Kozmična Amerika

Pišem pesmi o Ameriki

James Talley je bil prvi glasbenik v Nashvillu, ki si je drznil na snemanje povabiti temnopoltega kitarista bluesa. V svet countryja je povabil samega B. B. Kinga in po tem ga bodo poznali vsi dobri enciklopedisti.

Zanj smo ljubitelji kozmične ameriške glasbe prvič slišali, ko smo na plošči Two Sides To Every Story Gena Clarka odkrili njegovo skladbo Give My Love To Marie, in pozneje, ko je o njem v knjigi Lost Highway pisal Peter Guralnick.

Talley je prepeval celo za predsednika Jimmyja Carterja, žal pa že nekaj let ne nastopa redno. Ta marljivi in nadarjeni učenec Woodyja Guthrieja in Jimmieja Rodgersa danes dela kot preprodajalec nepremičnin v Nashvillu in igra na kitaro ter piše pesmi samo za svoje lastno zadovoljstvo. Z Jamesom Talleyjem sva bila dogovorjena nekega septembrskega nedeljskega večera leta 1997 v njegovi pisarni v ne ravno najuglednejšem delu Nashvilla na robu črnske četrti, kamor belci zaidejo zgolj po naključju.

So bili tudi tvoji starši glasbeniki?

Oče je pel in igral na kitaro, vendar ni bil nikoli poklicni glasbenik. Glasbo je imel zelo rad, posebno rad pa je prisluhnil ploščam Boba Willsa. Ko mi je bilo sedem ali osem let, sploh nisem vedel, da razen glasbe Boba Willsa in skupine Texas Playboys obstaja še kaj drugega. Moja družina prihaja iz Oklahome, oče s severovzhoda dežele, iz mesta Welch na meji s Kansasom, mamina družina pa izvira iz bližine mesta Stillwater v osrednjem delu Oklahome.

Koga si poslušal, ko si začenjal glasbeno kariero?

To je težko reči. Poslušal sem raznovrstno glasbo, na primer rock’n’roll petdesetih let: Chucka Berryja, Fatsa Domina in Elvisa Presleyja. Zelo rad sem imel tudi ameriški folk; poslušal sem skupino The Weavers, Peta Seegerja, The Kingston Trio in kavbojske balade. V poznih šestdesetih letih se je pojavil Marty Robbins s čudovito ploščo Gunfighter Ballads and Trail Songs, ki še danes zveni tako dobro kot pred tridesetimi leti.

V tvoji glasbi slišim vplive countryja, bluesa, folka in celo soula. Kako bi jo ti opisal?

Enako, kot si jo pravkar opisal sam. V moji glasbi so navzoči vsi omenjeni slogi. Vse to je izvirna ameriška glasba. Poslušal sem vse, kar se je tedaj dalo, vendar mislim, da ima moja glasba korenine predvsem v kulturi Oklahome, države, iz katere prihajam, kot je še posebno razvidno na mojih zgodnjih ploščah, ki sem jih posnel za založbo Capitol, pa tudi v pesmih, ki sem jih ustvaril v zadnjem času.

Povej mi kaj o Oklahomi in njenih Indijancih.

Oklahoma je bila v 19. stoletju indijansko ozemlje. Politiki in Angleži, ki so se priselili sem iz Anglije, so se v obdobju predsednika Andrewa Jacksona odločili, da je treba Indijance preseliti zahodno od reke Misisipi. Tako so prav na ozemlje Oklahome prišli prvi indijanski priseljenci, z jugovzhoda pleme Cherokee, potem pripadniki plemen Creek, Choctaw in Chickasaw in številna indijanska plemena s severa, kot so Shawnees, Miamis in Senecas. To se je dogajalo v zgodnjem 19. stoletju, po vojni leta 1812. Ko je Andrew Jackson postal predsednik, so se začele v Oklahomi velike selitve. Oklahoma je bila tedaj obsežno indijansko ozemlje, razprostirajoče se severno od Teksasa, po širokem pasu jugozahodnega dela Združenih držav Amerike. V poznem 19. stoletju je novi odlok o razporeditvi Indijancev povzročil razdelitev indijanskih rezervatov na majhna družinska indijanska posestva, pri tem pa je večji del zemlje indijanskih rezervatov postal last belih priseljencev. Številna indijanska plemena imajo torej na ozemlju Oklahome kar dolgo zgodovino, pred kratkim pa je država Oklahoma začela na avtomobilske registrske tablice tiskati celo oznako Native America.

