TOUMANI DIABATE with BALLAKE SISSOKO

New Ancient Strings

Hannibal/Rykodisc/Nika, 1999

Danes je že tako, da tisto "pravo" mandinško griotsko godbo kar nekako enačimo s pevcem, ki se spremlja s koro. A kora je novejše glasbilo od starodavnih balafona in n'gonija, katerih izvor je izpričan vsaj od 12. stoletja dalje; bila sta osrednja glasbena instrumenta starodavnih malijskih kraljevih dvorov. Klasičnemu dvornemu ansamblu se je kora pridružila mnogo pozneje, pa še to ne povsod, saj je bila - razvita iz drobne lovske ročne harfe - poznana predvsem v severozahodnih predelih nekdanjega malijskega kraljestva, to je na ozemlju današnje Gambije in juga Senegala. V današnjem Maliju je koro kot nosilno glasbilo ene izmed aktualnih glasbenih usmeritev šele v 50. letih tega stoletja uveljavil mojster Sidiki Diabate. Prav ta pa je bil oče enega izmed današnjih izvrstnih mojstrov tega instrumenta, Toumanija Diabateja. Že do sedaj nisem dvomil, da je sinovo nasledstvo trdno in pošteno, njegov najnovejši album pa me je prepričal, da bo pri tem tudi ostalo. Mladi Diabate je opozoril nase leta 1989, ko sta hkrati izšla dva izbrana albuma ter predstavila obe plati njegovega početja: nadaljevanje in avtorsko razvijanje izročila ter zanimanje za sodobne transkulturne trende v popularni godbi. Prva plat je bila uresničena na danes že klasičnem solističnem albumu Kaira, druga pa na prvem projektnem albumu Songhai. Vajo je ponovil pet let pozneje, tokrat v obeh primerih z razširjeno zasedbo: ob Songhai 2 je postavil izvrsten album tria mojstrov malijskih tradicionalnih glasbil (kora, balafon, n'goni) Djelika. In zdaj je - kot kaže - spet naokoli njegov ustvarjalni ciklus. Ali bo ob bok albumu New Ancient Strings, ki menda izide te dni, postavil še Songhai 3, še ne vemo. A duet s prav tako cenjenim malijskim mojstrom igranja na koro Ballakejem Sissokojem ta trenutek povsem zadošča za ponovno navduševanje nad Toumanijevim početjem. V nastavku asketska, zgolj instrumentalna medigra dveh samosvojih kor, ki sta v rokah po izrazni moči povsem enakovrednih igralcev, v osmih ravno prav dolgih, sicer avtorskih, a trdno v tradiciji zakoreninjenih Toumanijevih skladbah, nas v marsičem vrača deset let nazaj, k njegovemu solističnemu podvigu Kaira. Morda je novi album ustvarjalno šibkejši in manj vznemirljiv od predhodnika Djelika, zato pa z žametno nostalgijo že slišanih, a nikoli dovolj naslišanih zvokov starih, a na novo prijetih strun neubranljivo boža naša ušesa. Z njim nam je Toumani Diabate k mnogim že slišanim dodal še en dokaz o nesporni, a še vedno mnogokrat spregledani primerljivosti mojstrstva tradicionalnih afriških brenkačev z evroameriškimi kitarskimi (tudi tako imenovanimi "klasičnimi"!) virtuozi.

Zoran Pistotnik