Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Rok Jurič

Zlatko Kaučič

SAKRALNI IMPRESIONIZEM ZLATKA KAUČIČA

Za najbolj nepredvidljivega slovenskega bobnarja in tolkalca – Zlatka Kaučiča, je multidirekcionalnost, ena največjih vrednot glasbenika - da se v vsaki glasbi počuti doma in uspe iz nje iztisniti pravo esenco.

Če hočeš kot ljubitelj kreativne glasbe slediti tovrstnim glasbenim snovanjem v slovenskem glasbenem prostoru, pač nimaš preveč težkega dela, saj je pri nas le malo glasbenikov, ki so zmožni početi resnično kreativno godbo. Eden redkih takih glasbenikov je Zlatko Kaučič. Letošnjo zadnjo februarsko nedeljo sva se ognila njegovi obči predstavitvi (glej Glasbena mladina, dec. 1994) ter se pogovarjala predvsem o njegovemu zdajšnjemu projektu Emotional Playgrounds, ki je, izdan na cedejki ter v koncertni izvedbi, ugledal luč sveta pred dobrim mesecem.

Glasbena snovanja Zlatka Kaučiča so tako plastovita, da z glasbami tudi zveste sledilce godb zmeraj znova preseneti. Le spomnite se solističnih projektov, kot so se kazali s cedejke Round Trip (LeParc 517-2, 1994), pa zasedb z italijanskimi in slovenskimi prijatelji, koncertov s Stevom Lacyjem, z Gianluigijem Trovesijem in mnogimi drugimi. Kaučič je zmožen igrati tako raznolike glasbe, da je za običajnega poslušalca že kar šokantno. Naj bo klasični jazz s swingom, moderni z be bopom ali hard bopom, naj bo free jazz ali pa funk, rock ali klasična glasba, v vseh je Kaučič doma. Temu pravi multidirekcionalnost, ki je zanj ena največjih vrednot glasbenika - da se v vsaki glasbi počuti doma in uspe iz nje iztisniti pravo esenco. To domačnost z mnogimi glasbenimi slogi primerja s poliritmijo, saj je vendar bobnar in tolkalec. In poliritmija je osnova vsakemu pravemu jazzu. Zato naj bo tudi multidirekcionalnost osnovno vodilo za vsakega jazzerja ali tistega, ki jazzer šele želi postati. Vendar pa pravi, da je v našem jazzovskem prostoru zmožnost igrati različne jazzovske godbe bolj ovira kot prednost, saj celo novinarji, ki naj bi se na jazz spoznali, te slogovne raznolikosti pri enem samem glasbeniku ne odobravajo in jo prej razglasijo za pomanjkanje osebnega sloga kot pa za sposobnost imeti več obrazov.

Zato je njegov projekt Emotional Playgrounds naletel pri nas na dokaj dvoumne odzive - poslušalci, ki so se ga udeležili v skoraj popolnoma polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, so bili z njim v hipu stopljeni v eno, kritiki pa so po koncertu pisali o pomanjkanju energije v glasbi, premalo dodelanih aranžmajih, preveliki kaotičnosti projekta. Vendar pa je ta projekt v njegovem opusu res nekaj posebnega in novega, saj so bili celo stari sodelavci, ki ga nedvomno zelo dobro poznajo (npr. Marc Abrams), zelo pozitivno presenečeni nad Kaučičevimi snovanji, saj ga do sedaj takega niso poznali. In kaj je tako novega?

Pri Emotional Playgrounds je zanimivo soočenje klasičnega mešanega pevskega zbora z jazzovskim kvintetom. To po svoje nakazuje soočenje dveh diametralno nasprotnih glasbenih svetov: zbora kot deterministično ujetega v notirane partiture, predvidljive in naštudirane glasbene rešitve, ter jazzovskega kvinteta kot paradnega konja jazzovske spontanosti, porajajoče se iz kreativnega prebliska glasbenikovega trenutka. Ta napetost med zborom na eni in kvintetom na drugi strani je bila včasih sicer težko obvladljiva, to priznava tudi Kaučič, vendar takih poskusov v historiadi jazzovskih godb pač še ni bilo. Da bi jo zmanjšal, je Kaučič vso glasbo tega projekta natančno komponiral, pri notaciji zapletenih harmonij pa mu je pomagal Bruno Cesselli, ki je konvencionalno šolan glasbenik (Kaučič je seveda samouk). Tako je nastala notna podlaga za zbor, ki pač ne more biti odvisen le od intuicije in telepatske komunikacije, ki se razvije med člani jazzovskega kvinteta, saj je za kaj takega le preveč masiven.

