MARK HUDSON

The Music in my Head

(Jonathan Cape, 1998)

The Music in my Head je bistroumen, sem ter tja sijajen, za dobrih sedemdeset strani predolg roman izpod peresa angleškega potopisca in literarno navdahnjenega glasbenega novinarja Marka Hudsona, ki ga nikakor ne moreš brati zgolj kot prozno delo, če se na zahodnoafriško glasbo količkaj spoznaš. V prizorišču dogajanja N'Galamu - "kraju najbolj pohlepnih taksistov in najbolj arogantno lepih žensk na svetu" - namreč že na peti strani prepoznaš Dakar, v sekundarnem junaku Sajarju Joppu - "omamno očarljivem pevcu mandljevih oči" - pa Youssouja N'Dourja. Tudi o tem, kdo je "izumetničen, politično neoporečen multimilijonar", čigar dobra dela, vsaj kar se glasbe tiče, bogatijo prej njega samega kot njegove afriške poklicne tovariše, si ne beliš glave. Poleg Petra Gabriela in Youssouja N'Dourja so v ozadju osrednje zgodbe pod izmišljenimi imeni mimogrede omenjeni malodane vsi znani sahelski umetniki, od Salifa Keite do Ibrahima Sylle. Da pisatelj dokumentarne podstati povesti sploh ni želel prikriti, je več kot očitno, saj bi bil v nasprotnem primeru dosleden vsaj pri izmišljanju krajevnih in osebnih imen. Tako pa N'Dourjev rojstni kraj Medina v knjigi ostaja Medina, Mali Mali, kongoleški in nigerijski glasbeniki so izpisani s pravimi imeni, in še bi lahko naštevala. Roman je potemtakem komu, ki ga zanima senegalska glasba, lahko samo zanimiv. Še posebej tam, kjer pisatelj brez damskih rokavic in brez strahu, da bi se komu zameril, postreže začinjene podatke o zakulisnem življenju glavnih igralcev tamkajšnjega glasbenega odra. N'Dourja dobesedno obere do kosti. Obrekovanje pa, to vsi vemo, ni samo nadvse prijetno početje, temveč tudi, užitki gor ali dol, ena najnižjih oblik človeškega sporazumevanja. Pisatelju v bran moram dodati, da zajedljive pripombe niti slučajno niso srž pripovedi in jih je nenazadnje položil na jezik romanesknemu junaku tako očitno sumljivega značaja, da mu trezen človek ne bi smel vselej verjeti na besedo. Pogosto pretrgana rdeča nit zgodbe se zapleta in razpleta, kot že rečeno, na pol v tropski glasbeni prestolnici in na pol, kot pove že naslov knjige, v glavi oholega samozvanega "bavbava svetovne glasbe" z imenom Andrew Lich, ki se med pripovedovanjem o doživetjih in občutkih obrača k množičnemu in nejasno opredeljenemu, a prej evropskemu kot afriškemu občinstvu. Lich se je v N'Galam odpravil obiskat najslavnejšega afriškega pevca Sajarja Joppa, čigar pot do zvezd je v veliki meri tlakoval on sam. Zato je prepričan, da ga bo legendarni glasbenik, ki ga ljudstvo povzdiguje samemu Alahu ob bok, sprejel odprtih rok in ga tako kot vselej doslej povabil v izbrani krog sorodnikov, prijateljev in sodelavcev. Že dan po prihodu se zave, da se je tokrat pošteno uštel. Namesto varnega objema afriške družine nanj zgrmi vročična resničnost afriške ulice. Ko mu naposled le uspe, da se na samem sestane s Sajarjem, ga ta brezbrižno obdolži, da mu dolguje ogromno vsoto denarja. Odtlej Lich razburjen in užaljen brez pravega cilja bega po mestu in v dolgih samogovorih obračunava z nekdanjim prijateljem ter z "ljudmi, ki jih je postavil na položaje moči okrog sebe, da se mu zdaj klanjajo, kakor da bi bil kak srednjeveški monarh"; negoduje nad zahodnjaško produkcijo afriških plošč, omejeno pametjo griotov in ošabnostjo poklicnih glasbenikov povsod po svetu; opravičuje svoje založniške neuspehe doma v Londonu in obuja spomine na prelomne dogodke iz polpretekle zgodovine sahelske glasbe ter na tisoč različnih načinov objokuje čase, ko se afriški glasbeniki še niso menili za to, kaj si o njih mislijo drugi, in ko so igrali ter peli "tisto pravo reč" - glasbo, pod katere radostno površino je bilo čutiti "surov, čist krik Afrike, poln bolečine in mistične negotovosti". Vmes, prevzeten in vseveden, kakor je, mimogrede zagreši nekaj pritlehnih dejanj, ki jih na koncu poti (v edinem nedvomno scela izmišljenem in slogovno enotnem delu romana) drago plača.

Čeprav razpleta dogodkov ne moreš predvideti in je zgodba od začetka do konca prepredena z dokumentarnimi zanimivostmi, roman ni vselej prepričljivo, kaj šele vznemirljivo ali lahkotno branje. Izjema so prenikava razmišljanja o bistvu ter izvorih sodobne sahelske glasbe in podrobne, z izvirnimi metaforami podkrepljene razčlembe posameznih skladb, albumov, koncertnih nastopov, načinov petja in glasbenih zvrsti, ob katerih bi moral pred Markom Hudsonom sneti klobuk z glave marsikateri akademski pisec in vsi tisti, ki o katerisižebodi glasbi nekaj razglabljamo po časopisih. Pa ne zato, ker glasbo, o kateri piše, pozna temeljiteje in bolj doživeto kot kdorkoli, ki se je doslej o njej javno razgovoril, ampak preprosto zato, ker piše v lepem in sočnem jeziku ter si za nameček prizadeva, da bi predmet pisanja in slog pisave ujel v ritmično blagoglasje. Ker mu slednje nemalokrat uspe do tolikšne mere, da pred bralčevimi očmi besede pozvanjajo, stavki pa plešejo po taktih mbalaxa, pisatelju, če se malce zadržim, ne morem očitati nič več kot to, da je želel v romanu na dušek izpovedati preveč. In to o nečem tako razkošnem, samosvojem in od prozaistov povsem nedotaknjenem, kot je senegalska glasba. O nečem, za kar sam pravi, da nima ne dna ne meja.

Sonja Porle