Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Duran Duran

ŠE VEDNO TUKAJ IN ZDAJ

S preporodom osemdesetih je na glasbenem prizorišču zavel (odvečni) val nostalgije, s katero se Duran Duran niso okužili. Skupina, ki je vtisnila pečat osemdesetim, je ob odhodu vseh treh Taylorjev uspešno prebrodila devetdeseta. Sedanji trio s Simonom LeBonom, Nickom Rhodesom in Warrenom Cucurrullom se pripravlja na tretje tisočletje.

Duran Duran so glasbena fantastika, splet glasbe in podob; izrazni slog so propagirali predvsem z eksotičnimi in izumetničenimi glasbenimi videospoti, posterji in ličili. Uspešnica iz leta 1997 Electric Barbarella je zadnja popestrila zdaj več kot dvajsetletno glasbeno kariero, polno vzponov in padcev, neodobravanj kritikov ter pozitivne in negativne podpore medijev. Duran Duran so eden boljših pop izdelkov, ki so jih rodila osemdeseta in v nedrja sprejela tudi devetdeseta.

Čeprav se o njihovi novi plošči govori že nekaj mesecev, je vprašanje, če bo najnovejši izdelek - po govoricah sodeč naj bi se imenoval Hallucinating Elvis - ugledal luč sveta v tem tisočletju. Kakorkoli že, drugo desetletje so Duranovci zaokrožili s kompilacijo najboljših, ali raje, najbolj priljubljenih viž, poimenovano Greatest, decembra lani pa so zvesti publiki namenili tudi nekaj britanskih koncertov Latest and Greatest Tour, katere višek se je zgodil 21. decembra na londonskem Wembleyju.

STARI NOVOVALOVCI

Njihov začetek je bil zaznamovan s punkom in pionirsko elektroniko, zadnji album s tehno rave sceno. Vmes so se zgodili rap, hip hop, grunge, acid house in druge tehno elektronske različice, med katerimi so Duranovci komercialno sicer neuspešno utrjevali korenine, ki so se medtem že krepko zasadile v glasbeno zgodovino. Brez dvoma se lahko prav vse pesmi leta 1997 izdanega Medazzaland postavijo ob bok sedanjim izdelkom medijsko bleščečih skupin, ki pravzaprav brez izjeme, najsi bodo še tako rockersko usmerjene, pri stvaritvah uporabljajo moderno tehnologijo; in tako tam, kjer bi morda morala prevladovati akustika, zvenijo najbolj elektronsko. In ne, prav nič slabšalnega ni v tej opazki. Medtem ko glasbena industrija pač sledi napredku in spretno izkorišča najnovejše tehnološke pridelke, mediji vztrajno vohljajo za novimi, še zelenimi glasbeniki - seveda na račun starih mačkov, kakršni so tudi Duran Duran.

Kritiki jim še vedno očitajo glasbeno neukost (ali je kralju Elvisu morda niso?), predvsem pa razvratnost, s katero so na začetku osemdesetih zaznamovali prodor v medijski svet. Kljub njihovi tedanji izvirni eklektični novovalovski usmeritvi, ko so iz punkovskih The Damned in "poštirkanih" glamovskih Roxy Music iztisnili samosvojo različico takrat vznikle novoromantike, so se kritiki zapičili v duranovsko vsesplošno popularnost med najstnicami, ki petindvajset ur na dan gledajo televizijo in listajo najstniške revije. MTV, takrat v predporodni fazi, je bila Duranovcem nadvse hvaležna za inventivne videospote, pravzaprav nekakšne kratkometražne filmčke, posnete v eksotičnih krajih Šri Lanke, Antigue, Avstralije in tako dalje. Duran Duran so bili začetniki novega vala, ki so uspeh gradili s spretnim izkoriščanjem vizualnih medijev. Danes ob poplavi odličnih spotov narediti videospot, ob katerem si rečeš "uau", je umetnost; takrat, ob popolnem pomanjkanju gibljivih sličic, na katerih bi glasbeniki poleg igranja na inštrumente in petja v mikrofon delali še kaj drugega, je bilo narediti drugačen videospot prav tako umetnost. Primer: ker niso hoteli v Avstralijo, pa so tamkaj potrebovali televizijsko promocijo, so za čisto prvo malo ploščo Planet Earth raje naredili videospot. Nick Rhodes, John, Andy in Roger Taylor so samo sumničavo gledali v žaromete in kamere, medtem ko je Simon LeBon narekoval, kako in kaj. Samo LeBon, ki je v otroštvu posnel kup reklam, med drugim tudi za pralni prašek Persil, je imel kolikor toliko pojma o snemanju.

