Urbana črnina

Sejalec digitalnega

Nadel si je ime Bobby Digital in korajžno stopil v korak s časom. Pod uličnim imenom RZA ga poznamo kot avtorja prelomnega zvoka v rap muziki.

Verjetno nam je vsem skupaj bolj ali manj jasno, da bo digitalnost (če tega slučajno še ni storila) do konca potolkla analognost. No ja, izjeme bodo pač potrjevale pravilo: rolexe bo še vedno poganjal mehanizem kolesc in klubski jahalci plošč bodo za osnovno delovno orodje še vedno uporabljali črne vinile in po njih zarezah drseče gramofonske igle. A vendarle: otroci se bodo več kot z jojoji igrali s tamagočiji, najstnike bosta bolj kot riziko in monopoli zanimala nintendo in playstation, študentje bodo namesto v NUK hodili na net, obremenjena aktivna srednja generacija bo psihiatrične nasvete dobivala naravnost v elektronski poštni predal, starci pa bodo rezervacijo posmrtne parcele enostavno kliknili z miško (če seveda ne bodo izbrali opcije zamrzovanja do leta 2118, ko bo na voljo arcnija za večno čilost in zdravost). Glavni problem pri vsem tem je, da nam bo verjetno zmanjkalo časa, da bi vse to uresničili. Če nas že ne bo pokopal analogni konec sveta, ki ga bodo menda 11. avgusta povzročili v križ postrojeni planeti, nas bo pa zagotovo vrgel prvojanuarski digitalni udarec, ko bo računalnikom neznana letnica 00 povzročila kolaps čipovja in posledično vseh stvari, ki jih taiste silikonske napravice krmilijo. Januarska Muska bo zato dišala po kontrolkah iz nižje osemletke, saj jo boste verjetno dobili razmnoženo na ciklostil … Ampak do takrat bomo še veselo tolkli po tipkovnicah, se pasli po internetu, nastavljali ušesa laserskim diskom in pisali o ljudeh, ki so tako korajžno stopili v korak s časom, da so si nadeli celo digitalno ime. Danes je z nami gospod Bobby Digital.

Že res, da Bobby Digital ni njegov prvi vzdevek. Pravzaprav jih je imel toliko, da komajda še kdo ve, kakšno ime nosi zapisano v potnem listu. Nekateri – tudi teh je bolj malo - ga poznajo po imenu The Abbot, drugi – teh je že več – pa po njegovih predbobijevskih inkarnacijah: Prince Rakeem, RZArector. In še dva bobija: Bobby Steels in Bobby Digital. Zadnji je pravzaprav še najbližje uradni verziji poimenovanja tega producentskega master minda: Robert Diggs. Kljub temu ga bomo v tem članku največkrat imenovali RZA, kajti prav pod tem uličnim imenom ga poznamo kot avtorja prelomnega zvoka v rap muziki. RZA se je torej sredi šestdesetih rodil kot Robert Diggs v Brooklynu, v hudo revni familiji z desetimi otroki. Njegova mama si je menda prvi bančni račun privoščila šele po uspehu, ki ga je v svetu show businessa dosegel sin Robi. Pri treh letih so ga poslali k stricu v Murfreesboro v Severno Karolino, kjer se mu je godilo malo bolje, vendar je bilo veselja hitro konec, ko je striček odšel na drugi svet, RZA pa nazaj v prvega, torej v Brooklyn. Družina je živela od socialne podpore, prav zato se je velikokrat selila iz enega v drugo socialno naselje (tam jim pravijo projects). Kljub selitvam pa se je največ družil s člani ožje in širše familije, še najbolj se je razumel z bratrancema Russelom Jonesom in Garyjem Griceom. No, z Ol' Dirty Bastardom in Geniusom/GZO – skratka s trdim jedrom Wu-Tang Clana. Hip hop je RZO potegnil vase že na samem začetku, pravzaprav še pred njim – leta 1977 je namreč že občudoval na kandelabre priklopljene džokeje, ki so veselo praskali po ploščah in ustvarjali neskončno dolge break beat pasuse.

Prej omenjena trojka bratrancev je sredi osemdesetih začela s prvimi glasbeniškimi poskusi. Ustanovili so skupino All In Together Now, ki pa za sabo ni pustila nobenih materialnih dokazov obstoja, ampak le spomine in pričevanja. Slednja trdijo, da bi, če bi skupina takrat prodrla, zagotovo postala največja rap zasedba vseh časov. Ampak pustimo ob strani takšna in drugačna predvidevanja in se posvetimo prvi glasbeni stvari izpod prstov gospoda Diggsa, ki se jo da prijeti v roke in spustiti v ušesa. Gre za EP Ooh We Love You Rakeem, ki ga je RZA pod imenom Prince Rakeem posnel za založbo Tommy Boy. To resnico sicer danes zanika, kadar se le da, saj je zadeva (vsaj v primerjavi z nadaljnjimi dosežki) čisti poden, samo pozabe vredna pustolovščina. Ampak vstop v resni, založniški svet glasbeništva je pa le bil. Podobno prezrt je ostal tudi prvi album bratranca Geniusa/GZE, Words From The Genius, in RZA je bil vse bolj prepričan, da mora okrog sebe zbrati močno skupino kreativnih ljudi, ki bo imela pod nadzorom celoten proces nastajanja glasbenega izdelka: besedila, produkcijo, izbor singlov, dizajn ovitka – skratka vse tiste stvari, ki jih glasbena industrija tako rada pobere ustvarjalcem iz rok. In beseda je Wu-Tang Clan postala.

