Biofonograf

Kdo pravi, da ni več vrednot?

Kakor bodi kazno, sem po daljšem oddihu opustil neposredne vojne operacije, iz katerih so frleli izstrelki h konkretnim osebkom, ki prebivalstvu - pod krinko medijske lovorike - kratijo glasbeni užitek, torej: mentalnih ovir prost dostop k tvarini kot takšni. Saj ne da nima smisla (kaj bi to, z veseljem si privoščim kozliča, dva), ampak tako prigrustno bi mi bilo za peresjem, ko bi se moral ven in ven baviti z zvezdniško shemo, časopisnimi magnati, z redilci imidžev in šablon, skratka, z ubornim in dolgočasnim socialnim dnom. Saj sem ja out in se pač ne bom obremenjeval z izmečki naše družbe, s sodrgo, ki je tako zelo brez domislic, da piše in govori samo še o tistem, kar je že davno in potrjeno in nenehno - in.

Raje grem na teren, med mladino. Medtem ko se ta zabava, poplesuje, duhoviči, srkne vinčka, zloka pir ali poščebeče o biljnih in sintetičnih substancah, prav rad sam počemim kje v mračnem klubskem kotu in prakticiram sociologijo glasbe. Tako kot to profesionalno počneta Jaša ali Ičo, se jaz v razkošnem amaterskem zamahu prepustim čustvom. Dejansko, in ni me sram priznati, zgolj čustveno, celo malce egocentrično podoživljam štikle in komade, njihova zaporedja, pripravljen sem se celo na smrt skregati o tem, kaj ima vsakdanji status štikla in kaj je kar komad, da sfrli čez vse čase - morda tedajkrat sfrlim še bolj v sredo dogodbe kot kdo drug, ki je istočasno obremenjen še z mamo ali fantom. Kdo bi vedel? In tako se mi pripeti, da postanem pozoren na ploščarsko nakladancijo (DJ). Prva februarska opazka: Sredi kluba K4 se najprej učinkovito prevprašajo punkerji The Vibrators, ob pol dveh nam vrtijo zlizan, etabliran rap, ob treh je že na sporedu hrvaška estrada. Takšna kot ob torkih v Flexu, ko vsi krulijo zraven, niti konsonančno niti disonančno, da še srkati ne moreš v miru. Nihče se ne pritoži, pa smo v K4 - zna biti, naj pomodrujem, da je takšna muzična interpretacija naše polpretekle zgodovine - da je takšna, pač, DJjevska podoba o goli realnosti. Za nas naivna, zanje edina.

Stari, dobri KUD France Prešeren mi je nastavil mukotrpen šank. Ko bi ne bilo pozitivnega stripkorovskega podmladka, bi najbrž sploh ne zavil več tja. Programa tako rekoč ni več, še pijance in haškote je odgnalo; kar deluje, so Impro, Golob in večni Cajnko (tarok lahko igram doma) in mladež sika upravičeno na glas: "Stari hipiji so se zaprli v pisarno, prekladajo papirje in štejejo keš." Eva mi duhovito (in grenko obenem) poroča, da je teater Ane Monro spet tam, kjer je pred dobrim desetletjem že bil in začel - v Forumovem štiblcu visoko gor na Kersnikovi. In iz tistega tesenca je zdaj prišla tako velikanska, tako razkošna predstava s pravim dreyerjevskim finalom pred frančiškani. Kuga? Ja, kuga. V KUDu slonim, ko me obiščeta prijatelj P. in nepoznano obličje, nekdo, ki mi kljub drastičnim tamošnjim spremembam nikakor ne gre v prostor. Pokaže se, da je podjetnik: pivnico ima, avto in koš fičenkov. Prijazen in prazen, redoma komaj čakam takšnih. Dam se na ketenco, štedim z besedjem in utrpim situacijo, ki se pol ure pozneje konča v njegovem lokalu. Za pivo mi da, kader pa se skoroda obrne, saj zdaj mahoma stojimo onstran šanka, ker smo na njegovi lastniški poljani, da me je kar malo sram, ker sem vsem na očem. In ušesa me bolijo, ker osebje ves čas razbija po činelah in tomih tam nad nami. Druga februarska opazka: Zakaj je v teh krajih - tako med glasbeno izobraženimi kakor med laiki - v navadi, da hočejo igrati ves čas in brez prestanka, ko enkrat dobijo v roke inštrument? Ponese me na skretence, in na lepem vidim, komu sem bil na očeh - petsto parom praznih pogledov. Gledajo skozme, vsevprek padajo hude neumnosti, ko se prebijam nazaj. Ne le da ne vem, kaj počnem tam jaz, tudi tega ne vem, kaj počnejo tam oni, kaj šele, da bi to vedeli oni sami. Dva se dajeta dol na veceju, to pa je tudi vse, kar se dogaja. Jaka muda. In še: Mladenič mi ponudi naslednji vrček irskega in me sladko pobara (februarska opazka št. 3): "P. mi je rekel, da tudi organiziraš koncerte - bi kaj pripeljal v moj pub?" Najintimnejša morala: Jovo na novo? Jovo od početka? Daleč proč!

