Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Viva

Monster Magnet

DOMIŠLJIJI PROSTO POT

V obdobju fascinacije s hitrimi zaslužki, preračunljivega uspeha in spremljanja trendov, lažnih fiksacij in splošnega konformizma, sem in tja vendarle srečamo tudi bend, ki po poti slave leze s prestajanjem križev in težav, skritih v zakonikih iz starih časov rockenrola.

Približno deset let dolga zgodba Monster Magnet, ki se z odlomki lani izdanega Powertripa veselo razkazujejo po tujih televizijah, sicer skriva značilnosti odlomkov o prodajanju duše hudiču, krvi, potu in solzah, balansiranju med ideali in zahtevami glasbene industrije, a ker ni njihova ljubezen do rockovskih kitar nikoli niti začela bledeti, so namigovanja o njihovi "prodaji" z omenjeno zadnjo ploščo izsiljena. Kdor jih pozna od začetka in je bil sposoben dojemati njihovo rast od Spine Of God do Superjudge in Dope To Infinity, bi moral uspeh Powertripa dojeti kot zaslužen finiš proti vrhovom alter glasbenih lestvic.

Stabilno mesto v undergroundu so si v času grungea začeli utrjevati z odličnim prvencem Spine Of God. Glasba z albuma se je dotaknila razpršene množice iz različnih glasbenih krogov, za čisto svoje pa jih ni vzel nihče. Kljub nabritim rifom so bili metalcem tuji, grungerji in pravoverni rockerji so jih imeli za preveč psihedelične, novodobnih psihedelikov, ki bi prisegali na "drug music", pa v tistem času še ni bilo na spregled. Ob koncu devetdesetih se tako zdi, da so bili z glasbenim izrazom, ki ga plemeniti dodana vrednost odprtih poti poslušalčevi domišljiji, znanilci dekadentno omamljenih razvratnih devetdesetih.

ZARODEK BIKOVE GLAVE

Srž Monster Magnet je že od vekomaj Dave Wyndorf. V rosnih letih je bil pravi mali punker. Da je v roke vzel kitaro in ustanovil svoj prvi punk bend Shrapnel, je kriv Johnny Ramone. Med večne junake prišteva tudi Iggyja Popa, kateremu (predvsem Stooges) se je še najbolj priklonil s prvencem Spine Of God, potem pa si je priredbo komada Gimmie Danger dovolil izdati na predlani izdani dvojni tribute kompilaciji We Will Fall. Sanje o odhodu iz depresivne okolice New Jerseyja, kjer je še vedno njegov dom, so ga najprej napeljevale na strašansko oddaljeno Kanado, v resnici pa ga je dolgo časa nosilo predvsem po evropskih tleh. Kot mladenič je delal v prodajalni stripov, kjer so ga delodajalci naganjali zaradi zamujanja, a vedno znova vzeli nazaj, ker je z asociiranjem na odtujeno zaraščene junake stripov kupce, predvsem mularijo, strašansko privlačil in plašil hkrati. Ljubezen do stripov je mesto našla tudi v njegovem najpomembnejšem poslanstvu na tem svetu - glasbi. Bolj dojemljivi vam lahko prisežejo, da jih je glasba izpod njegovih prstov ponesla že marsikam, drugi pa lahko učinke opazujete vsaj na naslovnicah za izdaje Monster Magnet, ki prihajajo kot po tekočem traku že od leta 1989; na njih boste našli različno jezne bikove glave (Bull-God) in spreminjajoč se stiliziran napis z imenom skupine.

Začetki benda so bili zaznamovani s štirikanalcem, s katerim je Wyndorf glasbo delal popolnoma sam pod imenom Blood Monster. Ko se je srečal s kasnejšim kitaristom Johnom McBainom - ta je skupino Monster Magnet zapustil tik pred izidom druge plošče Superjudge leta 1993 in trenutno ustvarja pri psihedelikih Wellwater Conspiracy, kjer mu pomaga bobnar Matt Cameron iz koncertnih Pearl Jam in razpadlih Soundgarden – in s kasnejšo deklico za vse (odgovoren za mamila, lučkar, občasni bobnar in drugo) Jimom Croninom, sta mu v posluh ponudila remek delo Dog of Mystery, ob katerem je najprej pomislil na takrat še utrgane Butthole Surfers. Trojka je združila moči: McBain in Cronin sta vložila čut za psihedeličnost, Wyndorf pa pravi občutek za delanje komadov. Skoraj na smrt zadeti so se pod različnimi imeni (Acid Riot, Heroin Mule, Nipple Tank) skupaj učili igrati in nastopati. Bolj za šalo kot zares so med pohodom grungea, ko so velike založbe lovile underground bende, na različne založniške hiše pošiljali doma posnete kasete. Resno je postalo, ko so si nadeli ime po skrajno neumni igrači iz sedemdesetih, ki je imela na dlaneh magnete. Zelo primerno, saj z močnim kitarsko psihedeličnim nabojem v principu inkarnirajo zlate čase psihedelije sedemdesetih.