Izumetničeni videospoti, ki so bolj spominjali na reklame kot na standardno vizualno promocijo glasbene skupine, so bili eden izmed poglavitnih vzrokov za evforično popularnost, zaradi katere so bila njihova darkerska besedila s prvega albuma odrinjena v ozadje. Verjetno ni treba izgubljati besed o tem, kako bizarno je bilo množici vreščečih deklet peti temačno besedilo pesmi Chaffeur. Resen album je tako postal igračka v rokah ponorelih najstnic, enaka usoda je doletela tudi naslednja izdelka, Rio (1982) in Seven and the Ragged Tiger (1983).

Na srečo je kmalu prišlo prelomno leto 1985. Peterica se je za svoje mentalno in glasbeno dobro odločila razpoloviti ter ustanoviti Arcadio in Power Station; tako so imeli priložnost glasbeno znanje deliti z drugimi glasbeniki. Vmes so se Duranovci še nekajkrat zbrali in posneli bondovsko A View to a Kill, izdali koncertno ploščo Arena in nastopili na Live Aidu, tako kot Power Station.

Glasbeni izleti na druge travnike so založbo pripravili do tega, da je pričela izvajati čedalje večji pritisk in zahtevala nov album. Prvi, ki mu je zaradi tega prekipelo, je bil Andy Taylor, drugi, kmalu zatem, pa še Roger. Duran Duran so trpeli za krizo osebnosti in ponovnim vzpostavljanjem identitete, ki se je v uspešnih letih izgubila nekje med osebnimi življenji in glasbenimi ambicijami, ki niso imele več veliko skupnega z Duran Duran. V takšnem razpoloženju so brez glasbeno odlično podkovanega Andyja ter z novim kitaristom Warrenom Cuccurullom (spretnosti je nekaj let razvijal in preskušal pri Franku Zappi) in bobnarjem Stevom Ferronom pripravljali album Notorius, na katerem se je John, še vedno pod vplivom uspeha Power Station, poskušal približati glasbenemu izrazu, ki ga je dosegel z Robertom Palmerjem in drugimi; vse to na veliko škodo Simonu, ki ni hotel postati slab posnemovalec funk popevkarjev. Čeprav uspehov izpred let ni bilo mogoče ponoviti, sta si mali plošči Notorious in Skin Trade pridobili nekaj vredne pozornosti.

Veliko manj opazno kot Notorious sta se po evropskih in ameriških lestvicah sprehodila albuma Big Thing (1988) in Liberty (1990). Zaradi komercialnega neuspeha, ki je bil za Duran Duran po stari navadi edini zadovoljivi kriterij za presojo o uspešnosti albuma, so se le stežka spet vrnili v studio. Toda tokrat so v njem ustvarili malo umetnino. Z leta 1993 izdanim albumom Duran Duran, ki je zaradi poročnih fotografij na ovitku znan kot Wedding Album, se je kvartetu posrečil veliki "come back", v katerem v nasprotju s poznejšimi "revivli" skupin iz osemdesetih, recimo Human League in Culture Club, ni bilo čutiti nostalgije. Čemu le? Duranovci niso ponovno vstali od mrtvih, pač pa so preprosto nadaljevali tam, kjer so leta devetdeset končali. Tudi hip hop in grunge nista preprečila uspeha odličnih sofisticiranih Ordinary World in Come Undone. Duran Duran so izpopolnili zvok in ga uspešno priredili devetdesetim. Spregledan ni bil niti veliko bolj alternativno naravnan album Thank You, izdan dve leti kasneje. Poleg najbolj znane priredbe Perfect Day Louja Reeda, so na albumu med drugim končale Dylanova Lay Lady Lay in Crystal Ship skupine The Doors.

Brez dvoma so Duran Duran v posiljeni MTV-jevski drugi britanski invaziji skupin iz začetka osemdesetih ostali praktično brez tekmeca. Medtem ko njihovi sodobniki niso bili sposobni nadaljevati uspešne kariere, so bili Duranovci (poleg bolj uspešnih Depeche Mode) edini, ki so v devetdesetih vztrajali na glasbenem trgu in redno izdajali albume. In poleg tega šli v korak s časom; dve leti star Medazzaland, tik pred izidom katerega je Duran Duran zapustil še zadnji od treh Taylorjev (ne, trojica si ni prav nič v sorodu), je namreč za devetdeseta to, kar je bil za osemdeseta Rio. Electric Barbarella, cinična upodobitev napredka in sklicevanje na znanstveno fantastični film Barbarella (zlobni filmski junak dr. Duran je krivec za ime skupine), je dokaz, da so Duran Duran še vedno sposobni narediti dobre pop komade, ki bodo, če že niso, slej ko prej postali obvezni kanon vsakega ljubitelja popularne glasbe.