Leta 1992 se je na policah pojavila mala plošča Protect Ya' Neck. Oster ritem, nobenih sledi o kakšnem crossoverju, nobenih semplov iz sicer klasičnega področja funka, jazza in soula. Čisti hip hop. "OK," so si rekli radijci in televizijci in časnikarski recenzenti, "že velikokrat smo slišali takele udarne novotarije, katerih avtorji so potem poniknili ali pa posneli šibke celovečerne ploščke. Počakajmo na album, a ne de?" In so ga dobili, naravnost v glavo: leta 1993 je bil kolega Diggs najbolj iskan, hvaljen, celo malikovan hip hop producent, plošča njegovega moštva Wu-Tang Clan, Enter The Wu – 36 Chambers, pa se je nemudoma uvrstila med klasike hip hopa. Jep, če ne verjamete, da še vedno seka, vprašajte Mežanovega tamalega, ki jo je v celoti prvič slišal pred nekaj meseci in dva tedna ni govoril nič drugega, kot: "Kakšna plata! Kako to seka! Šus!" In jaz sem mu samo razumevajoče kimal, spominjajoč se dni, ko se je taisto dogajalo meni.

RZA pravi, da je njegov dolgoročni cilj, da bi bil tak car, kot George Clinton, da bi sfural svoj slog, ki bi se zdel na začetku obskurno čuden, kasneje pa bi postal produkcijski standard. In če pogledamo svet okoli sebe, bomo ob mulcih, ki poslušajo samo vse, kar prihaja od Wu-Tanga in njegovih bližnjih podružnic (se pravi samo stvari, ki se jih je vsaj bežno dotaknil RZA), mu je že uspelo. A zadeva ni ostala fenomen zgolj na glasbeni ravni: RZA je klanovske kolege razpršil po založbah in jim začel jadrno producirati plošče - same klasike. Po prvem valu solo wujevskih plošč, kjer je RZA držal med 75 in 100 odstotki produkcijskega deleža, se je začel malo umikati v ozadje, gumbke wutangovskih mešalk pa so pod njegovim vodstvom začeli vrteti mlajši.

RZA si je nadel novo ime – The RZArector - in s Princem Pulom (undergroundarskim genioznim podobnikom, ki mu bo namenjena naslednja Urbana črnina) zasnoval kultno mračnjaško zasedbo Gravediggaz, jo popeljal v ušesa, srca in grobove mnogih undergroundarskih hip hoperjev in jo zatem prepustil sočlanoma Fruitkwanu in Too Poeticu. V mislih je že imel nove stvari – recimo nadaljevanko wutangovskega prvenca. Pa so se mu pobje malo spuntali, češ, da so ritmi, ki jih je zvaril, prehudi, preveč naprej v času, preveč abstraktni, preveč kompleksni. RZA je popustil in Wu-Tang Forever je postala razvlečena vaja v že osvojenem slogu, rutinska klepetava operacija že rahlo zdolgočasenih Clanovcev.

RZA je pri skupnem projektu neporabljeno energijo usmeril v delovanje založbe Razor Sharp in poglabljanje v novi alias: digitalnega Bobbyja. Najprej ga je svetu predstavil v filmu. Scenarij, režija, produkcija, glavna vloga, glasba: RZA. Proračun: milijon dolarjev. Zgodba: Bobby Digital je digitalni b-boy (b-boy: pripadnik hip hop kulture iz osemdesetih, ki ga zanimajo vse plati kulture: break dance, rap in grafiti; op. p.), ki se vrne v geto in ugotovi, da so tam še vsi analogni, da ne uporabljajo računalnikov, da se jim še sanja ne o internetu, hej, nimajo niti digitalnih telefonov in ur. Odloči se, da bo digitaliziral geto: v laboratoriju izdela poseben digitalen virus, ki ga vstavi v naboje za posebno puško (videti je kot velika matična plošča), s katero potem opravi digitalizacijsko poslanstvo. Navdihi - zgodnji hip hop, stripi, blaxploitation filmi, video igrice - se močno poznajo v Bobbyjevem videzu in obnašanju, saj je nekakšen super junak, z oklepom, masko, veliko puško, ki se vozi z rozastim beetlom in uspešno jaga same dobre bejbe.

RZA pravi, da je Bobby Digital njegov obračun z daljno preteklostjo - z otroškimi in najstniškimi leti, da je torej v filmu s podobami in vzorci obnašanja iz kulturnega okolja, v katerem je odraščal, upodobil svoje otroške fantazije. (Menda je imel tako bujno domišljijo, da je za branje navadnega stripa porabil po pet ur – sličice je namreč v glavi povezoval v filmčke, opremljene z glasbo.) In kakšen je soundtrack? Divji, hud, brezkompromisen, strelast, prav tak, kot bi moral biti drugi album Wu-Tang (pa ni). Jasno, da je soundtrack tudi v konceptu filma, tako je bil denimo komad, v katerem gostuje Method Man, narejen že leta 1986 – v zlati dobi b-boyevstva. Sicer pa glasba plošče RZA As Bobby Digital: In Stereo ni vzeta (semplana) iz kakšnih znanih komadov, ampak je vse odigral (in nato posemplal) RZA sam. Sklep: Car, tale Robi, ni kaj!

Napo-Lee-Tano