PARIŠKO PISMO

V Parizu se nas je zbralo trideset udeležencev iz šestnajstih držav, ki smo se odzvali povabilu Glasbene mladine Francije. Strinjamo se, da je glasbena vzgoja zelo potrebna in da v večini držav oblast zanjo nima dovolj posluha.

Prvi sprehod po pariških ulicah, ko ves prestreljen od posedanja na letališču in plastične hrane v poskakujočem letalu iščeš hotel, te opomni, da si v mestu bujnega kulturnega življenja. Med množico plakatov me pritegneta predvsem dva obraza, ki se poleg brkatega Gerarda Depardieuxa v vlogi Obeliksa nadvse pogosto pojavljata na okroglih plakatnih stolpih večjih ulic. Prvi je Faudel, trenutno ena največjih zvezd pariškega odra, rosno mladi rai pevec, ki ga še isto noč za minutko ujamem v zadnjih televizijskih poročilih. Drugi je koreografska legenda Maurice Bejart. Tisti trenutek seveda še ne vem, da bom naslednji večer sedela v nabito polni dvorani Palače športov in gledala njegovo uspešno predstavo na glasbo skupine Queen, posvečeno današnjemu razburkanemu življenju, ki ga ogroža aids. Fenomenalna dveurna predstava z odličnimi izvajalci je razgibana, kljub znanim Bejartovim gibom sveža, vsebinsko hudo konkretna. Eno samo nihanje med radostno razigranostjo in predsmrtno tesnobo. Eros in tanatos torej, ki se ne spopadata, temveč prepletata ob močnih Mercuryjevih zvokih, le dvakrat prekinjenih s pomirjujoče tragičnima odlomkoma Mozartove glasbe. Ko predstavo na velikem platnu sklene presunljiv prizor usihajočega baletnika, se ob bučnem aplavzu pettisočglave publike s celotno ekipo pride poklonit tudi Maurice Bejart, ta znameniti Belgijec, ki pri več kot šestdesetih letih in kljub bolezni ni izgubil domišljije in delovnega poleta. The show must go on! doni iz zvočnikov …

Za Faudela žal ni ne časa ne možnosti, saj je Glasbena mladina Francije, ki nas je povabila na delovno srečanje, komaj lahko izbrskala vstopnice za Bejarta, in še to najbrž zato, ker je prav Glasbena mladina v Parizu tista, ki največ stori za baletni podmladek. In ta podmladek so nam francoski kolegi želeli posebej predstaviti, saj je njihov paradni konj, zavidanja vreden dosežek.

Francoska Glasbena mladina, ki ima v Parizu močno službo petindvajsetih ljudi in po vsej deželi petsto (prav ste prebrali!) organizatorjev - poverjenikov, se poleg pripravljanja koncertov za mlade poslušalce posveča predvsem plesni umetnosti. Jeune balet de France je skupina šestnajstih mladih plesalcev z vseh koncev sveta, ki jih vsako leto izberejo na avdiciji, nato pa šolajo v lastnih prostorih in z lastnimi mentorji. S povabljenimi najboljšimi mladimi koreografi pripravljajo predstave, za katere skrbi močna odrska ekipa – od lučnega mojstra do lasuljarke. JBF je deležen velike medijske pozornosti, predstave so razprodane. Pa še to: mladim plesalcem, ki jih sprejmejo v skupino, po šolanju zagotovijo prostor v najboljših baletnih ansamblih po svetu.

Zgodovina tega ansambla je stara le petnajst let. Od leta 1983, ko je tedaj še sveži direktor Glasbene mladine Francije, Robert Bertier, uresničil ambiciozno zamisel in osnoval projekt Jeune balet de France, je ta izšolal več kot dvesto mladih plesalcev, ti pa so do danes izvedli kar 1720 nastopov pred več kot milijon gledalci v 53 deželah po vseh celinah.

V posrečeni okrogli dvorani tako imenovanega Cirque d'hiver (Zimskega cirkusa) v centru Pariza sedimo med pisano množico francoskih šolarjev, starih med osem in deset let, ki se prisrčno odzivajo na predstavo, posebej oblikovano za najmlajše gledalce. Prikaz dvestopetdesetletne zgodovine baleta z zvočnikov spremlja komentar, ki nazorno razlaga osnovne značilnosti plesa v določenem obdobju, od dvornih plesov v času Sončnega kralja, klasičnega in romantičnega baleta do sodobnih korakov. Mladi plesalci so skrajno profesionalni, predstava tekoča in komunikativna, kostumi slikoviti. Edina pomanjkljivost je posneta glasba, a to je razumljivo, saj bi bila z živim orkestrom veliko predraga in premalo fleksibilna.

