Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: BIGor

Nashville Pussy

Bend, ki je zrasel na odru

Hard rock punk moško-ženske skupine Nashville Pussy demitologizira rock and roll kot samo moško zadevo, čeprav je nase opozorila z razgaljeno-opolzkimi koncerti, s katerimi se je prebila v svet šou biznisa.

Mrgolenje rock and roll skupin - podobno kot mrgolenje na drugih žanrsko ograjenih poljih - ovira razsodni premislek o sodobnih tokovih, upoštevajoč pri tem že utemeljene zgodovinske osnove. Ob že uveljavljenih starih mačkih in mačkicah, ki se vztrajno držijo starega slovesa ali pa se s komercialnim interesom vračajo na glasbeno prizorišče, se znova in znova srečujemo z novimi skupinami, ki se brez manipulativne rabe vizualne fascinacije le stežka prebijejo do pozornosti javnosti. Ne zadostuje izvirna in samosvoja glasbena izraznost - brez terapije s šokom ne gre več! Ekscesi, performansi, provokativne izjave in izzivanja ter medijska, javna in tudi telesna medsebojna obračunavanja zvezd ali pa celo z oboževalci so postali vsakdanja, nujno potrebna krama, ki zagotavlja stalno prisotnost v tabloidih in medijih z visoko naklado ter bistveno pomaga k visokemu javnemu ratingu. Kiss se niso zapisali v zgodovino rocka le z vplivnim (hard) rockanjem, ampak s krinkami in posledično tudi s stadionskimi nastopi. Pokojni G. G. Allin ni postal legenda punk rocka le s temačnim in brutalnim zrcaljenjem podzemne realnosti, ampak s samouničevanjem in z zloglasno napovedanim samomorom z aktiviranim dinamitom, vtaknjenim v zadnjico (to se mu na sodni dan le ni uresničilo). Danes ne zadostujeta le kitara in vratolomno kričanje Let's rock! ali Kick out the jams!, potrebno je veliko več, potreben je šov! Očitno se tega zaveda tudi ameriška skupina Nashville Pussy, ki se je z drvečim hard rock punkom v slabih dveh letih nenehnega nastopanja po ameriških odrih dokopala do nezanemarljive medijske pozornosti na oni strani oceana, ki je lani obrodila podpis pogodbe z eno od velikih založb.

