Jim O'Rourke

Glasbenik, producent, studijski manipulant

Šele ko je Jim O’Rourke po dolgi vrsti sodelovanj našel čas za resno lastno delo, je znanje in izkušnje glasbenika, producenta in studijskega delavca polno prenesel v glasbo plošče Eureka. Čakanje se je izplačalo. Eureka je pravo odkritje …

Že v šolskem jazzovskem ansamblu je Jim O’Rourke med kitarske strune vtikal vse mogoče predmete, da bi le ušel sistemu. To mu je dokončno uspelo v izvenšolskih zasedbah in v samostojnih stvaritvah, ko se je njegova domišljija šele prav razplamtela. Je karseda odprt, glasbe ne favorizira po zvrsteh, ampak vsakič znova išče posebne kvalitete. Ker dober glas seže v deveto vas, je tudi glas o njegovih glasbeniških in drugih sposobnostih segel čez vsaj tri celine. Težko odkloni vabila k sodelovanju in ljudje blizu njega radi pravijo, da vedno počne vsaj pet stvari hkrati.

V grobem jih lahko razvrstimo v tri področja delovanja: Jim je v prvi vrsti glasbenik, ki se zlahka oprime praktično katerega koli glasbila, je aranžer in producent, ki se prilagaja zvočni podobi glasbenih izdelkov drugih in jo usmerja, in končno je studijski manipulant, drzen v destrukcijah vseh sestavin zvočnih zapisov. Je tudi skladatelj, esejist in sploh zagnan spremljevalec vsega inovativnega glasbenega dogajanja širom po svetu.

Že sam spisek njegovih sodelovanj in del bi zlahka segel čez ti dve strani, zato se bomo omejili na tiste najodmevnejše in prepustili Jimu, da jih opremi s komentarji. Moj elektronski poziv ga je ujel nekje na liniji Chicago-London-Tokio.

V mladostni nabritosti se je najprej lotil destrukcije glasbe. Njegovo priljubljeno orožje so bili magnetofonski trakovi, ki jih je rezal na najbolj nenavadnih mestih, jih vrtel v različnih smereh in hitrostih, se igral z efekti … Nič bolj usmiljen ni bil s kitaro v roki. Najprej je cefral formo v skupini Illusion Of Safety (kako primerno ime) in se na prehodu v devetdeseta spečal v Gastr Del Sol s pribežnikom iz Kentuckyja, Davidom Grubbsom. Z njimi je šlo počasi in zanesljivo vse bolj zares, skupina je postajala vse večja in prispevki posameznikov vse težje obvladljivi. Prav tako medijski pritiski. Grubbs nam je v letošnji januarski številki Muske že razgrnil poglede na razhod z Jimom O’Rourkom. Trdi, da je bil spor kar na osebni ravni. Kaj meni Jim? “Mogoče res, morda je bilo zanj res samo to, ne vem. Toda v splošnem zame glasba ni bila dovolj izzivalna, največkrat se nisem želel počutiti stalno zaposlenega.”

Že vzporedno s stalno “zaposlitvijo” je Jim počel še marsikaj drugega. Postal je znan kot eden najbolj dejavnih remikserjev in najdete ga na vsaj vsakem drugem albumu remiksov. Obenem so njegove samostojne plošče dokaz, da v nemirnem duhu tiči glasbena izkušnja na robu virtuoznosti, ki bi jo lahko Jim pridobil le v glasbeni šoli. “Imam formalno glasbeno izobrazbo, ampak ni pomembna. Nisem zagovornik šolske izobrazbe, v splošnem sem raje proti akdemizmu.”

Njegov finger-picking slog igranja akustične kitare seveda mnogo dolguje starosti Johnu Faheyju, folk kitaristu starejše generacije, od katerega se je veliko naučil, vendar Jim vsakokrat doda lastno noto, če mu ne pomagajo številni gostujoči glasbeniki. Poslušalec, ki bi želel spremljati vse njegove domislice in jih vreči pod skupni imenovalec, bi imel velike težave. Zdi se celo, da želi Jim z raznolikimi dejavnostmi nekako zmesti poslušalca.

“Seveda!!! To je moj glavni namen. Več zmede - toliko bolje. Zmeda je razpoloženje duha, ko se največ naučiš. Pričakovanja poslušalcev so pomembna za dosego zmede. Prej sem bil v tem precej neposreden (v zgodnjih manipulacijah s trakovi, Brise Glace, zgodnji Gastr Del Sol). Upam, da se bodo poslušalci začeli spraševati: ‘ZAKAJ sem pričakoval nekaj drugega?’ Pričakovanja obstajajo le zaradi splošno sprejete kode v glasbi, sama glasba nima nič s tem.”