In medtem ko se njihova nekdanja založba EMI (neuspešno) trudi izdajati duranovsko dediščino (konec lanskega leta so izdali album Night Versions, za letos pa naj bi pripravljali dvojni Strange Behaviour) in s tem opozoriti na dejstvo, da so po legalni poti prišli do skoraj popolnega arhiva njihovega materiala, so Duranovci za novo ploščo pripravili (že) dve pesmi: Playing With Uranium in Mars Meets Venus. Warren Cucurrullo, Simon LeBon in Nick Rhodes bodo tudi vstop v tretje tisočletje zaznamovali z novim izdelkom.

Marta Pirnar

IZBRANI PROJEKTI

ARCADIA

Člani: Simon Le Bon, Nick Rhodes in Roger Taylor skupaj s četo gostujočih glasbenikov in pevcev.

Glasbena zvrst: v slogu Duran Duran s klasičnim in jazzovskim poudarkom.

Album: So Red the Rose (1985).

Uspešnica: Election Day.

Zgodba: Arcadia je nastala predvsem zaradi Rhodesove želje po sodelovanju z drugimi glasbeniki. Trije Duranovci so tako imeli priložnost sodelovati s številnimi glasbeniki, med drugim tudi z Grace Jones, ki je prispevala govor na edini uspešnici skupine Election Day. Album So Red the Rose je bil finančno čista polomija, Rhodes pa je kljub temu prepričan, da mu bo zgodovina veliko bolj naklonjena. Razlogov za neuspeh je kar nekaj, med glavnimi je prav gotovo ta, da publika Duran Duran ni bila dovolj zrela za nekomercialen zvok, ki je podobo iskal v različnih glasbenih stilih.

POWER STATION

Člani: John Taylor, Andy Taylor, Tony Thompson (nekdanji Chic), Robert Palmer (zamenjal ga je Michael Des Barres).

Vmesni člani: Marc Williams (nekdanji Psychedelic Furs), Steve Stevens in Tommy Price (kitarist in bobnar skupine Billyja Idola) ter drugi.

Glasbena zvrst: mešanica funka in glam rocka.

Album: Power Station (1985) in Living in Fear (1996).

Uspešnice: Some Like it Hot in Get it on (1985).

Zgodba: Skupino sta ustanovila Andy in John Taylor. Prvotna zamisel je bila, da skupina ne bi imela stalnega pevca, Robert Palmer pa naj bi zapel samo pesem Some Communication. Bobnar Tony in že pokojni producent Bernard Edwards (nekdanji basist skupine Chic), ki nista za Palmerja prej še nikoli slišala, sta bila navdušena nad njim in predlagala, da ga sprejmejo za stalnega pevca. Kljub prepričanju, da se bend ne bo nikdar obdržal, predvsem zato, ker je bilo v projekt vpletenih preveč egov, so imeli Power Station nekaj neobveznih nastopov, kjer so si glasbila in mikrofon podajali glasbeniki, kot so Billy Idol, Ian Hunter, Tim in Richard Butler, Paul Garristo … Naposled so se odločili za turnejo, deset dni pred njenim začetkom pa je Robert Palmer vzel pot pod noge in se posvetil samostojni karieri. Andy je hotel na njegovem mestu videti Paula Younga, ki pa zaradi obveznosti žal ni utegnil sprejeti ponudbe, tako da je namesto Palmerja vskočil nekdanji pevec skupine Silverhead in igralec Michael des Barres. Toda Des Barres ni bil Robert Palmer in turneja se je dokaj neslavno končala. Power Station se je na Johnovo pobudo ponovno zbrala konec leta 1993 v popolnoma novi zasedbi. Tik preden je bil album dokončan, pa se je prav John zaradi osebnih težav (ločitev) odločil opustiti projekt. Na pomoč so poklicali Bernarda Edwardsa, ki je potem na Japonskem tragično umrl zaradi virusne gripe, tako da je album Living In Fear luč sveta na Japonskem in v Evropi ugledal šele konec leta 1996, v ZDA pa še leto kasneje.

NEUROTIC OUTSIDER

Člani: John Taylor, Steve Jones (nekdanji Sex Pistols), Duff McKagan in Matt Sorum (Guns’n’roses).

Glasbena zvrst: le kaj pričakovati od dveh članov Guns’n’roses?

Album: Neurotic Outsider (1996).