OGREVANJE PRED RODEOM

Če odštejemo zadovoljstvo, ki jih je konec osemdesetih gnalo v razdajanje po lokalnih luknjah in izdajanje kaset, narejenih v domači kuhinji, jim je pravi zagon v tistih grungerskih časih pravzaprav dala Evropa, kjer so na turnejah nastopali prej in pogosteje kot v ZDA. Pod streho jih je najprej vzela založba Glitterhouse, tukajšnja zvesta zagovornica ameriškega dogajanja v takratnem grungeu (danes je močna predvsem v pokrivanju ameriških kozmično rockovskih zvokov), v ZDA pa so bili najprej pri Circuit, v tistem času že pod založbo Caroline. Za založbi je izšel prvenec Spine Of God, zaradi močnega razočaranja nad vodenjem poslov Caroline pa so se kaj hitro, po turneji s Soundgarden in Mudhoney, na katero sta jih skupini povabili, pa tudi brez večjih težav, odpravili k veliki založniški hiši - AandM. Tega so se še najbolj veselili zaradi denarja, ki so ga odtlej vlagali v scenografijo koncertnih nastopov. Pogodbo so podpisali za tri plošče, z opcijo, da jo kasneje lahko podaljšajo za nadaljnje tri. Powertrip je zadnja plošča iz prve dogovorjene trojice. Za ploščo, predvsem pa promocijo, ki jo je spremljala, je to bistvenega pomena.

Monster Magnet so zvok konstantno počasi spreminjali. Zvoki s prvih kasetnih izdaj Forget About Your Life I'm High On Dope in I'm High What Are You Gonna Do About It? so težko dosegljivi, zato za prvo izdajo (ob singlici Lizard Johnny) šteje EP Tab, ki so ga izdali potem, ko so med snemanjem kdaj pa kdaj pogledali na uro in spremenili tempo, pri tem izgubili stik s časom ter muziko razvlekli na slabih 40 minut. Še vedno precej zasanjan je tudi že omenjani prvenec, njihovo naslednjo najbolj umazano rockersko ploščo Superjudge pa je Wyndorf napisal v snežnih metežih med turnejo po Nemčiji, jo s skupino posnel na hitro in zmešal v enem samem dnevu, da bi lahko odhiteli na naslednjo turnejo, za katere so na začetku poti izgorevali.

VELIKA ARENA

Iz undergrounda so se v orbito popularnih pognali z vesoljskim videom za komad Negasonic Teenage Warhead s plošče Dope to Infinity, z vrtenjem po televiziji in radiih. Poleg stopicljanja po preprogah popularnosti je Wyndorfu komad, ki ga je napisal v pol ure, priskrbel razodetje, da je manj v bistvu več: "Negasonic Teenage Warhead je eksperiment, s katerim smo hoteli ugotoviti, kako zveni komad, ki ga napišem za radio. Zažgal je, napisal pa sem ga v pol ure. Tako sem se zadev lotil tudi za ploščo Powertrip," je pojasnil za Earwig. Popularnost, ki so jo dosegli z bolj sprejemljivim zvokom, pa je s seboj prinesla tudi nalogo, da iz besedil izločajo vse čistunom v manjšini neprijetne prizvoke, tako da zdaj prepevajo Space Lord Mother Mother namesto Motherfucker.

Wyndorf že dolgo ve, da najbolje dela v osami. Če je prej iz frustrirajoče resničnosti, ki so jo skrivale neprestane turneje, bežal v inspiracijsko zavetje gobic in LSD, se za ploščo Dope to Infinity za dolgo časa zaprl v hišni studio v Red Banku, se je za Powertrip s kitaro umaknil v Las Vegas. Zaradi pritiskov založbe ("Ne glede na to, koliko se trudiš, za veliko založbo ni dovolj. Vedno zahteva še več," je ugotovil za Earwig) je vedel, da lahko zakocka samo kariero benda, in preden je odšel v Las Vegas, jo je samovoljno skorajda tudi res zapravil. A je sebi in bendu dal še zadnjo priložnost, in ko je minilo 21 mačkastih noči, v katerih je žural, in juter, ko je pisal komade, je bend še enkrat zapodil v studio in jim v obrambo pred slabim delom in razpadom skupine priskrbel porno revije in plakate z eksplozijami atomskih bomb. Kako resno so mu začeli nenehni pritiski založbe presedati, kažejo izjave, v katerih vse pogosteje poveličuje razmere v Evropi. "Evropa ne funkcionira enako kot ZDA, kjer sta pred vsebino bistvena novost in uspeh," je izjavil za Earwig ter napovedal, da resno razmišlja o življenju v rajskem Amsterdamu (zaradi dostopnosti mamil), od koder bi potem kot zagrenjeni ameriški rocker hodil na turneje po Evropi.