Že v mladih letih je čutil veliko naklonjenosti do minimalizma, in sedaj je posredno “zaslužen” za vrnitev dveh že skoraj pozabljenih glasbenikov. Najprej je z Gastr Del Sol predelal Faheyjevo Dry Bones In The Valley, v kateri z enoličnim potegom na violo pomaga Tony Conrad, eden utemeljiteljev redukcije v glasbi. Conrad je že sredi šestdesetih let v skupini La Monte Younga in ob Johnu Calu uglasbljal teorijo minimalizma, se kasneje umaknil med predavatelje na univerzi v Buffalu in se šele na O’Rourkovo pobudo (in v njegovi produkciji) vrnil s povsem svežo glasbo albuma Slapping Pythagoras.

“Tonyja Conrada in Johna Faheyja nisem ‘oživil’, toda vesel sem, da sem jima pomagal pri snemanju novih plošč in jima tako povrnil nekaj malega, kar sta mi v preteklosti v veliki meri dala. Nikoli ne bi sprejel zahvale, da sem ju ‘pripeljal nazaj’. Vse je bilo odvisno od njune lastne izvrstnosti. Zraven sem bil le kot zvest pomočnik. Za letos načrtujem tudi skupno ploščo z Johnom Faheyjem.”

Če je Jim do avtorske glasbe še dokaj spoštljiv, se popolnoma sprosti pri razgradnji del drugih. Ko ga že ujamemo, prepričani, da je trganje oblike do nerazpoznavnosti njegov zaščitni znak, nas “preseneti” s povsem spoštljivim “remiksom” pesmi škotskih The Pastels. Njihovi Leaving This Island je dodal le violine, ker je pesem kar prelepa, da bi jo pokvaril s kakšnim razsekanim ritmom in nelagodnim elektronskim škrtanjem. To si je vse prevečkrat privoščil v remiksih avtorskih del Tortoise, High Llamas, Oval, Merzbow in drugih. Kakšen je torej njegov pristop do remiksa?

“V splošnem je vsak remiks nov niz izzivov, to me pri tem najbolj veseli. Vsakič se vprašam: ‘Kaj lahko naredim s tem, v čem je bistvo, kaj je tisto, kar naredi to.’ Vprašanje je lahko glasbeno ali socialno, odvisno od skupine. Recimo, remiks The Pastels je popolnoma ‘glasben’ remiks, medtem ko je remiks Oval naslovljen bolj na njihovo lastno estetiko. In tako od primera do primera. Hvala, ker si opazil. Zelo malo ljudi me sprašuje karkoli o remiksih, in to so stvari, ki so mi zelo blizu.”

Tretja glavna dejavnost Jima O’Rourka je producentsko delo. Tudi tu se zdi, da nima nobenih predsodkov (kot se jih je že zdavnaj znebil njegov prav tako hiperaktivni someščan Steve Albini), ampak se raje prepušča novim izzivom. Kot producent je pomagal pri vrnitvi še enih legend, skupine faust, na drugi strani je usmerjal nebrzdano energijo avant rockerjev US Maple in se prepustil melanholiji Billa Callahana v Smog. Obenem že preseneča z novimi sodelovanji.

“V splošnem poskušam iz del drugih izvedeti, kaj je tisto, kar hočejo doseči. Sem bolj kot pripraven tehnik, se mi zdi. Res nimam posebnega sloga, čeprav se včasih zdi tako. Imam svoj okus, včasih imata skupina in izvajalec enak okus, to običajno pripelje do sodelovanja. Faustov CD Rien je nastal v drugačnih okoliščinah. Naredil sem ga večinoma iz osnutkov; najprej je obstajala ideja, da bi posnetke izdal pod svojim imenom. Sicer je produkcija zares krasna izkušnja; delati s kom, se sproti učiti, pomagati, se navduševati … Vesel sem sodelovanja z nekaterimi najbolj fantastičnimi glasbenimi ustvarjalci naokoli, pomagal sem jim po najboljših močeh. Zanima me studijska tehnika, rad aranžiram in v posebno veselje mi je proces miksanja, to imam raje kot zgolj pisanje glasbe. Album posnamem le vsakih 18 do 24 mesecev, zato ker sovražim pisanje glasbe. Rad delam z gradivom, ki že obstaja, zato me tako zelo zanimajo remiksi. Zanima me predvsem: ’Kaj narediti s tem?’ V Londonu produciram nov album skupine Stereolab, krasen je. Prav tako delam pri novem albumu skupine High Llamas. Zadnja plošča, pri kateri sem sodeloval, je solo album Sama Prekopa, to je bila fantastična izkušnja. Pred tem sem delal pri novih ploščah Smog in Bobbyja Conna, oboje fantastična, fantastična izkušnja. Bil sem še na Japonskem z The Merce Cunningham Dance Company. Krasno. Naslednja dva meseca bom zaposlen s tema albumoma (Stereolab, High Llamas) in potem grem spet na Japonsko snemat.”

