SIMON REYNOLDS and JOY PRESS

The Sex Revolts - Gender, rebellion and rock'n'roll

(Serpent's Tail, 1995; 406 str.)

Kaj dobimo, če intelektualne in ljubiteljske strasti in znanje združita odličen sodobni pisec o popularni glasbi Simon Reynolds, ki objavlja v New York Timesu, Artforumu, TheObserverju, Moju in Melody Makerju, in Joy Press, njegova žena, ki piše o glasbi, literaturi in ženskih vprašanjih za Spin, The Guardian, Village Voice in New York Newsday?

The Sex Revolts, 406 strani poglobljene analize o "spolu in rocku". Knjigo, pisano s pozicije devetdesetih, ki ne zanemarja podrobnosti preteklosti.

Spol, uporništvo in rock'n'roll torej. Tema, ki pri ljudeh vedno znova vzbuja močne občutke, saj v tej konfrontaciji vsakdo vidi kaj drugega. Tudi sama sem pred časom na lastni koži izkusila nekaj podobnega, ko sem začela brskati po teh sferah. Zato sem toliko bolj radovedno zagrizla v sladko branje. Zanimala sta me način in pot, ki sta jo ubrala Simon in Joy.

Gre praktično za prvo knjigo, ki se loteva uporništva in rock'n'rolla skozi leče spola. In najde paradoks prav v samem srcu rockovske glasbe, točno tam namreč, kjer najbolj cvetita mizoginija in mačizem.

Zgodnja dela o "spolu in rocku" obravnavajo namreč ženski boj proti šovinizmu v glasbeni industriji z bolj rutinskimi oblikami seksizma (kot v heavy metalu ali gangsta rapu, na primer). Te očitne sovražnosti govorijo same zase. Zato sta se avtorja raje osredotočila na sovražen podton v glasbi, na skrivno sokrivdo v patriarhalnih vrednotah, ki se očitno skriva pod subverzivnostjo. Spletkarila sta s primeri glasbe Rolling Stones, The Stooges, Sex Pistols ..., kjer se po njunem skrivajo kali dominacije.

Knjiga se začenja kot kritika mizoginije v rocku in se postopoma razvije v obsežen prikaz podob ženskosti v rockovski domišljiji ter se končno zgosti v današnje razmere. Razdeljena je na tri obširne sklope. V prvem delu raziskuje načine, s katerimi se moški upor dramatizira "proti ženskosti" (znan impulz "born to run" in glasba Rolling Stones, Iggyja Popa), bojevnike, ki najdejo zatočišče v tovarištvu (The Clash, Public Enemy), v samopoveličevalni fantaziji vsemogočnega človeka stroja (heavy metal, tehno) in v kraljevanju (The Doors, Nick Cave, gangsta rap). Drugi del raziskuje idealizirane podobe ženskosti in žensk v moškem rocku - neskončne ekspresije prihajanja "domov", povratek v maternico, ki je pogosto v obliki kozmično vseoceanskega misticizma. Ta tradicija psihedeličnih maminih sinkov vključuje na primer The Byrds, Vana Morrisona, Pink Floyd, Can, Briana Ena ... V tretjem delu zasledujemo poti, ki so jih utirale ženske umetnice, da prikažejo in ustvarijo specifično žensko uporništvo. Močna koncentracija strategij, ki so najbolj očitne: zakrinkano mistične (Kate Bush, Siouxsie, Annie Lennox, Grace Jones), demistifikacija konvencionalne ženskosti (Slits, Raincoats, Riot Grrrl), razposajena mimikrija moškega uporništva (Joan Jett, L7), "izpovedni" način (Janis Joplin, Lydia Lunch, Hole) in umetnice, ki v plimovanju vsebujejo elemente veseljačenja (Throwing Muses, Mary Margaret O'Hara, Patti Smith).

Knjiga torej na začetku dokumentira opozarjajočo stran rockovske duše: punk proti hipijevstvu, bojevnik proti nežnemu moškemu. Ti antagonistični impulzi definirajo rock'n'roll tako, kot ga poznamo. Toda zakaj se fenomen "žensk v rocku" še vedno kaže kot problem? Delno tudi zato, ker rock'n'roll potrebuje velike izdaje, da se vzdržuje.

Če pa obstaja problem v novem valu ženske aktivnosti v rocku, je v tem, da so inovacije ostale v glavnem na ravni vsebine (to je besedil, nastopa, ideologije, intervjujev), redkeje pa kot formalno napredovanje. Na primer, kje so velike zvočne ženske čarovnice? Zdi se, kot da se v trenutku skrajnega samozavedanja spola ženske umetnice bolj zanimajo za komunikacijo in pripovedovanje zgodb, kot da bi prevzele moško znanstveno obsedenost z razbijanjem zvočnih meja. To je dovolj poučno. Ironično je, na primer, da je PJ Harvey poslušala Patti Smith šele potem, ko je slišala za številne primerjave med njo in Smithovo.

Knjiga The Sex Revolts ni poskus, da bi rockovske upornike pripeljali pred spolno politično razsodišče, je bolj preiskava kot proces. Avtorjema so namreč vsi "največji obdolženci" tipa The Stooges, Nick Cave in drugi všeč, so njuni največji favoriti. Veselje teh umetnikov je namreč nerazdružljivo od kršitev v "nezvočni" spolni politiki. Prav odklon od psihosocialne dinamike dela te upornike še posebej močne. Seveda se je mogoče sprijazniti z rockovsko energijo, ne da bi se strinjali z njenim protiženskim zagonom ali se ga celo podzavestno zavedali. Odkriti, ali si je mogoče zamisliti rock'n'roll, ki ni polnjen z nasilnim žarom neprekosljive moške divjosti, nezadovoljnosti, maščevalne strupenosti, ki je bistvo vsega. Je esenca. Skratka, če tvegaš drzno pustolovščino med potjo kritičnega zavedanja in začneš razčlenjevati rockovske psihoseksualne podpornike, hitro prideš do zanimivega vmesnega prostora dvojne vdanosti, trna med navzkrižnimi kriteriji rockovskega fanovstva in feminizma, estetike in etike.

Vse to in še več nam v tej osupljivi knjigi razgrinjata Simon in Joy. Avtentično, zanimivo, poučno, na trenutke diskutabilno, vsekakor pa več kot priporočljivo branje za vse preučevalke in preučevalce popularne kulture.

Varja Požar