Radikalizacija srca in posluha

Zdaj zaori, pesem o svobodi!

Revolucionarna pesem je redka stvaritev duha, ki začuda in brez težav druži anarhistično in komunistično gibanje, dve težko združljivi opciji: Minljiva, moralno dvomljiva komunistična zamisel (je bil tisto nekakšen bad joke, trend, epizoda ali kaj?) se skoznjo - navzlic še tako zlaganim, dostikrat banalnim vsebinam - ujame z brezkompromisno, kakor človeštvo staro zahtevo po pristni, naravni svetlobi, torej z anarhistično terjatvijo po svobodi. Jarki glasovi, kremenita godba, junaška interpretacija in odrezava oblika - sploh ni treba biti pank, pa veš, da utegne iti zares. Da prej ali slej sine dan, ko si s pesmijo na ustih pribojujemo vzvod k novi, spodbudni družbeni spremembi. Kdor prepeva tisto, verjame v svojo pesem in njeno posebno avtoritarno moč.

Za vse nas, ki smo rojeni pod najsrečnejšo, črno petokrako, so edicije, kakršna je pričujoča, že kar obvezne, da si z njimi polepšamo "jeklena jutra", na žuru korakajoč socializiramo nesrečne partibrejkerje ali morebitno slabo voljo, med ljubljenjem kdaj pa kdaj osrediščimo neznosno in trapasto "biološko" "danost", poslušamo jih, ko vsi razboriti usahnemo neoliberalno spako na tevejčku, družno z njimi rolamo džojnte, pečemo polento, sovražimo cerkev in si, navsezadnje, hladimo depro, tako so nam v veselje. Pozitivni komadi so to, ki segajo desetletja naprej, po znani lepoti dehtijo, konkretne sanje poustvarjajo, in nihče nam jih ne more vzeti, še nostalgični popadki jih ne utope.

Kako je mogoče, da med sestavljanjem pomodnih lestvic najboljših skladb, kar jih je nastalo v zgodovini tukajšnje popularne godbe, danes nihče - niti tisti, tiste, ki sicer poslušajo revolucionarno pesem - ne upošteva partizanskega samospeva in partizanske koračnice? Medtem ko je vsa zrevoltirana Evropa v glavnem slepo povzemala sovjetske vzorce in zanos iz španske državljanske vojne, sta se namreč v naših in širših jugoslovanskih krajih rodili izvirni - tako lirična kakor jurišna - obliki, ki ju gre spoštovati še in še. In ko danes z nostalgično diskografsko arhivistiko dobivamo precej revolucionarnega gradiva tako iz let med drugo svetovno vojno kakor iz časov, ko se je gradil socializem, ugotavljamo, da je prav malo resnih, študijskih izdaj, ki po svoji konciznosti presegajo celo množico nekdanjih "obveznih izvodov". Medtem ko pri nas prebivalstvo še cinca in si nihče ne upa, založiti posnetkov, ki jih po arhivih kar mrgoli (pomislimo le na Partizanski invalidski pevski zbor, na Tržaški partizanski zbor, na pihalne orkestre ali arhiv RTVS), so na Madžarskem stopili v pogumen korak in predstavili najzanosnejše, najgromkeje zveneče, kar so odpeli svojčas tako tovarišema Leninu in Stalinu kakor tudi Brežnjevu in domači garnituri.

Pričujoča edicija utegne biti komercialno uspešna (kar nas zdajle seveda prav malo briga), obenem pa nosi vse atribute, ki zadovoljijo tudi najzahtevnejše poslušalstvo, vajeno diskoteke, v kateri nahajamo španske revolucionarne popevke, južno- in srednjeameriške uporniške komade, irske in hipijevske protestnice, kak mirno udaren reggae, ponosne dudarje, številne tribute, med katerimi si velja znova in znova bistriti glavo z izvrstno ploščo - da še malo vzgajamo mladino - The Ballad of the Fallen (ECM 1248, ki so jo Charlie Haden, Carla Bley, Don Cherry, Sharon Freeman, Mick Goodrick, Jack Jeffers, Michael Mantler, Paul Motian, Jim Pepper, Dewey Redman, Steve Slagle in Gary Valente v enem dihu 1983. naperili proti CIA in za svoboden Salvador, skratka, kdor si želiš krepčanja revolucionarnega duha, skači tukaj in zanesljivo ne zgrešiš.

Madžarska revolucionarna pesem, gibanjska pesem - pesem gibanica je vase skodirala osupljivo veliko ljudskih elementov, tako da nas pogostoma le interpretacija in njen zanos opomnita, za kaj pravzaprav gre. I, za samo stvar, seveda, ki ji kaže streči samo z odprtim glasom, z odprtim srcem. Kolikokrat se je - na rob svetle izjeme! - pri nas primerilo, da smo poslušali medle, sesirjene izvedbe, iz katerih je bilo očitno, da izvajalci, izvajalke niso marali socializma. Ko bi se potrudili vsaj za muziko - in bi mednarodnemu gibanju zdaj imeli kaj ponuditi, tako pa imamo bore malo, zgolj tisto, o čemer govorim pod vrhom. Pričujoči album je izveden do konca profesionalno, na njem ni trohice dvoma o sistemu, ker pač ni trohice dvoma, ali je to dobra godba ali ne.

Miha Zadnikar

Best of Communism - Selection of Revolutionary Songs

Válogatott mozgalmi dalok

Gong/Hungaroton, HCD 37898, Madžarska 1997;

izvajajo razni otroški, mladinski, ženski, moški in mešani zbori; solistke in solisti; orkestri; dirigenti; posnetki so monofoni ali stereofonski iz let 1952-75.

Spored:

1. Internacionala

2. Govori tovariš Lenin

3. Leninova pesem

4. Naprej rdečearmejci, proletarci

5. Partizani z reke Amur

6. Tovarna rdeči Csepel

7. Varšavjanka

8. Poljuško polje

9. Glavo pokonci, ponosna pesem

10. Pesem republike

11. Hvala ti, tovariš Rakosi

12. Koračnica delavskih straž

13. Pesem o puški

14. Na robu gozda

15. S partijo in ljudstvom družno naprej

16. Organizacija mladih komunistov nas vodi k enotnosti

17. Koračnica Svetovne zveze delavske mladine

18. Naprej, mladina, za socializem

19. Srečni pionir

20. Pesem o svobodi

21. Dobrodošel, prvi maj!

22. Naj zadoni naša pesem

23. Državna himna Sovjetske zveze

24. Komunistična himna