David Sylvian

Meditativni rock za odrasle

Morda je radikalni obrat v intimni svet posledica prezgodnjega javnega razosebljanja in izpostavljanja videza. Ali, če si je David Sylvian v skupini Japan nadel javno podobo, se je zadnja leta umaknil v osamo in v sebi našel navdih za globoko osebno izpoved.

David Sylvian je večino življenja podredil glasbi. Že v najstniških letih je ustanovil artistično novovalovsko skupino Japan, z njo utrl pot tako imenovani novi romantiki in se po petih uspešnih albumih odločil, da gre na svoje. Njegov umetniški potencial je presegal dokaj izumetničeno formo skupine, sloneče na videzu, z lastnimi stvaritvami je izpostavil širše možnosti izražanja. V sodelovanju z glasbeniki podobnih zanimanj je pod svojim imenom objavil štiri albume nenavadne lepote, še posebej povsem svež izdelek Dead Bees On A Cake (Virgin/Dallas, 1999) najbolje odseva življenjske izkušnje enainštiridesetletnega Davida Sylviana.

Japan so se rodili z valom otoškega punka, v času nezadovoljstva delavske in druge mladine, ki se v okosteneli rockovski glasbi tistega časa ni prepoznala. Peterica iz južnega Londona je v punkovsko dogajanje skočila naravnost na glavo, prepustila se je mladostnemu revoltu in iz tega izvirajoči energiji. Pa vendarle so že na zgodnjih ploščah vsaj v zametkih pokazali naklonjenost plesnim slogom, resda še v diletantski izvedbi brez izražene identitete.

Ko so po dveh albumih začeli pogledovati za širšimi izraznimi možnostmi, so jih našli v zgodnjem tako imenovanem art rocku, predvsem v skupini Roxy Music in Davidu Bowieju. Tretji album Quiet Life kaže Japan v novi luči. Producent John Punter, ki je prej delal z Brianom Ferryjem, je skupino preusmeril iz kričavega glam rocka v vase zagledano dekadenco, podprl njihove glasbene sposobnosti in izpostavil posebnosti vsakega člana posebej. David Sylvian je s pazljivo artikulacijo glasu končno lahko pokazal vokalne sposobnosti, Mick Karn je presedlal na fretless bas kitaro, Richard Barbieri je razširil asortiment klaviatur in bobnar Steve Jansen (Davidov brat, oba se skrivata pod umetniškima imenoma) je s sofisticiranimi ritmi popeljal njihovo glasbo proti Vzhodu. To še bolj velja za naslednji plošči, Gentlemen Take Polaroids in Tin Drum, ki sta utrdili status skupine kot ene od najizrazitejših predstavnic art rocka z začetka osemdesetih let.

Še preden je skupina uradno prenehala delovati, so se njeni člani že silili čez meje zgolj glasbenih dejavnosti. Sylvian se je vse bolj posvečal fotografiji, video instalacijam in sploh upodabljajoči umetnosti, to ga je kmalu pripeljalo do znanstva z japonskim skladateljem in glasbenikom Ryuichijem Sakamotom. Njun skupni singel Forbidden Colours je uporabljen v filmu Merry Christmas Mr. Lawrence, Sakamoto pa je ostal kar stalni Sylvianov sodelavec. Za samostojni prvenec Brilliant Trees so priskočili na pomoč še stara kolega Steve Jansen in Richard Barbieri ter še en odpadnik iz rockovskega sveta, nekdanji basist skupine CAN, Holger Czukay. Plošča pomeni nadaljevanje poznih Japan, je korak naprej v razpuščenosti struktur; omeniti je treba vsaj še prispevek trobentača Jona Hassella.