Koncerti Monster Magnet pa so že iz časov undergrounda prvovrstno doživetje, in to ne zaradi smiselnih in dovršenih vizualnih efektov, ki vključujejo vse od svetilke do dimnih zaves in predvajanja video posnetkov na steni za bendom ter občasnega zažiganja kitare, ampak najprej in predvsem zaradi obvladovanja glasbil in dolgega igranja. Kvaliteti nastopanja v živo naj bi po Powertripu dodal nov kitarist Phil Cusano. "Začelo se je tako, da smo hoteli kitarista, ki bi nam pomagal na turneji, kaže pa, da bo postal naš stalni član. Neverjeten je - ve, kako se rocka. Že dolgo sem si želel še enega kitarista. In on je prvi, ki nam ustreza. Obvlada stvar. Zdaj, ko je z nami, se lahko posvetim kitarskemu hrupu, ne bom več sekljal komadov zaradi težav z balansiranjem med petjem in igranjem," razlaga Wyndorf v intervjuju za Earwig. Njihov koncert traja debeli dve uri, razen kadar so na festivalu ali pa na turneji spremljajo kakšen bend - in treba je vedeti, da so Monster Magnet igrali že praktično z vsemi: v starih časih z alternativci (Jesus Lizard, Cows, L7), potem z metalci (White Zombie) in s starci (Van Halen, Ramones, Megadeth, Jimmy Page and Robert Plant). O skupini in njenem dojemanju glasbe da veliko vedeti tudi dejstvo, da odmerek živih komadov nikoli ne ostane brez predstavnika iz posameznih ustvarjalnih obdobij, skoraj nikoli pa ne manjka naslovni komad s prvenca. Medtem ko bo Evropa, kjer so bili na začetku kariere veliko bolj popularni kot doma in kjer so tudi igrali veliko pogosteje kot čez lužo, tokrat morala počakati, bodo marca nastopali na ameriški turneji Beautiful Monsters, kjer sta ob njih glavni zvezdi skupini Marilyn Manson in Hole.

RAZKLANI 'OLE!'

Za odvisnike od muzike Monster Magnet ne skrbijo le s koncerti, ampak tudi tako, da sledijo tehnološkim novostim in so kot eni od prvih pod naslovom I Talk To Planets izdali CD Plus, na katerem so poleg glasbe z Dopes To Infinity ponudili še besedila komadov, video spote itd. Novemu se reče Let It Ride, poleg tega vedno skrbijo za izdajo alternativnih verzij komadov, na cedejkah pa se pojavljajo celo intervjuji (legendarnega, ko Sean Yseult (White Zombie) intervjuva Davida Wyndorfa, je AandM izdala leta 1995 in zraven dodala nekaj muzike). Občasno izdajajo tudi fanzin, v katerem pustijo domišljiji in cinizmu prosto pot. Ogromno pa je število bootlegov, ki dokazujejo, da imajo Monster Magnet bogato zalogo fanov, ki jim sledijo na vsakem koraku. Zanje skrbijo na spletni strani (www.amrecords.com/artists/monstrmagnet); v klubih po internetu doživljajo ostre debate, ki so polne nasprotujočih si mnenj o odhodu McBaina iz benda po prvi plošči (zaradi razhajanja o prihodnosti benda), potem o videu in večji popularnosti, ki jo je prinesel komad Negasonic Teenage Warhead, zdaj pa je na tapeti seveda plošča Powertrip. Nekateri jo imajo za komercialni uklon, drugi pa v bolj popoidni strukturi komadov še vedno slišijo vse, kar je Monster Magnet že od nekdaj delalo samosvoje: nab(r)it zvok, glasne kitare, krasne melodije, dovršena produkcija, prehajanje iz tihih in počasnejših delov komadov v izbruhe magično demonske rockovske energije. Resnici na ljubo s(m)o jo odnesli zelo poceni - če je Powertrip cena za planetarno popularnost Monster Magnet.

Viva

"Želim si, da bi Monster Magnet postali velik, pompozen rock bend. Rad bi se zredil čez vsako mero in z brado do kolen zaradi odpovedi srca umrl na odru." David Wyndorf za Stain Magazine.

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Monster Magnet (Glitterhouse, 1990)

Tab (Glitterhouse, 1990)

Spine Of God (Glitterhouse, 1991)

Superjudge (A&M, 1993)

Dopes To Infinity (A&M, 1995)

Powertrip (AandM, 1998)