SEKS, OGENJ IN KRI

Na impozantnih koncertnih nastopih moško-ženske skupine Nashville Pussy ne vreta le energija in znoj, ampak tudi pohota, eksplozivnost in vročekrvnost. V središču pozornosti sta kitaristka Ruyter Suys, ženska reinkarnacija Angusa Younga iz AC/DC, in dvometrska basistka Corey Parks z dolgimi nogami in s seksipilno razgaljenimi prsmi: na koncertih se ne poljubljata in ližeta le druga z drugo, ampak to počneta tudi s publiko ne glede na spol. Ne zanima ju spolna usmerjenost občinstva, ampak seksualno razdajanje, zaradi katerega so na koncerte začeli drveti lezbijke in biseksualci ter tudi pohotni brezglavi moški voyeurji. Če so Mudhoney konec osemdesetih s komadom Touch Me I'm Sick posredno opozorili na nevarnost aidsa, se Nashville Pussy zanj ne menijo. Neposredno oživljajo staro resnico, da rock and roll ne more brez vroče spolnosti - prav tako, kot se Corey ne more odreči bruhanju ognja na vsakem koncertu, četudi je v požarni nevarnosti klub za sto ljudi in četudi se ne more rešiti zadaha po petroleju. Razdajanje je preseglo meje moške domišljije, pripeljalo je tako daleč, da so vzburjeni in prepotentni moški začeli riniti na oder, zato sta kaj kmalu postali hudo nevarni zaščitnici koncertnega odra - vsakega nezaželenega tujka pošljeta z odra s strelom kavbojskega škornja v zadnjico, glavo ali trebuh; to je postal še en koncertni zaščitni znak Nashville Pussy. "Vsa stvar se velikokrat konča s krvavimi posledicami. Redno se srečujemo z enimi in istimi vsiljivimi tipi, ki si prav želijo, da jih sesujemo. Ne razumejo, da je to del predstave, in šele, ko koga čisto uničimo, ko morda celo konča na urgenci, neha siliti na oder. Nekateri tipi se celo hvalijo s tem, da so bili sesuti, res ne štekajo, da je oder naš, da na njem nimajo kaj početi," je zaupala kitaristka Ruyter nemškim kolegom po lanskoletnem koncertu v Munchnu, medtem ko sem čakal na pogovor z njenim možem Blainom Cartwrighterjem, ritem kitaristom in pevcem skupine Nashville Pussy; spomnil sem se na pripoved Nika iz Dicky B. Hardy o lastniku kluba The Second Story v Bloomingtonu v ameriški zvezni državi Indiani, ki se mora zagovarjati na sodišču, ker ni poskrbel za enometrsko razdaljo med odrom in publiko, določeno z ameriškim zakonom. Klub namreč toži neki tip, ki jo je dobil po glavi od ene od nashvillskih ptičk. Ko sva z Blainom le sedla za mizo v garderobi koncertne dvorane Incognito, je razložil obrambo odra: "Ne moti me telesna prisotnost publike na odru, stvar je v tem, da gre za štoraste zadetke, ki hočejo pritegniti pozornost, medtem pa zjebejo tehniko, ki je na odru. Zrušijo ojačevalec, se spotaknejo ob kakšnega od številnih kablov, ga povlečejo iz vtičnice ali kitare, porušijo stojala za mikrofone in činele ... Zato jih porinemo ali brcnemo z odra in jim rečemo 'adijo'. Takšni vsiljivci nam zmanjšajo zbranost med igranjem, mi pa hočemo dati vse od sebe, vedno želimo iti do maksimuma. Je pa res, da na celotno stvar gledam kot človek iz benda, stališče publike se od mojega gotovo razlikuje."

KO VEŠ, KAJ HOČEŠ!

Vsa razuzdanost, eksplozivnost in nevarnost koncertov in same godbe Nashville Pussy so zrasle med nenehnim turanjem po ameriški celini, ki se je začelo sredi leta 1997. Skupina je nastopila povsod, kjer se je ponudila priložnost, preživljala pa se je zgolj s prodajo svojih izdelkov. V dobrem letu in pol so postali izpostavljena atrakcija na ameriški rock and roll underground sceni, za katero so se začeli zanimati tudi agenti velikih založb. "Naš manager je pojasnil Tomu Hazelmyerju, šefu založbe Amphetamine Reptile Records, da nas založbe opazujejo, vendar pa želimo posneti album natančno tako, kot si mi želimo. Hoteli smo začeti z ostro ploščo," razlaga Blaine, kako so prišli do prvenca Let Them Eat Pussy pri neodvisni minneapolski založbi AmRep, ki je album reklamirala kot AmRepov odgovor na Mötörhead. Nažgan in neustavljiv drnec skladb, ki se prelivajo ena v drugo in ki minejo v minuti, je opozoril, da imamo res opravka z brezkompromisno skupino, ki ve, kaj hoče, in se ne spreneveda, ampak sili naprej. Kljub temu je ostal ta album uspešnica le na underground sceni, saj "je AmRep majhna založba z dvema zaposlenima, ki sicer delo dobro opravljata, vendar do določene stopnje. Nimajo denarja, da bi oglaševali bende, niso nas mogli spraviti na televizijo, niso mogli slediti naročilom za naš album, ki so prihajala iz trgovin. Enostavno - prerasli smo jih. Tom Hazelmyer je vedel, v kaj se spušča, tako kot mi. Postali smo precej popularni in vedel je, da ga bomo v taki situaciji zapustili: dvigal ni nobenega prahu, saj nismo bili eden od njegovih resnih projektov. Zdi se mi bistveno, da smo začeli s hudo ostro ploščo, ker smo od sebe odvrnili mnoge, ki bi v nas videli samo denar."