Iz Oklahome je bil tudi Woody Guthrie.

Woody Guthrie je bil sijajen ameriški pisec. Prišel je do bistva Amerike in ameriškega sna. Ves koncept verza This Land Is Your Land, This Land Is My Land pomeni tisto najboljše, kar si Američani želijo. Seveda se, kot vemo, vedno ne izteče tako dobro. Veliko let je minilo, preden sem sam spoznal, kdo v resnici je Woody Guthrie. Najprej mi ga je približal oče, ki je pogosto prepeval njegovo pesem Oklahoma Hills. Ko sem se začel zanimati za folk glasbo in odkril Peta Seegerja, skupini The Kingston Trio in The Weavers ter njune izvedbe Woodyjevih pesmi, sem spoznal, da gre za moža, ki je imel “enefinety” in nekatere enake izkušnje kot moja družina. Prihajal je iz Oklahome in se tako kot moj stric preselil v Kalifornijo, živel je v Washingtonu tako kot moji starši. Njegovo življenje je bilo neverjetno podobno življenju moje družine. Prijatelj iz New Yorka, pisec bluegrassovskih pesmi Steve Price, je rekel, ko je slišal mojo ploščo s pesmimi Woodyja Guthrieja, da bi lahko midva z Woodyjem drug drugemu dokončevala stavke. Njegova glasba mi je bila ves čas blizu. Vedno sem si želel posneti ploščo z njegovo glasbo tako, kot sem občutil v srcu.

Za Radio Slovenija pripravljam cikel oddaj o Jimmieju Rodgersu. Kako ti čutiš glasbo tega velikega umetnika? Menim, da je nekakšna zveza med tvojo glasbo in glasbo Jimmieja Rogersa. Tudi on je namreč rad igral blues.

Jimmie Rodgers je bil bluesovski pevec. Bil je beli pevec bluesa. Kratko obdobje je delal kot kretničar na železnicah ameriškega juga, leta 1927 pa ga je odkril Ralph Peer, iskalec nadarjenih glasbenikov, ki je tedaj v Bristolu v državi Tennessee snemal družinsko zasedbo The Carter Family. Zame je presunljivo že to, da so se člani družine Carter in Jimmie Rogers pojavili na snemanju istega dne! Jimmie Rodgers je bil beli pevec bluesa, iz njegovih besedil in zgodb vejejo neizmerna čustva. Bil je fantastičen pripovedovalec zgodb, iz njegove glasbe pa je mogoče razbrati, da je imel velik vpliv tudi na Woodyja Guthrieja. Če prisluhnete melodijam Woodyja Guthrieja in njegovemu pesniškemu slogu, boste dojeli, da je zagotovo poslušal Jimmieja Rodgersa. Jimmie Rodgers je bil v tridesetih letih izjemno priljubljen na radiu, to pa je bilo obdobje, ko se je Woody šele učil obrti. Jimmie se je uveljavil pred njim in ga prehitel za pet ali šest let. Jimmie Rodgers je igral glasbo, kakršno so si preprosti ljudje igrali na verandah. Ker je bil resnično zelo dober, so ga pač odkrili. Igral je glasbo za sprostitev in zabavo. Radio je bil v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih nov medij in Jimmie Rodgers je ob njegovi pomoči močno vplival tudi na glasbenike, kot je bil Hank Williams. To je nepretrgana zveza, ki ji lahko sledimo od goslaških melodij iz Apalačev, glasbe skupine The Carter Family, Jimmieja Rodgersa, Hanka Williamsa, Leftyja Frizzella in vse do Merla Haggarda in glasbenikov, ki še danes sledijo tem tradicijam.

Kdaj si začel pisati pesmi?

