MICHEL DONEDA

Anatomie des clefs

Potlatch, 1998

Čeprav že vrsto let nastopa kot zelo samosvoj saksofonist, se Doneda le s težavo izmika senci Evana Parkerja, bolj znanega imena, s katerim ga venomer primerjamo. Če ne v času tria z Le Quanom Ninhomom in Daunikom Lazrom, ko se je skusil s raznoterimi folklornimi tradicijami, pa po tej plošči (čeprav ni njegova prva solistična) gotovo zasluži priznanje in samostojno mesto v evoluciji glasbe za sopranski saksofon. Precej spremenjena zanimanja Evana Parkerja v zadnjem času pa so najbrž, celo bolj kot Donedajevo igranje, botrovala temu, da ga sedaj lahko cenimo, neobremenjeni z budnim očesom velikega učitelja. Resda je prvi posnetek naredil šele pri enaintridesetih, a zato njegova glasba zveni toliko zreleje, razvitejše in docela oblikovano (od Parkerja je mlajši natanko za desetletje). Ne manjka mu iznajditeljstva, vselej kaj dodaja in izboljšuje - in to velja tudi za breme nalepke “postparkerski saksofonist”. Ni dvoma, Doneda je drugačen - resda igra sopranski saksofon tako, da pogosto zvenijo alikvoti, večglasno in z “brenčečim” zvenom, toda Doneda je (še posebej na Anatomie des clefs) bolj analitičen in pedanten kot Parker. Ustavlja se, začenja znova, ponavlja in se posveča v prvi vrsti detajlom, šele v drugi pa glasbi kot celoti, kakor vsak dober improvizator. Kljub temu pa se v polurni improvizaciji Creux Actif poigrava ne le s strukturo improvizacije, pač pa tudi z našo percepcijo zvoka nasploh; in tako se poraja misel, da rabi in razumeva tone, barvo in tišino skorajda nezahodno, v neki meri me spominja na Scelsija. Tukaj ne pridejo do izraza le Donedajevi barviti alikvoti, pač pa celo zvok kroženja zraka po glasbilu, ki prav tako postane integralni del glasbe (to vsaj v tej meri gotovo ne velja za Parkerja): Donedajevo igranje se zdi kakor poglobljeno doumevanje, da - skoraj meditacija sopranskega saksofona. Ne preseneča torej, da je Chris Blackford pri pisanju spremnega besedila v Donedajevem slogu igranja našel podobnosti z daljnovzhodnimi pihali (shakuhachi, sho, shenai). Navkljub navidez (!) atmosferično naravnani glasbi pa Doneda skuša prej vzdražiti in buriti duhove, kakor pa jih pomirjati, in tukaj se njegova igra vse bolj oddaljuje od Evana Parkerja, ki zadnje čase (tudi z elektroniko) dela s teksturami, z zvočnimi polji, in če si sposodim izraz od skupine AMM, z “glasbeno plastovitostjo”. Po drugi strani pa, če je Doneda v Creux Actif minimalističen, na meji tišine, je lahko v Bloc d’Air ob podivjanem solu s tehniko krožnega dihanja bestialno glasen! Derek Bailey govori o dveh načinih improvizacije - o tisti, kjer glasbenik komunicira prek glasbila (“saksofon kot medij”), in tisti, pri kateri prek glasbila ne more komunicirati, zato ga skuša preseči (“saksofon kot ovira”). Doneda bo, če nič drugega, vsaj zaradi številnih neobičajnih tehnik najbrž med slednjimi, vendar tako, da so te sicer integralni del njegove igre, a nikdar edino sredstvo komunikacije.

Donedajev jezik je torej samostojen in popoln, zajema vse, kar potrebuje v glasbenem nastopu, pa vendar ne paradira s specialnimi instrumentalnimi tehnikami (a kljub temu na njih osnuje nastop). Nevarnosti, da bi posebnosti tehnik na saksofonu prevladale nad celostno glasbo, se je uspešno ognil - povsem se je odtujil od jazza; enako daleč je od novoglasbenih skladateljev - tako lahko Doneda v glasbenem besednjaku zelo uspešno funkcionira kot suveren, edinstven in samozavesten improvizator. Njegova igra je torej, vsaj v primerjavi s Parkerjem, nekoliko manj idiomatično stilizirana in se sliši kakor glasba za primordialni prasaksofon! Tako kot razbija tone na saksofonu, tako je (mnogo bolj kot pri Parkerju) razbita tudi Donedajeva glasba, a jo ves čas razvija (kot rečeno: bolj v detajle kot v celostno sliko) in s tem vselej zagotavlja intenzivno koncentracijo in popolno udeležbo v glasbi. Čeprav solo improvizacija, Anatomie des clefs prav nikoli ni “kakor bojevanje z lastno senco”, kakor je zapisal John Corbett o nevarnostih solističnega igranja. Doneda ne govori samemu sebi, nam, poslušalcem, pripoveduje zgodbo: zgodbo o saksofonu, njegovih zvokih, njihovi evoluciji, zvoku v prostoru nasploh - in očitno je, da ima veliko povedati, zato mu je vredno prisluhniti.

David Braun