Japonska naveza mu je končno omogočila postavitev video instalacije z motivi fotografij. Multimedijski projekt Preparations For The Journey je opremil s hudo ambientalno glasbo, katere del je objavljen tudi na plošči Words With The Shaman. Še ambicioznejši projekt je dvojni album Gone To Earth. Resda se je Sylvian odrekel pomoči sodobne tehnologije, a je k sodelovanju zvabil večje število glasbenikov, ki so v prvem delu albuma še ostali v mejah pesmi, nekaterih že nevarno blizu “normalnim” ljubezenskim izpovedim, medtem ko dajo domišljiji zares duška v drugem, instrumentalnem delu. Posebej kitarist Robert Fripp je ostal Sylvianov pomemben sodelavec in kasneje sta skupaj izdala dva albuma.

Naslednji album, Secrets Of The Beehive, je ostal za celih dvanajst let zadnja redna plošča Davida Sylviana. Usmeril se je v intimno razpoloženje, z jazzovskimi aranžmaji in predvsem akustičnimi glasbili. Pesmi so krajše, tudi konciznejše, in album je postal njegova najuspešnejša plošča. Po tem je obrnil hrbet medijski pozornosti. Kot deklarirani neglasbenik se je spečal s Czukayem in ponudil dva povsem eksperimentalna albuma, podobno bolj zase kot za druge je objavil še dve plošči v že omenjenem sodelovanju z Robertom Frippom, in pobegnil. Pravzaprav, preselil se je iz Londona na podeželje Minneapolisa, kjer je našel življenjsko spremljevalko in mir v sebi. Naslednja leta je preživel v izolaciji, če odštejemo obiske indijskih gurujev in občasne snemalne seanse v vseh mogočih studiih.

Vsekakor je bilo to obdobje, ko je Sylvian lahko našel samega sebe. Ko je končno izstopil iz javne osebe in vsega, kar je sam zgradil iz zunanjih vplivov.

Sylvian sam priznava (Wire, jan. '99), da je bilo nastajanje plošče Dead Bees On A Cake eno najtežjih opravil v njegovem glasbenem življenju. Snemal je s številnimi glasbeniki in od vsakega prispevka uporabil le del gradiva. Obenem je sam prevzel producentske vajeti, in lahko so minili meseci, preden je bil povsem zadovoljen s svojim petjem. Tudi zato, ker je za vsako pesem želel posebno razpoloženje, in vsaka pesem je zahtevala zase poseben prostor, ambient. Kljub različnim pristopom je album Dead Bees On A Cake razpoznavno delo Davida Sylviana. V sami glasbi je čutiti premik k ameriškemu glasbenemu izročilu, predvsem v rhythm’n’blues, po občutkih pa ploščo preveva močnejši meditativni ton, medtem ko je prej črpal predvsem pri evropskih književnikih. Uvodna, skoraj desetminutna I Surrender ponuja osnovne smernice poteka plošče. Slavi življenje v vseh razsežnostih, v dajanju in predajanju, in je zagotovo hvalnica ženi Ingred Chavez. Za Dobro Number One je improvizacijo na dobru prispeval Bill Frisell, v Midnight Sun je uporabil semple kitarskega prijema Johna Leeja Hookerja. Posebnost je še pesem Praise, ki jo poje Sylvianova “učiteljica” Shree Maa, ki je med dvotedenskim bivanjem na njegovem domu prinesla močne duhovne utripe. Drugo je v stari dobri maniri rednih plošč Davida Sylviana. Spet blesti s polnim, stalno artikuliranim glasom, ki se nikoli ne povzdigne, je pomirjen in tako v skladu z njegovim duhovnim razpoloženjem zadnjih let. Podobno velja za aranžmaje, kjer se glasbila prepletajo v sožitju zvoka. Dead Bees On A Cake zagotovo ni plošča za tiste, ki v glasbi iščejo razburljivost in navzven usmerjeno dinamiko. Njena kvaliteta je v notranji lepoti, pa četudi vodi v prijeten dolgčas. Le kdo pa si sem in tja ne želi prijetnih sanjarij, po tem, ko se mu vse povzpne čez glavo. Sylvianova glasba je namenjena prav tem trenutkom - in v primeri z večino glasbe za ozadje vsaj ni cenena.

Janez Golič