Pisati sem začel v poznih šestdesetih letih. Kot sem že omenil, sem veliko poslušal Martyja Robbinsa, njegovo ploščo Gunfighter Ballads in podobno glasbo. Rad sem igral pesmi drugih glasbenikov in se tako počutil tesno povezanega z njimi, obenem pa sem spoznal, da se veliko dogaja tudi okrog mene, na ulici, v naši deželi. Še vedno so obstajale teme, o katerih sem bil prepričan, da je o njih vredno pisati. Tako sem se odločil, da napišem nekaj, kar bo prihajalo iz mojega srca, preprosto zato, ker druge pesmi, ki sem jih poznal, niso v celoti izpolnile moje predstave o tem svetu. Kot veš, so zgodnji poskusi pisanja večinoma zelo patetični in vzneseni. Takšni so bili tudi moji. Pisanje pesmi zahteva skrajno učinkovit jezik. Zgodbo moraš povedati hitro in učinkovito, s kar se da malo besedami. Mlad pisec to težko razume, tudi jaz nisem bil izjema, saj so bile nekatere moje pesmi precej dolge. No, dokaj hitro pa sem spoznal: če naj bo pesem dolga, mora biti dobra dolga pesem! Moje pesmi pripovedujejo predvsem o Ameriki.

V tvojem repertoarju je tudi nekaj čudovitih pesmi drugih avtorjev, na primer skladba Take A Whiff On Me. Ali si jih slišal po radiu?

Težko se spomnim, kje sem se naučil pesmi Take A Whiff On Me. Mislim, da je bil Leadbelly eden prvih glasbenikov, čigar posnetek te skladbe sem slišal, najdemo pa jo tudi na zgodnjih ploščah Woodyja Guthrieja iz tridesetih let, prav mogoče je, da jo je tudi on povzel po Leadbellyju. Gre za povsem tradicionalno pesem, ki je med glasbeniki navzoča že dolgo. Želeli smo posneti kakšno hitrejšo pesem. Ker tedaj v skupini nisem imel goslarja, s katerim naj bi posneli pesem When The Fiddler Packs His Case, smo iskali prijetno poskočno melodijo in se tako odločili za Take A Whiff On Me.

Gene Clark je posnel tvojo pesem Give My Love To Marie. Je moj mogoče najljubši pevec in ob njegovi pomoči sem odkril tudi tvojo glasbo. Kako ti je všeč njegova različica in kako je našel to tvojo pesem?

Z Genom sva bila takoj po izidu mojega drugega albuma za založbo Capitol skupaj na turneji po Zahodni obali. Jeseni leta 1976 smo namreč šli na turnejo po Zahodni obali in severu Kalifornije. Gene je tedaj slišal veliko mojih pesmi in jaz veliko njegovih. Pesem Give My Love To Marie mu je bila všeč. Mislim, da je naredil čudovito različico te pesmi. Vedno sem vesel, ko kdo posname kako mojo pesem. Tako je bilo, ko je Johnny Paycheck posnel skladbo New York Town in ko je Johnny Cash posnel pesem W. Lee O'Daniel And The Light Crust Dough Boys. Počutiš se dobro, saj veš, da si napisal nekaj, za kar nekdo misli, da je vredno zapeti. Navsezadnje sta umetnost in glasba sad medsebojnega sodelovanja. Nihče ne naslika slike, da bi jo hranili v omari; nihče ne naredi lepe obleke zato, da je ne bi nosili, in nihče ne napiše pesmi, da je ne bi nikoli slišali. Končni člen ustvarjalne verige je medsebojna delitev stvaritve. Vesel sem, ko se kdo odloči, da mi bo pomagal pri razdajanju pesmi.

Kako se spominjaš Gena Clarka kot osebe?

Gene je bil prava slika. Bil je poln življenja. Še vedno imam prasko na kitari, ki jo je Gene naredil neke noči v Lonestar Cafeju. Bil je čudovit človek z veliko dušo in s čudovitim, občutenim glasom. Sploh nisem presenečen, da celo po smrti spoštujejo njegovo glasbeno zapuščino. Ljudje še vedno govorijo o njem in imajo upravičeno radi njegovo glasbo.

Kako pa je bilo na snemanju z B. B. Kingom?