O zboru

Zboru je Kaučič namenil vlogo glasbenega ozadja, nekakšne zvočne kulise, podlage, prek katere bi člani jazzovskega kvinteta, sicer vsi po vrsti ugledni in odlični jazzovski godbeniki (Gianluigi Trovesi in Klaus Gosing na saksofonih in klarinetu, Kenny Wheeler na krilavki, Paulino Dala Porta na kontrabasu, Bruno Cesselli na klavirju ter Kaučič za tolkali), razpletali godbo. Vendar pa kljub tej pavšalni označbi zbora za zvočno kuliso kvintetu ugotovimo, da ima zbor v vsaki skladbi drugačen pomen in vlogo.

Spomnimo se otvoritvene skladbe cedejke, baladne Heavens Talk, ki pa v nasprotju s klasičnimi baladami ni pisana v 4/4 taktu, temveč v nadvse ležernem in počasnem 3/4 taktu. Začne se z dvogovorom zbora in Wheelerjeve krilavke, v drugem delu pa nadaljuje z manj lirično, pa toliko bolj energično, swingajočo kvintetno odrešitvijo. V tej skladbi je zbor Wheelerju enakovreden partner, pri tem so zborovski pasusi notirani do potankosti, Wheelerju pa je dovoljena lastna poustvarjalnost Kaučičevih skladateljskih idej. Podobno vlogo protiuteži ima zbor tudi v skladbi Spomin spominu, posvečeni nedavno umrlemu kiparju Zmagu Šfiligoju, s katerim je Kaučič prehodil velik del slovenskega glasbenega ustvarjanja. Tudi tukaj je zbor protiutež in enakovreden partner Kaučičevemu bobnanju. Povsem drugačna je vloga zbora v skladbi Sivina, posvečeni umrlemu očetu. Skladba, ena najbolj presunljivo liričnih na cedejki, je minimalistična v zborovskem pasusu, ki je eno samo prelivanje povezanih akordov, ko je mnogo več kot z akordi in harmonijami samimi povedano z dinamiko. V tej skladbi se tudi Kaučičevo zvončkljanje, ki najprej spominja na igro vetra z malimi kamni na morski obali, nato pa da s kovinskimi zvončki ostrejšo zvočno risbo, potaplja v samo zborovsko materijo - in zdi se, da v tej skladbi zbor postane glavni akter, ne več le ozadje, kar naj bi bila zborova primarna vloga. Zbor ima torej zelo pomembno vlogo, saj je prav kulisa, ki jo Kaučič doseže z njim, nova in še ne slišana v takšnem kontekstu.

O ljudskih godbah

Kaučič je v Emotional Playgrounds vključil tudi tri ljudske skladbe, rezijansko Da pa čanynu sednu dow (Ko pade sneg na Kanin), belokranjsko Daj nam bože dobro leto in portugalsko Voit-te-embora-o-papao. Ali dobimo s tem slovensko različico etno jazza? Nikakor, vsaj ne v taki obliki, kot jo poznamo iz francoskega ali italijanskega etno jazza, ki sta nedvomno najbolj zaznamovala sodobni evropski etno jazz. Kaučič ima sicer takšno etnojazzovsko integracijo italijanskega ali francoskega tipa čisto rad, saj se še sedaj rad spomni odličnih skladb Gianluigija Trovesija, ko je ta pred več kot petnajstimi leti posnel s Paolom Damianijem in Ettorejem Fioravantijem cedejko Dances, za katere osnovo so mu služile stare italijanske partiture iz petnajstega stoletja. Zanj je Trovesi eden najboljših etno jazzerjev tega časa. Vendar pa sam ne prisega na zgolj klišejsko jazzovsko interpretacijo ljudskih godb, kot vse prepogosto počno Italijani (Rava, Tomasso) in Francozi. Zanj to ni pravi etno jazz. Sam se raje poglobi v sam pomen ljudske skladbe, si ogleda prostor, v katerem je nastala, in nato pod imenom ljudske skladbe igra impresije, ki sta jih v njegovi glavi porodila ta skladba ter naravno okolje, iz katerega izhaja. Tako je nastala rezijanska skladba, ki je daleč od klasične rezijanske pesmice z izrazitim in značilnim rezijanskim ritmom - ta se pojavi le v kratkem končnem sklepu skladbe, da nas opozori na rezijanski izvor. Sam je odšel proti Kaninu, si ga ogledoval, in nato poskušal v glasbi predstaviti, kakšna so pobočja, ko pade nanje sneg. Zboru je dal tukaj le vlogo občasnega ponavljanja osnovnega melodičnega motiva, večino skladbe pa sestavljajo vmesne ekskurzije Kaučiča, s katerimi nadvse slikovito opiše menjave tišine in vetrov, planšarskih zvokov in ubranega ljudskega petja. Portugalsko ljudsko skladbo je posnel v neki portugalski gostilni in jo nato doma v miru seciral ter prišel do osupljivih rezultatov. Zgradba je nadvse ritmično zapletena, saj ritem ni konstanten, temveč se vseskozi vrstijo menjave že tako neparnih metrov - tako petim 5/8 taktom sledijo trije 7/8, nato za sprostitev dva 4/8 takta in tako dalje. Zgradba torej, ki izvajalcu ne dovoljuje napake, saj je po napaki skoraj nemogoče ponovno vstopiti v skladbo. Podoben pristop je tudi pri belokranjski Daj nam bože dobro leto, ki pa je v primeri s portugalsko le ritmično lažja, saj je metrum le 13/8, torej 6/8 in 7/8.

