zato je njegov zdajšnji projekt mnogo več kot le enostavni etno jazz, tako znan iz italijanskega jazzovskega prostorja, na katerega je Kaučič tako navezan. Kaučičev etno jazz se razlikuje od italijanskega ali francoskega etno jazza ne le zaradi specifike slovenskih ljudskih godb, ki jih umetelno vpleta v kompleksen vzorec svojega jazza, temveč predvsem zaradi njegovega jazza, ki je tudi tukaj jasno razpoznaven in nezamenljiv. Ob tem pa si moramo priznati, da je za ta projekt svoj tolkalski jezik le malo oklesal in zaoblil, ga naredil bolj uglajenega in sprejemljivejšega zasedbi, ki je zaradi zbora RTV Slovenija le manj fleksibilna, kot so bile njegove prejšnje, manjše zasedbe. A to ne pomeni, da Emotional Playgrounds ne ponuja Zlatka, ki s helikopterji preletava bobne in z otroškimi pajaci udarja po pekačih. Dobimo vse to, a bolj uglajeno, kot smo bili vajeni doslej. In še zmeraj je Kaučičeve samosvojosti ravno dovolj, da si priznamo, da mu ni podobnega v domislicah. In to ne le pri nas. Zanj je ta prostor, kot je že zdavnaj ugotovil tudi sam, mnogo premajhen.

Prav iz tega razloga je verjetno pripeljal v zdajšnji projekt častivredno mednarodno druščino Kennyja Wheelerja, Gainluigija Trovesija (zaradi bolezni ni bil na koncertu), pianista Bruna Cessellija ter basista Paolina Dalla Porteja. Če je Kenny Wheeler na plošči prav prijetno trobil v krilavko in se nam pokazal v značilni lirično zasanjani luči, je imel na koncertu očitno slab večer, saj so se njegove fraze končale kar tako, začele s slabim nastavkom in sploh padale iz konteksta skupine, ki je bila kljub nenadni bolezni Trovesija ter vskoku mladega nemškega saksofonista (star postajam - imenski spomin me zapušča) nadvse uigrana. Pohvaliti velja predvsem odličnega Dalla Porteja, ki je nekajkrat zares osupnil z basovskimi rešitvami Kaučičeve glasbe. Pohvaliti velja tudi Uršo Lah in Mešani pevski zbor RTV Slovenija, kateremu je bil tak projekt z izvrstnimi jazzisti improvizatorji zagotovo trd oreh. A razlomili so ga uspešno.

Kaučičeva predstavitev cedejke Emotional Playgrounds je bila nadvse kvalitetna in vredna prevetritev naše jazzovske koncertne ponudbe, ki je v zadnjem času prav v Cankarjevem domu obupno skromna.

Rok Jurič