Zgodba: Poleti leta 1985 so se omenjeni člani zasedbe zbrali na nekem dobrodelnem nastopu. Brenkanje se je kmalu spremenilo v redne ponedeljkove kabaretne večere, med katerimi so se jim na odru pridružili mnogi prijatelji, med drugim tudi Simon Le Bon in Billy Idol. Leta 1996 so pri založbi Maverick izdali album Neurotic Outsider. Pred kratkim so se fantje, ki se jim je pridružil tudi Slash, zbrali na festivalu neodvisnega filma Sundance Film Festival v ameriški zvezni državi Utah, kjer je John skupaj s Rosanno Arquette, Martinom Kempom ter nekdanjim pevcem Power Station Michaelom des Barresom zaigral v filmu Sugar Town. Očitno se bo John Taylor posvetil filmski karieri, kljub vsemu pa lahko pričakujemo, da bodo Neurotic Outsider slej ko prej ponovno izdali kakšen album.

IZBRANI SOLO ALBUMI

John Taylor. Ambleside Days (1992; Ah Um) in Feelings are Good And Other Lies (1997; DeMuzik).

Warren Cucurrullo. Thanks To Frank (1996; Imago) in Machine Language (1997; Imago).

Andy Taylor. Thunder (1987; MCA) in Dangerous (1990; AandM).

NOVA ROMANTIKA OSEMDESETIH

Medtem ko je svet žaloval za spoštovanim glasbenikom, gospodom Beatlom številka ena, Johnom Lennonom, so Duran Duran pripravljali prvi album. Leta beatlomanije so že davno minila, punkerska vročica sedemdesetih se je polegla. Čas ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let je bil ravno pravšnji za nastanek novega trendovskega gibanja. Postpunkerska depresija je povzročila glasbeni vakuum, v katerem so prostor iskali mnogi bendi, ki so izhajali prav iz punkerskih voda. Če že niso poprijeli za glasbilo ali mikrofon v punkovski skupini, so jim bili vsaj trdi rockerski prijemi zelo blizu. Medtem ko so bili v punku osnova vsega seveda The Clash in Sex Pistols, so v glam rocku prevladovali idoli tipa David Bowie in Gary Glitter. Obe glasbeni zvrsti sta prisegali na subkulturo, ki je temeljila na specifičnem slogu življenja in seveda imidžu; agresivna politika takšnega mainstreama, katerega posledice so se zaradi vznikle punkerske subkulture močno občutile tudi v sami družbeni porazdelitvi, ni mogla večno trajati.

Tehnološki napredek je na glasbenem trgu postopno povzročil razcvet elektronike (Kraftwerk, DAF), ki mu niti punk niti glam nista bila kos. Predvsem v očeh tiska se je glasbena domiselnost konec sedemdesetih znašla na preizkušnji. Životarjenje očitno nadarjenih mladih glasbenih skupin, ki so skušale preseči trde in enolične rockerske prijeme, je zaznamovalo eksperimentiranje z novo tehnologijo. Rojevalo se je avantgardno gibanje, popestreno z elektronskim eksperimentalizmom, ki je previdno tipalo za novimi idejami.

Eni izmed nadobudnih inovativnežev, ki so poskušali punku in glamu dodati še nekaj umetniške avantgarde, so bili tudi Duran Duran. Glasbeni izraz so poskušali zajeziti nekje med The Damned, Roxy Music in Chic, pri vzponu pa sta jim pomagala brata Paul in Michael Berrow, lastnika kluba Rum Runner, v katerem je bil glasbeni podij namenjen izključno jazz funku in večerom Bowieja/Roxy Music. Novovalovska (Adam Ant), sintetična (Depeche Mode) in novoromantična (Spandau Ballet) glasbena rojevanja so posvojila punkersko miselnost, da lahko s poznavanjem treh akordov mirno stopiš na oder in postaneš glasbenik, v nasprotju s punkerji pa je k odrskemu nastopu spadal tudi prefinjen imidž. Pomembnost slednjega je izhajala predvsem iz dejstva, da je bila nova romantika neposredno povezana z gejevsko skupnostjo, to je pripomoglo k še temeljitejšemu elaboriranju stila in blišča. Nič čudnega, da so se skupine, kot so Human League, Spandau Ballet, Culture Club, Kajagoogoo in nenazadnje tudi Duran Duran, imenovale frizerski rockerji.

Nova romantika je postala nova modna muha, pri tem je postala embalaža pomembnejša od vsebine. Kljub punkerskim koreninam je novoromantično gibanje z vso medijsko podporo kmalu dobilo protipunkerske razsežnosti. Dvorezni meč mainstreama je s tem prerezal grla mnogim glasbenikom, ki so si zaslužili drugačno pozornost - tudi Duran Duran.

IZBRANA DISKOGRAFIJA

DURAN DURAN (EMD/Capitol, 1981)

RIO (EMD/Capitol, 1982)

NOTORIOUS (EMD/Capitol, 1986)

LIBERTY (EMD/Capitol, 1990)

DURAN DURAN (EMD/Capitol, 1993)

THANK YOU (EMD/Capitol, 1995)

MEDAZZALAND (EMD/Capitol, 1997)