Kako so se na takšne ritmične menjave odzvali glasbeniki kvinteta in zbora? Najbolj ključne ritmične stvari, kot je portugalska ljudska pesem Voit-te-embora-o-papao, izvajajo večinoma člani jazzovskega kvinteta, saj bi bilo ves zbor naučiti takšne vragolije skoraj Sizifovo delo. Da pa omenjene ritmične kolobocije niso nudile glasbenikom nobenih večjih težav, ni dvomiti, saj so vsi odlični profesionalci. Tako je bila glasba za cedejko posneta v ljubljanskem studiu Akademik v samo petih urah skoraj a prima vista (razen zborovskih pasusov, ki so bili posneti kasneje).

O logistiki projekta

Sama glasba Emotional Playgrounds je zaradi zbora ter liričnih glasbenikov (predvsem Wheeler, pa Cesselli in Dalla Porta) nadvse blizu godbam založbe ECM. Tudi sama studijska postprodukcija se zdi na prvi posluh ECM-ovska, čeprav Kaučič zatrdi, da pri mešanju ni želel obliti in mehčati zvokov ter s tem doseči značilne mehkobe ECM, saj ni mešati akustičnih glasbil z elektronsko šaro. Pa tudi Kaučič s tolkalskimi zvočnimi raziskovanji pade v kontekst estetizirane godbe, naj se sam še tako razglaša za kreativnega free glasbenika. Čemu torej ni cedejka izšla pri ECM, saj so se v začetku širile govorice, da bo izšla prav tam? In res bi lahko izšla pri ECM, saj je bil Manfred Eicher nad glasbo bojda navdušen, vendar bi lahko izšla šele leta 2002. To pa je dolga doba in glasba postane v tem času že stara. Nato je imel skoraj že podpisano pogodbo z rimsko izpostavo RCA Victorja, pa so jo tik pred podpisom pogodbe ukinili in dejavnost preselili v Munchen. Zato je na koncu Emotional Playgrounds izdal pri milanski založbi Iktius, pri kateri snemajo tudi Gianni Coscija, eminenti italijanski harmonikar, pa kitarist Simone Guiducci ter tudi Gianluigi Trovesi. Sama cedejka bo najverjetneje izšla tudi v Ameriki, kjer so že odkupili master verzijo. In vse to mu je uspelo brez kakršnekoli pomoči države (pomagali pa so Open Society Fund ter Slovenica in Občina Brda), saj je ekspertna skupina za glasbo pri Ministrstvu za kulturo ta projekt negativno ocenila. Ko se je pritožil, so mu milostno namenili 211.000 SIT, ki jih je vložil v izdajo duetne cedejke s pihalcem Maurom Negrijem, posnete v živo v Strelišču, klubu v Dobrovem v Goriških brdih, katerega idejni vodja je bil dolgo časa. To bo bojda prva zares improvizirana, "instantna" cedejka v Sloveniji. Izšla pa bo pri Joti prav te dni.

In kaj sedaj?

Z Emotional Playgrounds načrtuje Kaučič poleti še nekaj koncertov po Sloveniji, predvsem na Lentu ter na Kontradi v Mostu na Soči. V Gorici bo s triom igral glasbo Billa Evansa, pianista, ki je bil z enostavnimi in malo sladkobnimi melodijami vzor kupu jazzerjev (tudi Keithu Jarrettu, pri katerem je Kaučič kar nekajkrat našel kakšno idejo za svoje glasbe). Na LentJazzu se bo pojavil z Bennyjem Golsonom. Ob prelomu mileniuma pa ima v mislih tudi projekt z Integrali Srečka Kosovela; v projektu želi vzpostaviti dialog med črno Kosovelovo resničnostjo ter svetlim optimizmom, ki mora v življenju zaradi življenja zmeraj prevladati. V ta namen želi uporabiti odlične kreativne improvizatorje (Steve Lacy, Anthony Braxton) ter tudi klasični komorni orkester (morda bi ga vodil Michael Gibbs?). Obeta se nam torej podobno dražljiva glasba, kot smo jo okusili z Emotional Playgrounds. Vendar smo lahko prepričani, da bo tudi v prihodnjem projektu, pa naj v osnovi še tako spominja na zdajšnjega, Zlatko Kaučič zvenel povsem novo.

Rok Jurič