DUBLIN TO DAKAR

A Celtic Odyssey

Putumayo World Music/Statera, 1999

Ovitek obeta venček iz vseh vetrov vkup zlepljenih komadov s keltskimi reminiscencami ali enkratno navzkrižno kulturno veselico z afriškimi, romskimi, latinskimi, arabskimi, indijskimi, skandinavskimi in karibskimi prvinami. Postmoderni čira-čara? Sploh ne! Pri Putuyamo World Music so tokrat zadeli na pravo struno. To pravzaprav ni bilo težko, saj je rdeča nit zgodbe keltska glasba in njeni namišljeni ali resnični sledovi na različnih koncih sveta. Keltska folk glasba je bila pač prva v nizu povratniških godb, po katerih je začelo hlastati razvajeno zahodno občinstvo od šestdesetih let naprej. Na srečo nikomur ni prišlo na misel, da bi zaščitil "izvirno" tradicionalno glasbo keltskih ljudstev – o kakšnem skupnem imenovalcu glasbenih tradicij Bretanje, Cornwalla, Walesa, Škotske in Irske bi kaj težko govorili –, tako da so stvari lahko šle svojo vzneseno pot. (Na veselje vseh glasbenih navdušencev, ki jih zanima izid in ne pot do njega.)

Ušesa so ob koncu stoletja vajena vsega hudega, toda ob spisku sodelujočih na tem ploščku se vendarle naježijo. Kaj pa naj vendar počnejo skupnega Alan Stivell in Youssou N'Dour, Brigid Boden, Modena City Ramblers, Baka Beyond, Cheb Mami, Áine Minogue, Capercaillie in Sibeba, Na Lúa, Kíla, Rita Erikson in Oysterband? Ali, če hočete, kako so spravili skupaj keltske (ter "keltske") in domačinske izvajalce iz Francije, Senegala, Irske, Italije, Velike Britanije, Gane, Alžirije, Škotske, Gvineje, Španije in Norveške? Zelo preprosto: enega za drugim (ali enega z drugim).

Plošča Dublin to Dakar sploh ni tako raznolika, kot bi morda pričakovali. In tudi pretirano keltska ni – vsaj na prvo žogo ne. A je kljub vsemu dosežek pogumnega sestavljalca, ki mu ni pretirano mar, kaj naj bi bilo v glasbi prav in kaj ne: glasba namreč vedno utira lastna, nepredvidljiva pota. Združujejo se lahko tradicije, ki na prvi pogled nimajo skupnega, ali pa se razhajajo tradicije, ki najprej črpajo pri istem studencu. A Celtic Odyssey je vznemirljivo popotovanje po svetu sodobnih "svetovnih glasb" s keltskim kompasom "folk preporoda". Kdo je rekel, da gre pri teh dveh zadevah za povsem različne reči? Zakaj naj bi bile evropske tradicije nekaj povsem drugega od afriških ali azijskih, ko pa je sodobna popularna glasba, v kateri se meljejo tako "preporodni" kot "svetovni" zvoki, v Evropi, Afriki in Aziji pravzaprav v enaki meri "ameriška" kot katerakoli druga. Ameriška pa je, kot vemo, ustvarjalna zmes vseh tradicij ljudstev, ki so se – tako ali drugače – naselila tam. Vsaka glasba je skupna (ali pa vsaj lahko postane skupna) dediščina vsega človeštva. Tudi keltska.

Rajko Muršič