B. B. King je eden največjih poštenjakov v glasbenem svetu. Prej ni nikoli snemal v Nashvillu. Tedaj je prišel prvič, in še to le v vlogi spremljevalnega glasbenika, podobno kot pred dvajsetimi leti, ko je igral še z Otisom Spannom v Chicagu. Ko sem napisal pesem o velikem izvajalcu bluesa z naslovom Bluesman, sem si želel, da bi se prav B. B. King odzval vabilu in jo zaigral. Pesem sem posnel na kaseto in mu jo poslal ter vprašal, ali bi ga zanimalo snemanje. Odpisal mi je, da jo bo z veseljem posnel. Pripotoval je v Nashville, popoldan sva preživela na snemanju in na poti na letališče se mi je zahvalil, mi podal roko in rekel, da naj ga pokličem, če bom pri mešanju zvoka slišal kar koli, kar mi ne bo všeč. Priletel bo nazaj na svoje stroške in pesem znova posnel. Seveda nisem slišal ničesar, kar mi ne bi bilo všeč, in tega tudi nisem pričakoval. Čudovit človek je. Pred kratkim sem ga srečal v Nashvillu, ko je podpisoval svojo biografijo. Z ženo sva ga šla obiskat. Objel naju je in neki ženski s knjižne založbe rekel: "James Talley je prvi glasbenik, ki je na nashvillskem glasbenem prizorišču združil blues in country. Veliko ljudi je to naredilo od takrat, vendar je bil on prvi."

Zelo me zanima tvoja plošča The Road To Torreon.

Na albumu Road to Torreon je niz pesmi o Latinoameričanih, s katerimi sem odraščal na jugozahodu Oklahome in v New Mexicu. V Novi Mehiki sem odraščal od četrtega razreda osnovne šole in vse do diplome iz umetnosti na Univerzi New Mexico. Dve leti po diplomi sem delal kot socialni delavec. S prijateljem fotografom Cavallierom Ketchumom me je delo pogosto zaneslo v majhne gorskih vasice. On je fotografiral, jaz pa sem pisal pesmi in v njih skušal izraziti vse tisto, kar sem občutil pri srečanjih s špansko govorečo populacijo, s chicanosi, kot jim pravimo in kot se imenujejo tudi sami. Čeprav tema ni komercialno zanimiva, sva se odločno lotila tega dejanja. The Road To Torreon je čudovita zgodba, ki prihaja iz srca. Gre za niz pesmi in fotografij, ki sva jih naredila v letih od 1967 do 1970, vendar so na izid čakale skoraj dvajset let. Pa še takrat so izšle le v omejeni nakladi, in to za evropsko založbo Bear Family. V Ameriki jih ni mogoče dobiti. Najbolj ameriška plošča, kar sem jih posnel, ni dosegljiva v Ameriki!

Kaj se dogaja v zdajšnjem folku in countryju?

Prepričan sem, da kdo dela kaj podobnega. Ne vem kaj dosti o mladih glasbenikih, razen tistega, kar lahko slišimo po radiu; prepričan pa sem, da po radiu ne slišimo vsega, kar bi morali, zato težko rečem kar koli. Vedno sem čutil, da je bilo tisto, kar sem naredil jaz, verjetno vedno malce stran od sredinskega glasbenega toka. Zagotovo pa si s takšnim načinom dela nisem prislužil prav nič denarja! Prepričan sem, da so kje mladi pevci folka, a se še niso pojavili v javnosti, vendar se bodo, kajti vedno prihaja kaj novega in tega ni mogoče zaustaviti.

Vem, da pripravljaš album s pesmimi Woodyja Guthrieja.