Vmes je Jim O’Rourke našel čas za snemanje svoje najbolj ambiciozne plošče Eureka. Medtem ko je na predhodnih samostojnih ploščah večino glasbe odigral sam (Happy Days le s kitaro, Bad Timing z majhno pomočjo prijateljev), mu po novem pomaga kar 18 gostujočih glasbenikov zelo različnih izkušenj in glasbenih izhodišč - Rob Mazurek, Bob Weston, Jeb Bishop, Ken Vandermark, če se omejimo na relativno znana imena chicaškega glasbenega dogajanja. Novo odkritje je tudi, da je Jim napisal besedila in jih sam odpel; tega ga je v Gastr Del Sol razbremenil David Grubbs. Kako se glasbenik počuti v novi vlogi? “Nenavadno. Mislil sem si, da tega ne bom nikoli naredil. Vokali, ki sem jih prispeval za Gastr Del Sol, so se zgodili po nesreči. Nisem jih niti želel na albumu, ampak v redu … Zato sem razmišljal, da ne bi več pel, ker sem se počutil tako nelagodno. Nisem vedel, kaj naj počnem s tem … to je pomenilo: najbolje, da kar naredim. Zame je edini način učenja, da se postavim v nelagoden položaj. Da grem v kaj neznanega in potem poskušam najti pot ven. Prvič sem spisal tudi besedila. Zelo čuden občutek.”

Če je v Gastr Del Sol Jim O’Rourke igral “drugo violino”, je na novem samostojnem albumu prevzel vajeti v svoje roke. Eureka je nadaljevanje poslovilne plošče Gastr Del Sol, Camoufleur. Pod “dežnikom” se stiska še več glasbenikov, le da gre slogovno v celoti gledano bolj nazaj in je zlahka ogledalo glasbe, ki jo Jim O’Rourke najbolj ceni. Sicer pa naj sam razgrne razloge, ki so pripeljali do plošče Eureka.

“Narediti ploščo, ki bi jo res želel narediti. Preveč sebe sem dal v Camoufleur; ko so se stvari odvijale, sem se počutil, kot da so ukradli del mene. Moje ideje so se izgubile kot ugrabljen otrok, ki ga ne moreš več videti. Zato sem si rekel: ‘K vragu z vsem skupaj, naredil bom točno takšno ploščo, kot si jo sam želim.’ Nima posebnega ‘pomena’. So stvari, o katerih govorijo besedila pesmi, ampak glasbeno so samo stvari, ki sem jih želel narediti že od vekomaj, a nisem uspel. Šele sredi leta 1997 sem uspel nabaviti napol spodoben studio, v katerem lahko delam. Bad Timing sem posnel na osem kanalov, za Eureko sem jih imel na voljo 16 in jih nadgradil na 78 (ob koncu Women Of The World).

To je ena plat mojih zanimanj. Še vedno me zanimajo stvari, ki so me vedno privlačile. Vse od malih nog sem bil - in vedno bom - navdušen nad minimalizmom, improvizacijo, igro trakov in tako naprej. Ampak Eureka je to, kar me zanima sedaj, ker čutim, da sem končno našel način, kako uresničiti samega sebe. Iz istega razloga sem posnel Happy Days šele pred dvema letoma, namesto pred desetimi. Kljub ljubezni do minimalizma in sodelovanju s Tonyjem Conradom, Phillom Niblockom in Arnoldom Dreyblattom sem šele moral najti, kaj sem pravzaprav ‘jaz’ v glasbi.”

Ne samo zaradi pomanjkanja časa, ker se razdaja vsenaokoli, ampak predvsem zaradi števila sodelujočih na novi plošči težko verjamem, da bi Jim lahko organiziral spodobno promocijsko turnejo. V pomanjšani zasedbi pa bi glasba plošče Eureka utrpela veliko škodo. Torej, kako bo z nastopi? “Po vsej verjetnosti jih ne bo. Sploh ne maram nastopanja v živo, definitivno ne maram igrati sam. Sestavil bom skupino in letos priredil nekaj koncertov (prvič sem imel s skupino koncert pred kratkim v Chicagu), ampak ne bodo več kot trije, štirje nastopi. Verjetno eden v Chicagu, v Londonu in Tokiu, in nikjer drugje. Preveč me zanima delo za naslednjo ploščo, da bi igral stvari, ki so zame že stare. Sem studijska oseba, ne zares živi glasbenik, in vedno bolj grem v to.”