In smo pri glasbi, ki je, logično, prva skrb Glasbene mladine.

V Parizu smo se zbrali organizatorji iz več držav prav zato, da bi na povabilo francoske Glasbene mladine skupaj prevetrili in primerjali izkušnje v pripravljanju koncertov za mlado občinstvo, dobili nove zamisli, morda celo izmenjali najzanimivejše programe. Trije dnevi so prepolni predstavitev posameznih načinov dela, živih predstav in debat. Hitro je jasno, da so v razvitih deželah mladi razvajeni od preobilice dogajanja in po drugi strani precej nerazgledani. To, da marsikje v splošnem šolstvu nimajo obvezne glasbene vzgoje, je lahko samo slab vzgled za tiste, ki jo imamo, čeprav je tam, na primer v Belgiji in Franciji, Glasbeni mladini prepuščen ogromen prazen prostor, v katerem lahko razvije bogato dejavnost. A njene glasbene delavnice in šolski koncerti zapolnjujejo samo del vrzeli, ki kljub vsemu ostaja. Tudi zato se močne Glasbene mladine poskušajo z večjimi projekti, kot je na primer Mladi francoski balet ali nova glasbena šola v belgijskem Liegeu, ki jo je tamkajšnja Glasbena mladina ustanovila za mladostnike, željne pouka jazza, rocka in drugih neklasičnih smeri.

Ko sivolasa profesorja glasbe iz Nemčije naivno sprašujeta, kako najbolje mladim predstaviti klasično glasbeno delo, se po prvem začudenju zavemo, da vprašanje ne izvira iz pomanjkanja koncertov. V tej deželi je obvezno glasbeno izobraževanje na visoki ravni, odličnih mladinskih orkestrov kar mrgoli in tudi profesionalni orkestri prirejajo koncerte za mladino. Prav zato nemška Glasbena mladina ne čuti posebne potrebe posegati na to področje in se raje ukvarja z mladimi glasbeniki, jim pripravlja mojstrske tečaje, delavnice, mednarodne izmenjave. Ker pa se po vsem "razvitem" svetu koncertno občinstvo izrazito stara, je nekatere zaskrbelo, in želijo se dokopati do novih načinov vzgajanja bodočega občinstva. A zaskrbelo je le tiste, ki se zavedajo zgrešenega, včasih prav ignorantskega odnosa do mlade publike. Ta ni slučaj le pri nas, kjer vse, kar zadeva otroke, sodi v šolo, kultura pa kvečjemu k odraslim. Mladi ljudje živijo tudi zunaj šole in še kako. Kakšen je ta "kako", pa je močno odvisno od odnosa celotne družbe do lastne mladine in seveda od odnosa do kulture. Kaj pa odnos samih glasbenikov do mladega občinstva? Kup vprašanj zareže v naše razgrete pogovore o izkušnjah, ki so kljub vsem razlikam med nami precej podobne.

Na Nizozemskem v znameniti dvorani Concertgebow prirejajo prave spektakle, opremljene z videospoti, v katerih dirigent zganja vragolije, samo da mlade pritegne k poslušanju simfoničnega orkestra, medtem ko se marsikje glasbeniki komaj sprijaznijo s tem, da morajo sem in tja nastopati za otroke. Morda tudi zato Glasbena mladina Francije vključuje samo glasbenike, mlajše od trideset let - tako si je zapisala v statut. To pa si lahko privošči le velika dežela, ki ima poleg vsega pisano populacijo, torej tudi glasbenike vseh barv in ras. Zato je lahko program francoske Glasbene mladine tako pester – od afriškega griota do ruskega violinskega virtuoza. Podoben izbor imajo Glasbene mladine v Belgiji, na Švedskem, Danskem in še marsikje. To je seveda zelo pomembno za spoznavanje različnih kultur, a tokrat smo se zbrali zato, da bi domislili predvsem, kako mladim približati tako imenovano klasično, umetno glasbo. Osnovni principi – za publiko primerna dolžina koncerta, primeren spored, visoka kvaliteta izvedbe, pravilna priprava – družijo vse Glasbene mladine. Večina vabi glasbenike, da sami pripravijo programe za mlade poslušalce, izbrane nato uvrsti v ponudbo za sezono in jih posreduje šolam ali jih pripravlja v dvoranah, kamor organizatorji publiko pripeljejo. Od tod dalje so razlike vse večje. V Franciji vsak predlagan program obdelujejo najmanj leto, preden ga spustijo v šolo ali dvorano, zato so vse predstave režijsko, koreografsko in scensko oblikovane, pogosto celo v sodelovanju s katero od francoskih gledaliških hiš. Tudi Glasbena mladina Avstrije si privošči pravo produkcijo glasbenih predstav za mlade, medtem ko se mnogi še vedno ubadamo s prepričevanjem glasbenikov, naj vendarle poskušajo svojo umetnost pristopno ponuditi mlademu poslušalcu in ga pomagati vzgojiti v kulturnega obiskovalca prireditev. O denarju se raje ne pogovarjamo!