Leta in leta sem si želel posneti ploščo z glasbo Woodyja Guthrieja. Njegove pesmi sem igral trideset let in lahko rečem, da so blizu mojemu srcu. Poleti leta 1994 sem bil v Novi Mehiki na obisku pri prijatelju bobnarju in igralcu Gregu Thomasu. Prav tiste dni je zidal hišo v bližini Santa Feja. Pogovarjala sva se o skupnem prijatelju iz Los Angelesa, o klaviaturistu in saksofonistu Martyju Grebbu. Greg mi je rekel: "Veš, Marty je imel vedno rad tvoj prvi album, ki smo ga posneli skupaj. Vedno si je želel, da bi skupaj naredili še kakšno akustično ploščo." Odgovoril sem mu: "Smešno, da to omenjaš, Greg, kajti razmišljal sem, da bi posnel ploščo z glasbo Woodyja Guthrieja. Ali je tu v New Mexicu kakšen prostor, kjer bi to lahko storili in ujeli tisto pravo prašno razpoloženje?" Odpravila sva se v Santa Fe, v studio Stepbridge, kjer je Greg že snemal. Tako studio kot ljudje so mi bili všeč. Vrnil sem se v Nashville in oktobra leta 1994 poletel nazaj v Novo Mehiko. Zbrali smo se v omenjenem studiu, vadili tri dni in nato v naslednjih treh dneh posneli ploščo. Razpoloženje na snemanju je bilo čarobno. Vsi glasbeniki so bili tam le z enim namenom, da z igranjem pričarajo duha Woodyjeve glasbe. Posneli smo čudovito ploščo. Poslal sem jo nekaj prijateljem na založbo Capitol Records v Hollywood in vsem je bila všeč. Govorili so tudi o vnovični izdaji nekaterih mojih prejšnjih izdelkov za Capitol iz sedemdesetih let. Tako bo verjetno tudi ta plošča izšla za Capitol. Gre za veliko združenje, ki pa je po letu 1994 doživelo več reorganizacij. Tako s to izdajo zamujam že dve leti, vendar poskušam biti potrpežljiv, kajti Capitol ima že toliko mojih izdelkov, da bi bilo smiselno, da bi tudi ta plošča izšla pri njem.

Kako si spoznal Petra Guralnicka, pisatelja, ki je tvojo glasbo predstavil širšemu občinstvu?

Peter je bil prijatelj Billa Williamsa, človeka, ki je bil v sedemdesetih letih na čelu promocije za založbo Capitol Records tu v Nashvillu. Peter je bil velik ljubitelj Charlieja Richa, Bill pa je pred Capitolom delal za Columbio. Odgovoren je bil za prodor in predstavitev glasbe Charlieja Richa ameriškemu občinstvu. Peter je bil zaljubljen v glasbo Memphisa, v glasbo Elvisa Presleyja, Jerryja Leeja Lewisa in Charlieja Richa ter v vso južnjaško glasbo sploh. Tako sta se z Billom poznala že več let. Bill mu je poslal tudi mojo prvo ploščo in bila mu je všeč. Povabil ga je na promocijsko potovanje z nami. Mislim, da to zgodbo pripoveduje v knjigi Lost Highway. Piše o tem, kako smo si najeli Fordov kombi in se odpravili čez Tennessee, Arkansas, Oklahomo, Teksas in celo mimo rojstnega kraja Woodyja Guthrieja. Peter je čudovit človek in nadarjen pisatelj. Veliko je naredil za številne glasbenike, ne le zame.

Jane Weber

DISKOGRAFIJA:

Diskografija Jamesa Talleyja ni ravno obsežna, vendar prinaša nekaj odličnih albumov. Predvsem vam priporočamo prve štiri albume, dosegljive na dveh kompaktnih ploščah nemške založbe Bear Family (BCD 15433 in BCD 15435). Glasbeni kritiki nekaterim albumom iz poznejšega obdobja mogoče upravičeno niso bili ravno naklonjeni, vendar boste tudi na albumu, kot je The Road To Torreon, našli nekaj sijajnih pesmi. Talley ima posneti tudi dve še neizdani plošči.

Got No Bread/Trying Like The Devil (BCD 15433)

Blackjack Choir/Ain’t It Somethin’ (BCD 15435)

American Originals (BCD 15244)

Love Songs and Blues (BCD 15464)

Live (BCD 15704)

The Road To Torreon (BCD 15633, Bear Family Records, P.O. Box 1154, D-27727 Hambergen, Germany)

Woody Guthrie And Songs Of My Oklahoma Home (neizdana plošča)

Nashville City Blues (neizdana plošča)