Najugodnejšo ponudbo je dala založba Mercury, ki jim je za štiri albume ponudila milijon dolarjev ter popolno svobodo pri odločanju in ustvarjanju. Po sklenitvi pogodbe, ki so jo podpisali z istim človekom kot Motley Creu in Guns'n'Roses, je takoj izšla ponovna izdaja prvenca Let Them Eat Pussy, ki je zaradi provokativne in razgaljene naslovnice naletela na neodobravanja pri nekaterih prodajalcih in tudi trgovcih iz verig glasbenih veletrgovin. Zastopniki Mercuryja so težavo takoj rešili s srebrnim ovitkom, s katerim so oblekli osnovni ovitek in zaprli usta moralistom. "Delati z Mercury mi je v večje zadovoljstvo, kot mi je bilo delati s komer koli doslej, vključno z neodvisnimi založbami. Za zdaj je tako, morda bo zgodba čez nekaj let čisto drugačna. Vsi trdo delamo - mi na odru, oni pa nam organizirajo intervjuje, nabavili so nam bobne, skrbijo za koncerte. Potem ko sem bil vsa ta leta v bendih majhnih založb, mi ta pozornost prekleto ugaja. Prihajam iz majhnega mesta v Kentuckyju, pojma nisem imel, kaj pomeni biti popularen. Vse založbe bi morale tako ravnati z bendi - zdaj vsaj vemo, kje smo bili. Zaradi vsega tega smo odgovorni rockerji in v tem smislu želimo narediti vtis na ljudi. Delamo po najboljših močeh, hočemo igrati, biti vse boljši, imeti boljše pesmi, res smo ambiciozni. Vse, samo da nam ne bo treba pomivati posode. Doslej nam gre kot po maslu - vsi štirje živimo od glasbe, dobro se počutimo, odlično nam gre," zadovoljno razlaga Blaine, vidno utrujen od nenehnega nastopanja.

IZBRALI SMO HARD ROCK!

Nashville Pussy ne morejo skriti, da so Američani, predvsem pa ne korenin z juga ZDA. Kljub hudo nabriti godbi v marsičem spominjajo na južnjaško uteho Lynyrd Skynyrd in poudarjeno glorificirajo kitarski rock po kopitu velikega jenkija, vzornika Teda Nugenta. Ob njem se ne morejo odreči vplivu Kiss in AC/DC, sploh ga ne želijo prikrivati. S slednjimi imajo veliko skupnega, pa tudi z Mötörhead, in to ne le v zvoku, ampak tudi v videzu in obnašanju, čeprav - kot pravi Blaine - jih sploh ne more več poslušati. Podobno kot tedaj, ko je Blaine igral v Nine Pound Hammer in so številni primerjali petje pevca Scotta Luallena z Johnnyjem Cashem. Ne prenese primerjav, želi se jih otresti, čeprav je to skoraj nemogoče - in otrese se jih z neposlušanjem. Uspelo mu je prepričati ženo in sokitaristko Ruyter, da se ni začela pojavljati v dekliški šolski uniformi, ni pa dosegel, da bi se odvadila gibanja in igranja kitare, s katerim se je le sprevrgla v žensko različico Angusa Younga. Konec koncev si je tudi sam pustil rasti brke in zalizke, ko si jih je obril Lemmy Killmister.

Moško-ženski kvartet Nashville Pussy je še ena sodobna rockovska skupina, ki reciklira rockovsko zgodovino z izstopajočo značilnostjo: razbija mitologijo rock and rolla kot samo moško zadevo! "Res je, popolnoma! Vedno pravim, da smo nekaj posebnega. Naši ženski na kitarah sploh ne moreš primerjati z odličnimi igralkami baseballa, košarke ali hokeja. Pri njih ni možno to, kar se dogaja v naši skupini - naši dve se lahko kosata z moškimi. Naši si upata igrati z nami, čeprav je splošno znano, da težim k natančnosti. In igrata dobro, vse boljši sta in veliko se učita. Z Ruyter sem poročen šest let, vsa ta leta doma poslušam, kako vadi kitaro, medtem ko na televiziji gledava vse te ženske skupine, ki niso sposobne igrati nič svojega. Kot da bi vse trobile v isti rog. V šestdesetih so bile melodije, popularni so bili zborčki, zdaj pa prisegajo na malo distorzije in kričanje - vse skupaj je že malce žaljivo," ponosno besni Blaine in se takoj odzove na vprašanje o skladbi I'm The Man. "Ko smo začeli z bendom, smo se v bistvu šli nekakšno tribute soul zvijačo, posvečeno Jamesu Brownu ter vsej tisti sceni. Ko imaš pesmi, kot so njihove, zraven ne moreš javkati. Obožujem to staro sranje, te nore in zabavne komade, kot so Who Do You Love Boja Diddleyja! Take zadeve so strašansko kul. Kaj dela Bo Diddley? Ko ga vidiš na odru, kako poje in igra, si ne moreš nič, da ne bi rekel: 'Sranje, ta tip je kralj!' Tudi jaz sem drugačen, ko me vidiš sedeti tu z mojo ženo ali ko na odru pojem komad I'm The Man, ki ni priredba Diddleyja. V tistem trenutku postanem ta prekleti tip, takoj ko grem dol z odra, pa so frajerji lahko drugi tipi. Nekateri te dvojnosti ne prenesejo."