A dalj razmišljamo, bolj se krešejo mnenja o tem, koliko je "spektakel" v korist spoznavanju in poslušanju glasbe. Prisrčna predstava mladega dua – pianista in klovna, ki najmlajše gledalčke čisto osvojita in pripravita do rezgetajočega smeha, pošteno zabava tudi nas odrasle. In vendar je vseskozi jasno, da je klovn, k sreči izredno eleganten in nenasilen, veliko premočna figura, pianist pa prebleda, da bi otrok dobil kaj več kot najosnovnejši pojem, kakšno glasbilo je klavir. Vse drugo je prisrčna klovnova pantomima in smešenje lika glasbenika, ki je prikazan kot bedast, samovšečen in egoističen. S tem pa je osmešena tudi vloga same glasbe, iz katere v tej predstavi otrok seveda nikakor ne more prepoznati preambiciozne izvajalčeve želje, predstaviti kronološki razvoj glasbe. Kratki odlomki, ki jih mladi pianist zaigra s popolnoma neprizadetim obrazom, se vrstijo od Bacha in Mozarta, Beethovna do Bartoka in nazadnje z metlami "prepariranega" klavirja, a to lahko nekaj pomeni le tistim, ki kaj o glasbi že vedo.

Mnogo boljši, predvsem v glasbenem pogledu, je drugi koncert, namenjen nekoliko starejšim otrokom. Ta program, ki bi ga lahko ponudili katerikoli publiki, je izjemen primerek do potankosti premišljene predstave, in vsi se ubadamo z vprašanjem, kako bi ga pripeljali v domača okolja. Štirje klarinetisti in tolkalec brez besed – samo z glasbo in gibom - vso uro dobesedno polnijo dušo. In vendar se spet sprašujem – ali glasba sama po sebi res ni dovolj? Letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, slikar Marušič, je pikro izjavil, da je v krizi gledališče, zato se vsiljuje v vse druge zvrsti umetnosti. Kaj pa če smo v krizi ljudje? Če potrebujemo "teater", ker smo se ga na vseh ravneh tako navadili, da brez njega ne moremo?

Je torej glasbena vzgoja res nepotrebna?

Vseh trideset udeležencev tega srečanja, ki smo za tri dni priromali v Pariz iz šestnajstih držav, od Kanade do Libanona, se seveda strinjamo, da je zelo potrebna in da v večini držav oblast zanjo nima dovolj posluha. Naslednja otežujoča ugotovitev vseh pa je, žal, da je najbolj problematičen prav odnos "klasičnih" glasbenikov (seveda ne čisto vseh, da ne bo pomote) do vzgajanja mladega občinstva. Kot da bi jih bilo malo sram, da morajo igrati otrokom. Takoj za njimi so mediji, ki kulture za najmlajše sploh ne jemljejo resno. A to sodi v drugo pismo.

In kaj lahko naša skupina sklene v dobro glasbe? Je dovolj, če Glasbena mladina, ki ji že ime nalaga nekaj odgovornosti za ohranjanje in razvijanje glasbene kulture, vestno izpolnjuje osnovno nalogo, mladim omogočiti dostop do čimveč in čim boljše ŽIVE glasbe? Morda. Ker tole ni poročilo, ampak pismo, sklepov ne izdam, tudi zato ne, ker se morda ne bodo posrečili. A poskusiti ni greh, razmišljam, ko se spomnim, da je genialni Albert Einstein vse življenje igral violino – samo zase, za lasten hobi, in da so znanstveniki na podlagi raziskav možganov že dokazali, da sta učenje glasbe in razvoj inteligence močno povezana. Inteligenca pa se razvije v prvih letih življenja.

Ko ponoči še malo pogledam, kaj se dogaja na francoski televiziji, naletim na oddajo o pred kratkim preminulem pianistu Michelu Petruccianiju. Prizor v studiu, kjer zavzeto jazzirata z ostarelim Grapellijem, je prav presunljiv. Kaj bi ta bistri, a telesno ubogi človeček v življenju počel brez glasbe?

Kaja Šivic