Ondan smo osvojili Slovensko filharmonijo, pravzaprav njeno tako imenovano malo dvorano. Noter smo dajali jazz, natančneje, improvizirano godbo. Dovolj, da ni bilo nikogar od gregorcev, nikogar, ki je star nad petindvajset in igra kako glasbilo, in nobenega iz bigbenda. Priznam, dejanje je bilo napol koncert za prijatelje in prijateljice (kaj bi drugega?, samo še poslovneži in pop kultura ločijo med zasebnim in javnim - kakšno sprenevedanje!, kako je mogoče to dvoje ločiti, če delaš iz srca?) napol političen akt, češ kakšen bo videti sufijski musliman Hamid Drake pod oljem na platnu, kjer so v polmraku upodobljeni "slovenski skladatelji"? Bilo je "uspešno", povsem drugače, kajpada, kakor si "uspeh" zamišljajo moji povpetniški generacijski sovragi, takole naj povzamem: Radosti me, ker se je tam spredaj posedlo petero osnovnošolk in osnovnošolcev, laknulo mi, saj je to povsem dovolj, glede na dolga leta, kar v Ljubljani ni bilo uvoženega improvoncerta. Dvorano smo najeli, s klavirjem vred je bila trikrat cenejša, kot če bi najeli sam klavir za igrati kje drugje, dali so še šank, vrat in blagajno (tri stripkorovke so delale tristo na uro; ven se je dalo telefonirati, noter pa ne - hvala Primožu Zrnecu za telefončka!), Emir, Cajnko, Andreja in Artur so v pol ure upedencali ozvočenje, ko je Georg, stari ljubitelj akustike, ugotovil, da grejo saks in bobni čezenj; vse je šlo lepo v maniri do-it-yourself. Le kadili smo baje preveč, čeprav je tisto kadilnica tako imenovane velike dvorane. Četrta februarska opazka: "Veste, tukaj smo vajeni predvsem klasičnega občinstva!" je rekel živčni tehnični, ki me je že s popoldanskim poukom, češ da v Filharmoniji ni električnih glasbil, poslal domov po navaden podaljšek za 220V. "We are the smokers' band," je na tisto stoično puhnil Frank Gratkowski, kontrabasist Kent Kessler, strasten kadilec cigar, pa je drugi del koncerta začel z jeznoritim solom, posvečenim Slovenski filharmoniji in protikadilskemu zakonu osebno. Predzadnja februarska opazka: Jazz je hendikepiral osrednjo državno glasbeno inštitucijo - mar se bodo hendikepirani po obnovi dvorane v čast 300-letnici Academie Philharmonicorum lahko povzpeli v njene višave z dvigali? A, Školček?

Brez skrbi, ne ujamete me več - že jutri bom družbi prisluškoval z drugim ušesom, druga čustva bodo plala, druga skrb se bo kotalila skoz tekst, morda bom o čem celo napletel teorijico, če se mi bo zljubilo. Moj problem. Le hrbtenica ostane ena sama in pokončna - in kaj je sredi nje, ne zveste zlepa, tukaj me ne spoznate. Zaradi tistega tam noter, kar je sred hrbtenice, sem v "našem" klubu Channel Zero (poslednja, še predpustna februarska opazka:) ostal brez rokava na črnem plašču. A to je še najmanjši razlog, da zdaj vihram in bijem bitke na drugih, transparentnejših ravneh. No pasaran!

Miha Zadnikar