Nashville Pussy so se do danes izkopali iz rockovske anonimnosti, kalili so se v undergroundu, z izoblikovanim izrazom so stopili v svet glasbene industrije in šov biznisa. Samo da ne bi postali sluzasti, kot so borci v wrestlingu, ko pridejo do glavne arene, saj s primesmi punkovske energije, ki počasi izriva neopunkovsko evforijo, sodijo v samo glavnino sodobnega hard rocka. Blaina ne zanima pretirano, ali je na pohodu novi preporod: "Stari rek pravi, da preteklost ponavljajo tisti, ki je ne poznajo. Jaz jo poznam in tudi stalno opazujem, kako se vrača. Vsake toliko časa si rečem: 'Oho, so že nazaj!' Zdaj že zremo v 21. stoletje in prav zanima me, kje bo rock and roll leta 2020. Mogoče bo res kaj drugače, mogoče bodo za prihajajoče čase tole zlati časi, ampak kaj bodo takrat osemletnim otrokom govorili o rock and rollu? Morda bo rock and roll celo nekaj naprednega, morda pa bo za te otroke glasba njihovih dedkov in babic."

BIGor

Blaine Cartwright o sedemdesetih:

"Sedemdeseta so bila krasna leta! Takrat sem odraščal. Sicer je nekaj glasbe, ki mi ni všeč ali pa sem se je naveličal, po drugi strani pa je takrat nastalo veliko odlične muzike, ki me navdušuje še danes. Ni bilo niti politike, da bi zadeve zamešala tako kot v šestdesetih. Sedemdeseta so bila najlepša leta za kitaro!"

Blaine Cartwright o osemdesetih:

"Moj problem z jebenimi osemdesetimi so zvoki, ki so jih ustvarjali. V sedemdesetih je bil Stevie Wonder in zvok električnega klavirja. V osemdesetih je bil Prince in zvok Casia. Preveč plastična so bila ta osemdeseta. Namesto da bi uporabljali orkestre, bende in strune, kot so počeli na vseh ploščah v štiridesetih, petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih, so začeli uporabljati sintetizatorje in tako varčevati z denarjem. To je moj glavni očitek godbi osemdesetih. Na primer komad Nasty Boys, pa Madonna in njej podobni. Mainstream osemdesetih me blazno živcira."

Blaine Cartwright o devetdesetih:

"Bistveno pri devetdesetih je, da se je našel prostor tudi za bolj odtrgane zadeve. Tale leta so definitivno odštekana, strašno veliko se dogaja. Osemdeseta so bila konservativna, zaznamovala sta jih Thatcherjeva in debeli nemški 'humpty dumpty' kancler Helmut Kohl, ameriška glasba pa je bila odurna. Devetdeseta so bolj nora, mularija jih dela take. Spet se na veliko kadi trava, medtem ko so v osemdesetih vsi vpili proti drogam, kraljevale so majice Don't Do Drugs in neumna vsiljiva proameriška nakladanja. Zdaj je na pohodu cinizem - in to je nekaj povsem drugega, zato se mi zdijo zdajšnji časi veliko boljši."