Kot da mu vseh glasbenih dejavnosti ni dovolj, Jim vodi tudi gramofonsko založbo. Ne prvič, že z Davidom Grubbsom sta pri skupni založbi Dexter Cigar ponujala glasbo, ki bi sicer šla počasi in zanesljivo v pozabo ali pa so se je drugje otepali zaradi povsem neprofitne narave vtisnjenih zvokov. Po razhodu Gastr Del Sol je na mestu vprašanje, kako je z založbo Dexter Cigar.

“Ne, tega je konec. Dexter Cigar je v bistvu nadaljevala založbo, ki sem jo ustanovil že leta 1993. Imenovala se je Distemper. Zelo kmalu mi je zmanjkalo denarja in Drag City mi je ponudila pomoč. Priskočil je še Dave Grubbs in založbo sva preimenovala v Dexter Cigar.

Še vedno izdajam mnoga dela, ki naj bi izšla pri Dexter Cigar, sedaj pod imenom založbe Moikai. Dve CD plošči sta že zunaj: Lithops in Plux Quba (to je bila plošča, zaradi katere sem pravzaprav ustanovil založbo, ampak šele sedaj sem uresničil željo). Letos naj bi se zgodile še mnoge stvari, nekaj Philla Niblocka, John Fahey, Fennesz, The Frogs in drugi.”

Kljub vsemu, kar je še ne tridesetletni Jim že naredil, zagotovo obstajajo neuresničene želje. Jim O’Rourke je pač eden tistih, ki se ne ustavlja pri že doseženem, ampak vedno gleda naprej, išče, poskuša, si postavlja nove izzive … Zagotovo torej obstajajo glasbeniki in skupine, s katerimi si Jim želi sodelovati, pa do sedaj še ni imel prilike.

“Hmmmm … Cyndi Lauper, Roy Harper, Sparks. Zares.”

Ni razloga, da mu ne bi verjeli. Jaz bi mu, pa če bi si želel samih “spajsic”.

Janez Golič

JIM O’ROURKE

Eureka

(Drag City/Domino, 1999)

Vsekakor intrigantna plošča, polna presenetljivih domislic, ki jih po vsakem poslušanju znova odkrijemo. Že na zvočni ravni ponuja nekaj nenavadnih spajanj, ki jih je O’Rourke z neposrednim napadom na čutila ponudil na zadnjih dveh albumih veleskupine Gastr Del Sol, pa vendarle tokrat razvil v konsistentno celoto. Recimo. Pomaga tekoče in nadvse všečno ubiranje strun v uvodni Women Of The World, ki se razvije v pravo zvočno bogastvo vseh možnih akustičnih glasbil. O’Rourke je iz folk pripovedi Ivorja Cutlerja ustvaril malo mojstrovino, z neskončnim ponavljanjem refrena nas zapelje v meditativno razpoloženje, ki ga prelije v nelagodno elektronsko valovanje. In tako se izkušeno sprehaja med težko določljivo preteklostjo, pobira slogovne značilnosti priljubljene glasbe iz rane mladosti, folka, cool jazza, komornih pasusov, celo brezskrbnega swinga, ki ga nezgrešljivo določa zbor treh pevk, in vmes na kratko postreže z dokaj verno kopijo temne strani meseca. Sama tehniška perfekcija in izbran posluh za kompozicijo zvoka še ne bi bila dovolj, bila bi kvečjemu nadaljnje iskanje v istem stranskem hodniku iz časov, ko se je rock otresel stvarnosti in postal umetniška forma sama po sebi. Presežek je v zlaganju sestavin, kjer je imel O’Rourke zagotovo v mislih poslušalca, v ne več nenadnih preskokih, temveč v zlitju različnih percepcij, pogledov in sploh pričakovanj. Torej “napad” na priučeni kod v glasbi ni več neposreden, skriva se zadaj, v sami glasbi. Podira iluzijo samostojnega umetnika, ki ustvarja izven pričakovanj drugih.

O’Rourke tokrat drži vse niti v svojih rokah. Določa prispevke vseh osemnajstih gostujočih glasbenikov, usmerja njihove izlete z uravnovešenim miksom zvoka, se znajde v različnih pristopih. Je tudi izvrsten glasbenik, ki se zaveda lastnih meja, a njegov spoznavni krog je dovoljšen, da lahko uresniči vse zamisli. Tokrat jih je, v užitek in razmislek.

Janez Golič